Korzika - III. del

by piskec 29. september 2018 10:56

nazaj na Korzika, II. del

Ja, lahko bi več hodili, naprimer šli na Capu de Orto! Če bi le imeli dovolj časa, a takole v hribe se ne gre sredi dneva, je bilo že mnogo prevroče. Zjutraj, zjutraj je treba it, kar smo sami v naslednjih izletih vedno upoštevali.

Tam na tistem parkirišču pod Piano je eno ogromno nogometno igrišče. Čemu?

Takole je videti naša pot na zemljevidu - precej blizu Porta.

Pa še malo na večji karti, da ne bo zgledalo, da nismo nič hodili! Seveda je napis P pri pasji glavi napačen, tisto je par ovinkov nižje! Se pa lepo vidi nogometno igrišče.

Ko smo se peljali nazaj proti Portu, smo spet razmišljali, kako neki bi mi prišli spet do tja. Gremo poskusit še enkrat? Pa smo videli veliko parkirišče in lepo plažo na desni strani

in smo se šli raje tisto, kar delaš na dopustu - kopaš se! Pa še s parkingom ni bilo težav.

Nato pa smo se po planu zapodili v notranjost Korzike, proti Corteju, a seveda ne še istega dne. Je do tam treba pogledat še kaj, naredit kak izlet! 

Po strmi in ovinkasti, nevarnosti polni in sploh in oh cesti na prelaz Col de Vergio, smo se zapodili pogumno. Slabih 40 km ovinkov je najbrž raj za kake motocikliste, za nas, običajne voznike pa niti ne. Ampak je šlo kar lepo, cesta sploh ni tako slaba, kot se govori, ali pa jaz nisem tega opazil. Najbrž je še posebno veselje, ko ozko in res ovinkasto cesto okupirajo še kolesarji.

Smo pa opazovali na tisoče cvetočih kostanjev - ni čudno, da delajo najboljše in tudi najdražje pivo Pietra iz kostanja. 

Pa pujse tudi srečaš, najraje za ovinkom, res je. Ima pa čisto vsak od teh pujsev svojega lastnika, zato ga v nobenem primeru ni dobro zadet. Nekaj smo jih videli tudi mi, več ali manj pa so se manjše skupine zadrževale v senci ob cesti, le sem in tja je bil kak direktno na cesti.

Pa še slikali smo lepe razglede, ki jih je bilo polno. Na žalost ni prav veliko mest, na katerih lahko ustaviš, redki so taki prostori. Višji hribi so se tu že nakazovali, soteske in grape so bile povsod. A še vedno mi ni kapnilo - pa smo imeli nek B plan, da bi šli pogledat v Gorges di Spelunca. In, evo jih, še slikal sem jih, ampak, da bi se spomnil tja zavit, tega pa ne!

In tako smo bili kar naenkrat v Evisi in iskali pot za Spelunco. Jasno, da smo jo našli, a soteska je bila precej nižje, tamle nekje dol, ene tri ure hoda. Ah! To pa je bil zafrk, ne vem, kako mi je uspelo in še nekaj časa smo se žrli zaradi tega. Mimo smo šli, pa nismo pogledali, res ni treba, da vse prehodimo, ampak vsaj uč bi lahko vrgli!

Za nazaj je bilo pa nekih 20-30 km ovinkov, ni šans, me ne spraviš še enkrat dol in gor, komu se da?

In tako... smo prišli na Col di Vergio, kjer kraljuje Kristus Kralj, šest metrski 25-tonski monolitni granitni kip. Impresivno.

Malo smo pogledali za potmi na vrhu prelaza, se odpeljali mimo planiranega prostora za spanje do konjske podkve - ja, tudi ovinki imajo na Korziki svoja imena! Ovinek je malce pod Castel de Vergio, od koder gre tudi pot pod Paglio Orbo

Tako je bila ura že osem zvečer, ko smo v Hotel Castel de Vergio dobili svoj plac za šotorit. Prostor spada pod eno od glavnih točk GR20 in je kot tak namenjem predvsem pohodnikom. Spanje je precej poceni, 6 € na osebo, 18 € za nas tri. Vsi ti na sliki so bili pohodniki, ki so svoje šotore nosili sami. V visoki sezoni so taki prostori povsem polni! Oujea.

Na drugi strani pa smo bili vsi tisti, ki se tu naokrog podijo z avti. In ni nas bilo malo, sploh ne. A lep prostor smo vseeno dobili.

Nam je bilo pa malo lažje pri srcu zaradi Spelunce - kako neki bi lahko tam še kaj videli, ko pa je bila že tako pozna ura? Vsega ne gre imet, časa je  - pa presneto, tudi na dopustu - vedno premalo!

Naslednji dan nas je čakal večji izlet - plan je bil, da gremo proti Paglii Orbi. Ker sva nekje prebrala, da je na nekem mestu bolje imeti vrv, Korzika pa kakšnega varovanja ne pozna, sva že vnaprej vedela, da na vrh ne bomo prišli. Potem rabiš še čelade in čisto nek drug pristop. Tokrat smo tudi mi bolj turisti!

Ko smo si prejšnji dan ogledali vsa izhodišča, se nam je zdelo najbolje, da krenemo kar peš, od šotora, nima smisla, da se kam vozimo. In smo šli, tako kot je treba - zjutraj! Pohodniki so že vstajali in se odpravljali, med avtomobilisti pa smo bili seveda daleč prvi.

Že navsezgodaj nas je presenetil mali pujskek, najprej smo se kar ustrašili, da se je revček izgubil. Pa je le - žical. Hecno, a tudi prav luštno, je videt pujse, ki se potikajo prosto naokoli. Nekako tega ne vidiš v naših krajih, ne?

No, malo sem pa tudi pogledoval naokrog, v katerem grmu se skriva velika, jezna mama. A je bil mali pujskek že dovolj samostojen, da si sam najdeva hrano.

Pri Bergerie de Radule, prva postojanka ob naši poti, so se ravno prebujali prvi pohodniki.

Mi pa kar veselo mimo do Cascade de Radule. V ozadju korziški borovci, presneto veliki bori. Lepi, visoki in najbrž super dobro goreči.

Korziški potoki in reke so zanimive, vse namreč teče zgoraj, po granitu, nič ne ponikuje. Zato je voda tudi topla in se da v vseh tistih tolmunih lepo kopat. Ima pa to slabo plat - pitnost je najbrž vprašljiva. Veliko raje pijem od apnenca prečiščen izvir.

To so kilometri in kilometri kaskad, jezerc, slapičev in podobnega. Zelo lepo, a zjutraj nam je bilo še hladno in se o vodi nismo kaj veliko pogovarjali. To bo boljša tema za nazaj. Smo se pa čudili barvam skal, no, najbrž barvam lišajev na skalah - te so bile res nore, fotoaprat pol tega sploh videl ni... Cela paleta zelenih, rumenih in rdečih!

Doline so dolge in se vlečejo in vlečejo, a hop, enkrat pa le prideš do konca! V daljavi se že vidi Capu Tafunato, koča v sredini in del Paglie Orbe na desni.

Jah, pa ni blizu. Sploh ni blizu. Čez kako uro je bilo še vedno vse precej daleč. Paglia Orba je desna. Do sem dve uri in pol!

Ker na Paglio Orbo nismo hoteli, smo šli pa vsaj do prelaza, na Col des Maures, pogledat, če je še kje kak Maver.

Najvišja planinska koča na Korziki, Refugee de Ciottulu di i Mori.

Nad prelazom Mavrov Mavrov ni bilo, se je pa našel Batman! To moramo it pogledat!

Do okna je bilo treba malo poplezat.

Na Capu di Tofunatu smo opazovali dva - plezalca ali ne? -  in se čudili, kaj neki tam počneta. Meni se nista zdela prav ne vem kako dobro opremljena.

Mi tudi nismo bili, zato sva res le čisto malo poplezala. V tistem granitu je bilo vse precej drugače.

 

Potem pa smo šli med norimi barvami lišajev raje počivat na polico nad kočo. Malo smo opazovali pohodnike in turiste, ki so šli povsem neprimerno opremljeni na Paglio Orbo in z daljnogledom iskali kje gre pot na vrh in kakšna je. Mislim, da jih večina ni prišla do vrha.

Na drugi strani pa smo opazovali pohodniški živelj in se spoznavali z življenjem GR20. Šotorit ne moreš kar povsod, le na točno določenih prostorih, ki so ob planinskih kočah. Lahko spiš v koči, lahko spiš v njihovem šotoru - vedno jih je par postavljenih na paletah, ali pa spiš v svojem šotoru. Možnosti je torej kar dovolj.

Cene pa niso najbolj nizke, to je treba priznat. Tako popotovanje prek GR20 je tudi kar velik finančni zalogaj. Čisto vsega pa le ne moreš nostiti s seboj, čeprav se nekateri trudijo. Pršut - prizuttu: velike razlike pa res ni?

Do vrha smo potrebovali kar tri ure in pol, za navzdol pa se nismo več sekirali, bomo že prišli, ko bomo! Postajalo je vroče kot v loncu, korak se je upočasnil, mi pa smo občudovali vse te nore barve!

Dočakali smo tudi helikopter, ki je potem letel direkt na Capu Tafunato, tja, kjer sta bila tista dva "plezalca", se tam zadržal nekaj časa in nato odletel nazaj. Sem naslednje dni nekaj časa iskal po časopisih in netu, kaj se je zgodilo in res so dva odpeljali s hriba, kaj več pa ni pisalo. Jah, tudi na Korziki, še dobro, da samo dva, vsaj glede na vse tiste neprimerno opremljene, ki so se namenili na Paglio Orbo. Če nekam greš, se prej pozanimaš, ni res?

Tule nas je že kar dobro gnalo v vodo. Super tolmunčki, 

a vse bolj samo za noge. Heleni je bilo to povsem dovolj.

O, nama pa ne! Za vogalom sva potem le našla večji tolmun, pa še fino s poti je bil, da naju ni nihče motil! Jeeeej, kako je to pasalo!

Prav veliko ljudi ta dan nismo srečali, večino ob GR20 in nekaj v spodnjem delu poti, vmes pa zanemarljivo malo. Dolga in vroča, ni čisto za vse turiste.

V kamp smo tako prišli po osmih urah in pol. In šli direkt na točeno Pietro. Za tisto smo dali potem ravno nekaj takega kot za spanje - po 6 €. Jebela cesta pa zlat kostanj! Ker pa je pasalo, smo le bili z vsem nadvse zadovoljni!

Na veliki karti izleta ni prav veliko za videt,

na manjši pa je poti kar nekaj, saj se je nabralo 23 km in 1100 višincev, to pa sploh ni malo!

A to je bilo vse od uživancije, je treba naprej, čas priganja! Nekaj malega smo pojedli, pospravili naš prostor in v parih urah smo že bili naprej na poti. Mimo umetnega jezera Callacuccia, od koder bi lahko naredili izlet pa Monte Cinto, a ga nismo, nato pa skozi lepo sotesko Scala di Santa Regina, prekrasno, a se spet na ozki in ovinkasti cestici nimaš kje ustaviti, če pa že kje je plac, pa ni označen in kar naenkrat padeš mimo njega.

O, ja, te soteske je kar nekaj bilo. In če potem vse te ovinke vzameš v enem zamahu - od Porta do Corte-a, jih je pa res kar nekaj. Malo se ti pa že mora v glavi obračat...

Mi pa naprej v Corte!

Korzika - IV. del

 

 

Tags:

po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS