Dolgo je trajalo, odkar smo prvič plezali, kar malo predolgo. A je tako presneto težko uskladit vse urnike, otroka sta v določeni meri še bolj zasedena kot midva. Tako nam je ostal le še konec šole oziroma prvi dan počitnic!
Od začetka maja pa do 25. junija, ko smo se odločili za Veliki vrh, je bilo res presneto dolgo. Me je kar malo skrbelo ali bomo sploh še znali pretikat vse tisto železje. Imamo še dovolj kondicije? Ja?
Nekako sem načrtoval štiri take plezarije, potem pa glavni vzpon - glede na to se je pač vse prerazporedilo. Pa usklajevanje urnikov in sneg v visokih hribih - evo, pa mamo takole, kaj čmo. V začetku bolj poredko, potem pa bolj na gosto.
No, po severni steni na Veliki vrh še nisem šel in malo me je bilo strah. Tako kot vedno torej, nič novega. Zadnjič sem si sicer ogledoval steno in si govoril, da pa tole že ne more biti nič hudega, a vseeno. Otroka sta bila navdušena - tako, kot vedno -, končno gremo spet nekam v skale, juhuhuhu!
Smo pa zjutraj malo težje vstali. Napoved ni bila ravno najboljša, popoldan naj bi se skisalo in smo bili zato res bolj zgodnji, ob temi smo šli že od doma, torej še pred peto. Zaspani, a vseeno že kar malo navdušeni in v pričakovanju! No, Tamauček ne spi, Tamauček je imel tokrat dan nagajanja fotoaparatu. Kakor bomo videli v nadaljevanju, mu je to dobro uspevalo!
Do planine Korošice vodi cesta, moraš kar po njej, ni druge. Zoprno in kar precej daleč, do planine uro in pol. Včasih je pot kar strma.
Seveda sem vedel, da bo tole pohajanje po dolini vsem odveč in sem jih že prej dodobra pripravil, da se je pač treba ogret in da so dolgi pristopi tudi del priprav. Ne samo plezanje, tudi kondicijo moramo imet. In kaj je potem dve uri ali pa še več do izhodišča?
"Če imaš kondicijo, je to ravno prav!", sem kar naprej govoril. Ha, saj me poslušajo, a ne vem, če me slišijo...
Tule smo že mislili, da smo blizu, pa smo potem še kar nekaj časa hodili do planine.
Gamsi so se pod stenami počasi umikali iz doline, ljudje pa smo jo počasi zavzemali. Najbrž vsak dan isti ples.
Potem pa pot zavije precej v levo in sili še kar v levo in levo, čeprav bi šli lahko lepo naravnost. Se prepustimo poti, a vseeno se mi zdi hecno, kaže, da nas hočejo na vsak način speljati mimo Korošice.
Korošico smo našli še v spanju, v totalnem kontrastu, na eni strani tema, na drugi slepeče sonce! Dan je zgledal lep in upal sem, da tak ostane čim dlje!
Pa še slabe pol urice in smo na Hajnževem sedlu, na eni strani Košutica, na drugi Veliki vrh. Precej izrazito sedlo, junija polno trave in cvetočih rožic.
Najprej malica, potem pa železje in plastiko nase!
Precej sem si ogledoval steno, zgledala je kratka, a vseeno kar strma. Saj vemo, kako se to vidi od daleč - precej strašno.
Počakali smo še enega, ki je že plezal navzdol - najbrž ni mogel spat! - potem smo se pa pogumno zaleteli navzgor. Jaz seveda prvi - da ne morem ostalim preveč težit.
Čeprav se velikokrat vseeno zgodi, da komu težim. Pa stopi sem, pa pazi tu, pa glej tole, pa pejmo zdaj previdno, pa... ah, še sebi grem na živce. K sreči so me otroci navajeni in tako dobim le kakšen pogled izpod čela...
Ampak... ampak... saj hočem le dobro!
Stena je luštna, a je res presneto kratka. V začetku malce strmejša, a nikjer ni kakšne velike izpostavljenosti. Edini problem v steni je tista črna zemlja, ki je v severni legi več ali manj vedno mokra in presneto spolzka. Tam je bilo sem in tja precej drsljivo in sitno. Najbolj še izstop iz stene na trave, kjer je naštimana kar vrv, ker drugače zgleda ne gre. Za gor še nekako gre, za dol bi se pa najbrž že bolj pritoževal. Tam je erozija kar velika in zemljo kar naprej odnaša, morda bi bilo bolje speljat pot kak meter ali več mimo.
A Velikega vrha še ni kar tako pred nami. Sledi še dolga pot poplezavanja, kar nam je super. Seveda nezavarovano, a ni potrebe, nikjer ni izpostavljeno. Daje pa vsaj nek občutek plezanja, ko prijemlješ za skale.
Srečamo le par ljudi, eni gredo že gor in tudi dol, mi pa samo gor.
Do vrha tako potrebujemo kar 3:40h, kar me kar malo preseneti. Kaj smo res tako počasni?! Ok, pol ure na sedlu smo res jedli, se štimali, a vseeno. Vse kaže, da je pretikanje res super počasno...
No, izkazalo se je, da smo hodili ravno kake pol ure preveč - vreme se je že kisalo in Veliki vrh je že dobil svojo kapo. Pa tudi če je ne bi - so jo tudi že vsi ostali vrhovi okoli njega in na kakšne razglede ni bilo več za računat!
Takole pa je šlo potem naše slikanje:
poskušam prvič. Kje so zdaj vsi, noben ne gleda. Heeeej!
Drugič. Tamauček skače čim višje, da ja ne bi bil na sliki. Uspeva mu. Aaaaarghhh!
Tretjič. Oh, Tamauček! Je imel srečo, da sem tole opazil šele doma, na tistem malem ekrančku ne vidim prav veliko... Lump, bi moral stisnit še četrtič, ne? A ne verjamem, da bi mi danes uspelo, je bil bolj prefrigan!
Čakal nas je še dooooolg spust, k sreči Kofce vmes, pa na koncu bo treba še nekako prit do avta nazaj. Pejmo!
Adijo Veliki vrh!
Z vsakim metrom je ljudi vse več, že na vrhu jih je bilo kar nekaj, nato pa se vse samo še gosti. Kljub temu, da je na vrhu megla, a vseeno se vsake toliko časa razjasni. Mi pa kar malo pihamo - a ko smo pa mi gor, je pa samo megla, a?!
Na Kofcah se ustavimo, spijemo enega, dva, vročina dobro pritiska. Komaj najdemo prosto klop, ljudi je ogromno! Seveda, Kofce so dobro obiskane, pa še praznik je danes. In počitnice so se začele!
Ko se končno dvignemo, so oblaki že težji in mene že ne bi v tem spravil kam na greben.
Navzdol grede še vedno srečujemo trume ljudi, Tamauček pa se trudi uničit plastenko kokakole polno vode. A se izkaže, da je to skoraj nemogoče! Pa jo meče visoko ali pa direkt v skale, zadeva ne popusti in ne popusti. Me je kar malo strah, ker to najbrž nakazuje kakšen ogromen pritisk mora biti v sami flaški, ko je polna pijače. Zakaj pa bi drugače delali tako trdno ogrodje?
Tamaučku seveda uspe, je le dovolj žilav, a smo že skoraj čisto spodaj, skoraj bi mu že zmanjkalo časa. Končno mu je uspelo: luknjica, razpoka!
Vmes najdemo še kačo, skoraj sigurno je bila belouška, a je nikakor ne moremo slikat. Tako je hitra, da vsi štirje tečemo za njo, a je hitrejša od nas! Kar ne moremo verjet, kako hitro se to premika! Še dobro, da se nas boji, če bi letela za nami, mi ne bi mogli tako hitro teči!
Tukajle nekje je, z veliko povečave in nekaj domišljije. No, mogoče malo več domišljije...
Mimo Matizovca gremo po prstih, da ja ne razkurimo gospodarja, kdo ve, kaj nam lahko še reče! Nimam pa še pojma, kako bomo prišli do avta. Sicer imam plan, a ni bogve kakšen - odtekel bom pač do doline in potem ob cesti nazaj do avta. Hud plan, kajne? Ostali bodo lepo prišli do Podljubelja, se tam namestili v gostilni in me počakali. Njim ne bo hudega, meni pa tudi ne! Kako uro, če ne uro in pol, pravzaprav si ne znam predstavljat koliko časa bom potreboval.
In tako malce pod parkiriščem vzamem zalet in začnem tečt, da bom ja čimprej nazaj. Tečt dol po cesti mi še gre.
A po dobrih sto metrih pride za mano avto in seveda dvignem palec, kaj ne bi! Hopla in mi ustavi mlad par! Tile hribovci so pa res dobre duše! Sta pa fant in dekle še boljši duši in ob nadvse veliko klepetanja - hribovci smo tudi zgovorni! - me odpeljeta prav gor do avta! Za to sem jima seveda hudo hvaležen, najlepša hvala!
Tako priletim z avtom izza ovinka še preden so ostali naredili dober kilometer. Prav nič jim ni bilo jasno. Ha!
Ja, človek se ne bi smel sekirat za take zaključke. Ljudje radi ustavijo, drugače pa tudi kakšna dodatna ura hoje ne bi bila prav odveč. Veliko raje in bolje je narediti krožno pot, kakor pa hoditi gor in dol po isti poti. Vsaj meni je to precej bližje.
Jah, bolj malo plezanja je bilo, a smo bili vseeno super zadovoljni. Bilo je lepo, predvsem pa smo bili veseli, da smo relativno dolg izlet prestali brez kakšnih kondicijskih težav. Otroka sta hodila super, oba imata kondicijo, kar se jima vidi in to me navdaja z zaupanjem. Kar pa je seveda skoraj najbolj pomembno od vsega!
Kam pa naslednjič? Velika Baba?
Vpiši se