Srečno 2013

by piskec 31. december 2012 10:47

Lanskoletna želja se mi je pravzaprav izpolnila. Vsaj delno, super!

Torej si lahko za drugo leto želim le še hitrih in obsežnih sprememb! 

To željo mi bo težje izpolnit, saj si ljudje ne želijo ne hitrih, ne velikih sprememb. Raje se mučijo na dolgi rok, kot pa da bi sprejeli kako večjo spremembo. A morda pa bo!

Tiste lepe, osladne želje in vse ostalo, kar paše pocukranega zraven, pa pustimo ob strani. Saj nihče ne misli resno, drugače bi bil ta svet mnogo lepši kraj...

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

Škocjanske jame

by piskec 20. december 2012 20:02

Med letošnjim jesenskim monsunom smo se Krti odpravili še v Škocjanske jame.

Kar nekaj jih tam še ni bilo, tudi Helena ne!

Na Brkinskih trekingih sva se že vse pozanimala, našla gostilno ter dvakrat že kar fino prehodila gričke in doline tam naokrog!

Seveda pa samo Škocjanske jame ne bodo dovolj, malce bo treba še hodit! Kanjon reke Reke bo ravno pravšenj, sva si rekla, malo pa pozabila na poplave, ki so se ravno takrat dogajale po deželi.

K sreči je bilo to ravno vmes med dežjem, par dni je bilo kar ok, nato se je spet usulo.

Naša nedelja v začetku novembra pa je bila celo sončna! Le v okolici Škocjana nekaj megle.

Ker smo zgodnji, odpirajo pa ne prezgodaj, smo se še malo razgledali, na par razglednih točk, malo si ogledat table in podobno

Jaz sem skočil še malo dlje, tisti udori so enkratni!

Potem pa je le bil čas za v jamo!

Bilo nas je kar nekaj, razdelili pa smo se v dve skupini. V eno naše govoreči, v drugo pa tujci.

Jama je potem fantastična, to je res treba it pogledat! Tihi del, ki je podoben ostalim jamam in glasni del, ki ima reko Reko v kanjonu. U, ob toliko vode je tokrat prav fino šumelo!

Enkratno je bilo, le to, da smo tako presneto hiteli mi je šlo presneto na živce! Niti občudovat nisi mogel, kar naprej sem moral hitet za vsemi ostalimi, čisto nekje zadaj so me pustili...

Pa tako bi občudoval vse tiste stare poti, še nadelane in z zarjavelimi žicami in vklesanimi stopi nad prepadi! Si ogleduješ in gledaš kje je včasih šla taka "turistična" pot. In kako so si takrat upali... Huh!

Pa se potem kar naenkrat vse konča...

Je pa zunaj tudi lepo, presneto lepo!

Še malce razgledov

potem pa kar z vzpenjačo nazaj proti vrhu, Motovunu.

Mi pa potem lepo pot pod noge, v Škocjan, pogledat brezno - luknjo čisto do dol, ki je kar tam, sredi vasi. Ograjena, a vendar...

Potem pa naprej, navzdol v kanjon reke Reke. Mimogrede se spomnim še najinega prihoda na vrh iz kanjona, najdem celo potko!

Mi jo pa veselo mahamo naprej, malo gor, malo dol, nekateri razgledi so še vedno fantastični!

Imamo pa presneto srečo, voda je namreč povsem do roba! Dvajset cm več, pa ne vem, če bi se prebili čez! Na to pa nisva čisto računala, čisto lahko bi se zgodilo, da bi se morali obrniti... Pa če se pri tem spomnim letošnjega trekinga in višine takratne Reke, ko se je Helena prebila čez ne da bi si zmočila noge! Tole je bilo malce drugače, res je!

Potem je pa tudi tega lepega hitro konec...

Čas za zasluženo kosilo, smo se kar dobro nahodili, sploh ni bilo malo! 

Kosilo smo si privoščili v Dujčevi domačiji v Škofjlah in bili smo več kot zadovoljni! Res. Lepo so poskrbeli za nas!

Še ena skupinska 

in en lep pozdrav od Krtov!

Nič, na par let je kar treba malo osvežit spomin in se zapeljat do tehle Škocjanskih jam. So res lepe! In še precej turistično ne-onesnažene, vse je še nekako v povojih. 

Torej še veliko priložnosti in možnosti. Še dobro!

Tags:

domači kraji

Tek Sv. Barbare 2012

by piskec 15. december 2012 11:30

Tole je treba napisat za nazaj, kaj čmo, ko pa časa (volje) zmanjkuje...

Seveda smo bili tudi letos!

Rajko je še največ napisal!

Jaz bom pa napisal le to, da smo se spet imeli krasno!

Tako pred tekom kot med tekom, še najbolj pa po teku, ko smo zavili nekam jest. O, tam je bilo šele luštno! Tako bi morali vsako leto, ne pa da se nam velikokrat kam mudi!

Seveda pa ne morem mimo tega, da sem letos v ekipi naredil najboljši rezultat! KONČNO! Najboljši sem!!!!

Se vidimo drugo leto!

Tags:

Kaj zdaj?

by piskec 13. december 2012 19:57

Eh, nič se ne dogaja zadnje cajte.

Čakam na konec sveta in se grejem s čajem in rumom.

Pravzaprav nimam o čem pisat, a se mi zdi blog tako nekam prazen, da mi je skoraj hudo. Zato pa potem tole.

Pa sem šele en rumček spil.

Heh.

Zadnji mesec (ali sta že dva?) nabiram pogum, da se kam spravim. Ven, v naravo, v svet. Mogoče celo tečt v svojo hosto. Pa mi ne gre in ne gre. Neka zapora, bremza, travma. 

Čakam najbrž na stotko, da mi bo mogoče potem kapnilo in me odneslo ven.

Upam, vsaj.

Tags:

osebno

Nad meglo!

by piskec 7. december 2012 18:26

Ko zunaj počasi začenja snežit, a še ni vse tiho in belo, se je lepo spominjat kakšnih sončnih dni.

Bomo jutri občudovali belino in kidali, danes pa bom še sanjaril o sončku, ki se v jesenskih dneh sicer rad prikaže, a se moraš zanj kar malce potruditi!

Tako je bilo tudi tokrat, v dolini siva megla, mi pa vsi doma za vikend. Ja, seveda, prav doma bomo ostali! Tako, kot vedno, kajne?

Sva popokala otroke in se - po dolgem, dolgem času - napotila proti Planini. Tam že od dogodka nisva bila, mene je že pošteno vleklo, priznam!

Pravzaprav nisva niti pričakovala kaj veliko, gremo najprej do Primoža, do tja sigurno pridemo, morda jih uspeva zvleči do Kisovca. O čem višjem, daljšem pa nisva ravno razmišljala. Saj bo že na Kisovcu sonček, ne?!

Do Primoža je seveda šlo, že takoj na ovinku smo jo z otroci spet mahnili direkt v hrib in potem čez gričke, da bi le čimmanj hodili po poti. Tisto ni zanimivo. Edino Helena jo maha po cesti in zastopala familijo pri pozdravljanju vseh, ki so se vračali z Lige na Primoža.

No, do Primoža sploh ni kaj omeniti, saj si gor en, dva, tri. Še otroka se ne zadihata. Malico pa je pa vseeno treba imet!

Tudi tu je vse oblačno, megla je le malce nad nami. Gremo gor, gremo pozdravit na Kisovec! Po lovski poti, ki sicer ne bi smela biti markirana, a je vseeno opremljena s kažipoti.

In markacijami, ki so včasih čudne, a so.

Nekaj ljudi je kar jeznih, ker pot ni markirana uradno, a moje menje je mnogo bolj liberalno. Ljudje moramo obdržati velik del lastne odgovornosti. In to tudi in še posebej pri hoji v gore. Ne pa za vse neprilike tega sveta in še posebej lastne neumnosti kriviti drugih. Če pot ni vzdrževana, pač ni vzdrževana, tvoja odgovornost je, kam in kako se podajaš. Pozanimaj se, preveri, poskusi. Če ne gre, se obrni. Mi pa vsi raje nalagamo celo paleto odgovornosti tistim, ki se vsaj toliko trudijo, da bi bilo nam lažje in s tem uničujemo pogoje za kaj večjega.

Kakorkoli že. Pot je super, zaenkrat tudi kar ok vzdrževana. Kar dosti žaganja je bilo potrebno po prvem letošnjem snegolomu...

Potem smo pa že na Kisovcu. Spijemo čajček, se pogovorimo, pojemo - spet! - sendvič. 

Ampak, sončka še vedno ni! Hmmmmm, dej no, gremo še malo višje, čisto malo! Na sonček!

In takoj naletimo na svinjarijo.

Jaz grem kar mimo, kaj pa naj naredim s toliko smeti? Ampak otroci se ne dajo, sploh Flori je zagreta - pospravit je treba!

In spakirajo vse v veliko vrečo, ki jo prišparamo za potem, ko se bomo vračali.

Od kje smeti, nam ni jasno, od zgoraj niso, ker so preveč na kupu, od nekje blizu so prišle. Najbrž od bližnje koče, potem pa kaka žival odnese vrečo za vogal, je že moralo v njej kaj dišat!

In potem smo še nekaj časa v megli, jaz pa razmišljam - kaj pa, če se ne bo razjasnilo?

Ampak...

Malo sreče pa tudi moramo imet, ne?

Razmišljam tudi o nečem drugem - nekam počasni smo in prav nikamor se nam ne mudi, ampak... hm, težka bo, da bomo mi v dolini, preden bo tema! Sicer pa imam s sabo svetilko, bomo že kako! Užij zdaj tale sonček!

Ko potem zagledamo tole, se še otrokoma izvije vzdih iz prsi. Seveda fotka ne pokaže niti približno tistega občutka, ko zagledaš gore v ozadju in ko je vse obsijano s soncem. Ah! Velikokrat že videl, pa še vedno me vsakič znova preseneti.

Na griček nad Domom moramo seveda it. Je treba poslikat, se naužit razgledov, se napast sončka in hribov!

Dobro nam je tole uspelo! Vsi smo kar malce vzhičeni!

Potem pa še dobra papica v Domžalskem domu, en dober šah

pa je bilo že treba it počasi nazaj.

Pobrali smo smeti, jih nesli do koče in upamo, da jih bodo spravili tokrat v dolino, ne pa nazaj v hosto.

Pojdimo še pogledal čez Pasjo peč, sem slišal, da so popravili pot. Me prav zanima, kako zdaj zgleda. Pa še otrokoma bo zanimiva, čeprav bi sam raje videl, da gremo po ta zgornji. Tema je sicer blizu, a ni še tako hudo, nekje pri Primožu nas bo najbrž ujela.

Pot je prav lepo popravljena!

Tistih par zoprnih koncev je prav zgledno urejenih. Ko pa je sneg, pa se vedno raje odločim za vrhnjo pot. Mnogo boljša v snegu in skoraj nikoli ledena.

Dol se je potem še vleklo, a smo se nekako le zamotili. Tema nas je ujela točno ko smo zakoračili na pot do Primoža. To pa poznam tudi v temi, z zavezanimi očmi bi jo najbrž lahko prehodil... Pa še lučko smo imeli s sabo! Itak.

Smo pa tako lepo, počasi in z užitkom opravili s tem, da se tudi otrokom ni zdelo prav nič hudo. Saj smo si vzeli cel dan! 

18km in slabih 6 ur hoje, 1370 višincev. Brez postankov seveda.

Zanimivo, kako prav nihče ni niti opazil, da je kar nekaj danes prehodil. Vse je bilo tako umirjeno, počasi, od postojanke do postojanke, od malice do malice, od megle do sončka in nazaj v meglo. Da sta prišla čisto iz doline na Veliko planino pa sploh nista pogruntala do večera. Juhej!

O ja, je bilo luštno, kot je pač vedno!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS