Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.

Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!

Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!

Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.

Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.

To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.

Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?

Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?

Prvi del Viš!

Ja. Meja, ja.

Še danes, skoraj po dveh letih, še vedno z nelagodnostjo pomislim na tisti izlet. Ko se po eni strani zavedaš, da je bilo prekrasno, prelepo, da je bilo res enkratno, a te tam zadaj nekaj kljuva, da bi se lahko vse skupaj povsem drugače končalo. In da sva morda imela kar nekaj sreče in tudi, če nisva imela ravno sreče, pa te kljuva, da si bil res nekje na meji, ali pa vsaj presneto blizu, blizu meje.

Seveda najprej zanikaš, potem se boriš, na koncu se pa le sprijazniš - ja, meja obstaja in midva sva bila tam nekje. Pač nisva alpinista, sva le pohodnika, ki včasih malo poprimeta za kako zajlo, nič drugega. Tega bi se bilo dobro zavedati.

No, v tistem času se tega še nisva povsem zavedala. Vse skupaj je bilo še kar ok, šlo nama je čisto v redu, malo sva molela ude v globino, česa hujšega pa še ni bilo. Le vedno bolj sva bila nervozna.

In sem mimogrede zgrešil odcep za obvoz kaminov. Prvo, ker ga sploh nisem pričakoval, ker se nisem dobro pripravil in drugo, ker sem bil že malce nervozen. 

Tako sva prilezla direkt pod Innominato, od koder se je treba po sistemu treh kaminov spustit v škrbino. Luštno.

Takole začneš spust, pet metrov pod tem pa se je začelo, ko sem prijel za tisti velik kamen ob poti in mi je cel v roki ostal. No, niti ne ostal, imel je vsaj petdeset kil in bil je direkt nad kaminov ter grozil, da bo v kamin še mene vzel. Lahko sem ga le spustil, zato sem precej vpil, da le ne bi bilo koga v kaminu, potem sem ga pa moral spustit, ni ga bilo več zadrževati. In je šel z vso svojo težo in hitrostjo direkt v kamin.

Že to je bil cel WTF moment, ki naju je tam na vrhu kaminov, pred najtežjim delom poti, še dodatno prestrašil.

Nervoza se je tako še malo povečala. 

V kaminih pa potem spet italijanske ohlapne, tanke zajle, ki so bile povrh vsega še vse vlažne in so kar fino drsele. Klin, dva, več pa pomagal ni bilo, zato sem sam skozi tisti kamin skoraj drsel, si pobral vse komolce in delal dvometrske razkorake, tja do brade. V takih primerih se mi vedno začne muditi in namesto, da bi počasi iskal dobre stope in oprimke, se začnem vedno bolj oklepat zajle in z nogami delati vedno večje razokrake. Kar pa je težko, če je pod tabo le globina...

Nekje povsem na robu svojih držalnih možnosti sem bil, a mi je le uspelo se prebit nekako do dna zadnjega kamina. Kaj pa Helena? Opa, Helena pa je ostala vrh drugega kamina in nikakor ni mogla doseči spodnjega klina, ki je bil res presneto daleč spodaj. Sem lezel nazaj gor (gor gre mnogo lažje!) in ji hotel pomagat, a je nervoza hitro prešla v živčnost, Helena pa se nikakor ni upala spustiti samo na rokah do klina. In sva ostala med prvim in drugim kaminom vsa živčna.

Pa mi je le kapnilo - obvozi! Obvozi, kje so ti obvozi, pa to so ja ti kamini! Obvoz mora biti nekje tu naokrog. In sva se na hitro - prehitro! - zmenila, da grem jaz dol in okrog pogledat, kje so zdaj ti presneti obvozi. Morda bi pa šlo, da gre Helena nazaj gor in potem po obvozu okrog. 

Tole nisva najbolj dobro razmislila, ker tudi nazaj gor ni bilo prav enostavno prit - pa še sama. Jah, napake, napake!

Evo je, Innominata (Neimenovana, kar je spet mnogo bolje kot Mala špica (ah!!)) špica, ki jo imam za vedno zapisano v glavi. Mater! Desno od sredine se vidi sistem kaminov, ki jih je treba preplezat navzdol.

No, spodaj pod kamini sem zavil na severno stran špice, povsod piše POZOR LED, ker je v snegu obvoz še mnogo bolj nevaren, a k sreči ga v tej zimi res ni bilo. Je pa precej zoprno melišče nad kar presneto visoko steno, a je jaz tokrat sploh nisem opazil, prečil sem tisto melišče in na drugi strani špice res prišel v škrbino, čez katero sva prej lezla in kjer nisem opazil odcepa. Če bi bil bolj pozoren oz. če bi bil pripravljen na odcep, bi ga videl in bi bilo vse drugače. Pa ga nisem.

Sem pa v škrbini srečal Urško in Miloša, dva sotrpina in jima povedal za obvoz, kar sta z veseljem izkoristila, čeprav je - resnici na ljubo - kasneje pri koči Miloš priznal, da je bil zanj obvoz precej grozen in da bi mogoče raje poskusil s kamini. Jaz v tisti paniki in nervozi seveda nobene nevarnosti nisem opazil, čez melišče sem letel, nato pa spet navzgor proti vrhu Špice. Skoraj čisto gor sem že prišel, ko sta Urška in Miloš začela klicat, da se sliši Heleno s tiste strani - da je torej že dol s kaminov in da je z njo vse ok.

Uf, jebemti, ok, še dobro, ampak kaj pa zdaj jaz? Ne, ne, ne, ne grem še enkrat skoz spolzke kamine, ni šans. Ok, gremo nazaj v škrbino in še enkrat čez - po Miloševo grozna - melišča.

Na sliki je Innominata s severa, tista mala špička vmes. Od škrbine na levi čez vrh in kamine dol v desno škrbino ali pa po obvozu - ki pa tule res tudi zgleda grozno izpostavljeno - spodaj. Če je tamle gor sneg, je to prava skakalnica direkt v dolino. Kaj je bilo meni, da sem šel celo dvakrat tam čez, pri tem pa mi vse skupaj sploh ni zdelo grozno in se sploh nisem sekiral, mi še danes ni povsem jasno. Ali pa to pomeni, da so bili kamini RES tako presneto težki zame?

Skratka, v škrbini sva s Heleno prišla spet skupaj, oba za zavedanjem, da sva naredila precej veliko napako ko sva se ločila. Niti nisva vedela kako, kaj, kje, kako dolgo, nič.

In kako je Helena prišla dol? Kar naenkrat se je v kaminih znašel Andrej, dobri mož, angel, ki se je vzel direkt iz nič, pohodnik, ki s kamini ni imel niti najmanjšega problema. Heleni je lepo počasi pomagal - tule, sem, takole in vse je šlo brez problema. Nobene panike, nobenih težav, nobenih ogromnih razkorakov, mimogrede sta bila v škrbini.

Samo pravilen pristop je treba!

Iz škrbine se je potem prišlo po kar nekaj skobah, ampak to ni bilo nič v primerjavi s kamini, skob skoraj opazila nisva. Sva se pa potem na sončku le ustavila, da pomiriva tresoče se noge in se v celoti malo umiriva.

Pa da poslikava vso to najino kalvarijo! Innominata, kaj?!

Pa je res bilo fantastično, temu ne moreš oporekat!

Še kozorog naju je prišel malo potolažit in nama povedat, da le ni tako hudo!

Potem sva pa že iz prvega dela hudega ven, na razpotju zavijeva proti vrhu.

Kozorogov koliko hočeš, velikih, majhnih in tudi takih še puhastih!

Malo pod vrhom pride pot gor s severa Gola Nord-est. Ta je šele nora, ko da celo severno steno čez. No, za to pot pa sem že dolgo vedel, da ni za naju.

In že sva na vrhu s tistimi ploščami, ki se jih edino še spominjam.

Ampak na vrhu nisva sama, o, ne! En prjatu je že tu in se dela, kot da je prišel gor po hrano. Ja, seveda, po hrano je pa res treba ravno na vrh. Saj vemo, po kaj je prišel - tako, kot midva, po Razglede!

Ker Razgledi so res nori, prekrasni in sploh in oh. Montaž, lepotec, je na dlani.

In vse ostalo tudi, naju je pa fotoaparat nekaj hecal in hotel crknit. Prjatla sva pa pustila, da se je razgledoval naprej, prav tako kot midva.

Pa se nisva dala. Kar dobro zgledava glede na vse peripetije, kajne?

Ampak...

Ampak to še ni vse. Je treba še dol prit. In če že sva toliko pogumna, pa bodiva pogumna še naprej in pejva še naprej po Aniti Goitan. Ker se nekdo ni najbolje pripravil in ni najbolje vedel, kaj to sploh pomeni. Nervoza se je delala, da je minila, na vrhu sva bila, saj hujše pa res ne more bit več, no! Pa sva šla proti Mojzesovi škrbini.

Vmes srečava štiri pohodnice in jih seveda vprašam, kako je bilo tam čez priti gor. Mi je potem šele dol pri koči postalo jasno, kako je to bilo - ta prva, ki jih je zgleda vodila, je bila seveda vsa navdušena - ja, super, brez problema, povsem lahko - , druga za njo je bila že malo manj navdušena - no, ja, saj je kar šlo - tretja je komaj kaj rekla - ja, je šlo - , četrta je bila pa povsem brez besed. Po mojem je bila - kar sem ugotovil šele kasneje - prestrašena do kosti in si niti ni upala ust odpret.

Malce je bilo torej vse skupaj sumljivo, odgovori niso prav nič pomagali, niso naju pa tudi odvrnili, zato ni bilo druge, kot da probava.

In... ja. Pot te spet dobro vodi, a na koncu prideš direkt nad tistega Mojzesa, vse skupaj pa je lepo odsekano. In ohlapne zajle.

Kaj sem jaz na globoko dihal! Oujea. Nisem čisto dobro vedel ali se mi zdi, da se mi glavi rola ali imam pa že čisto pravo vrtoglavico. Še tega bi se manjkalo! Sem se hotel kar tam sredi stene dol usest in malo paničarit pa sem se le s skrajnimi močmi zadržal. Vsa tista nervoza se je vrnila v velikem stilu.

Takole zgleda od spodaj, tamle vmes je črna pika, pohodnik za nama. Nek sistem malih poličk in poči, a je vse kar precej izpostavljeno. Mnogo preveč za moj okus. Pa gor bi najbrž še nekako šlo, dol pa... huh. Pa mogoče bi tudi to še šlo, če ne bi bilo vsega tistega za nama. Tako pa kakšnega potrpljenja ni bilo več, vsi strahovi od celega dne so se nabrali v isto točki, vsa nervoza je dobila krila. In potem vse postane presneto težko in tudi mesta, s katerimi bi v normalnih razmerah opravil z levo roko, dobijo statust nemogočega.

Vsaka stvar doda svoj kamenček v mozaik. In tako tam, res čisto na koncu, poličke spet skoraj zmanjka in ti moraš spet v globino molet rit in se držat za prekleto ohlapno zajlo! Pa ne veš, ali bi visel ven s stene ali pa bi se stene z zobmi držal. Pa je vse, kar lahko narediš, da grdo govoriš.

In si živčen in še malo živčen in te je strah in si povsem na meji lastnih zmožnosti.

Na koncu ti gre hudo na živce še povsem nezahteven iztek. Kolikor sva imela še neke ideje, da bi šla naprej še na Koštrunove špice, so v tisti izginuli polički izginile. Kakšne stene neki!

Evo, tole je ta izraz, ki sva ga na koncu imela oba. Točno tako sva se tudi počutila. Točno tako.

Potem pelje pot spet čez malo stenico, res nič hujšega, a nisem več hotel videt niti ene globočine, ene same zajle, zato sva raje tam zavila navzgor po brezpotju in našla povezavo na pot, ki gre direkt na Viš od koče. Vsaj to sem si dobro ogledal in našel, nobene zajle več, nobene globine več danes, ne, ne!

O Viševa skupina, dobro si naju, dobro!

Pri koči smo se spet dobili z Urško in Milošem in se razklepetali, pivo je pasalo, kot že dolgo ne.

Dol smo vsi zavili malo naokrog, po drugi poti. Pod stenami, pod.

Še zadnji pogledi na današnje trenutke resnice in na pravzaprav enkratno pot. Česa takega že dolgo ne, prelepo, prekrasno!

Takole je šel najin celoten izlet čisto od spodaj.

Takole pa od koče Corsi. Se lepo vidi na začetku malo izgubljanja, pri Innominati pa moji krogi sem in tja.

Anita Goitan v vsej svoji lepoti prepadov in sten.

Desno bi se moral držat, precej bolj desno! Če bi v začetku sledila zastavljeni poti, bi Anito Goitan naredila v obratni smeri. Se bom vedno spraševal ali morda to ne bilo celo lažje? Gor od Mojzesa sigurno in skozi kamine tudi. Kaj pa ostalo? Kdo ve, najbrž tudi ni možnosti, da bi to kdaj izvedel, ker v tiste konce naju ne spraviš več. Na Viš bi še šla po direktni, z Anito pa smo si povedali svoje.

Mi je čisto lepo povedala, da je pretežka zame in da naj se lotevam sebi primernih poti. S čimer ni nič narobe, do meje (sva jo morda celo iskala?) sva prišla in to k sreči brez nesreče. In tega sva se tudi dobro zavedala.

Še najteže je požret, da nisi vsesposoben in da je bolje nekatere stvari pustiti na miru. Sem in tja sem še vedno ves nesrečen, jebemti, enih kaminov ne morem dat skoz, argh!

Ampak tako je, ponos je treba malo požret in nekatere stvari prilagodit.

Kar sva - pametno - tudi naredila in nekaj najinih naslednjih projektov tudi temu primerno prilagodila.

Cela štorija s tem Višem, presneto. Zanimivo, kako je štorijo videla Helena, ki je nekaj napisala kmalu po dogodku in jaz, ki tole pišem dve leti kasneje. Hja, razlike so, ampak niti ni tako hudo.

Viš, o, ja!

Lepotec zahodnih Julijcev, magična točka skupaj z Montažem, ki me je privlačila že od malih nog naprej. 

Z njim sem se srečal prvič v nič kaj lepem vremenu, Očetu je bilo žal, da bi od Nevejskega sedla do koče Corsi hodili zaman in me je - najbrž nekje od 10 do 12-letnega - spravil na vrh, navkljub dežju in megli. V tistih letih sem mu bil seveda hvaležen, kaj se pa desetletnik sekira zaradi nekaj dežja? Spomnim se le tega, da smo po sestopu še vedrili v Corsiju in da sem dobil kup odej za pokrit, ker sem bil povsem premočen. Pa vrhnjih plošč in Marije (pa še za njo nisem povsem prepričan ali niso to podobe s slik) na vrhu, drugega nič. Nič preduha, jeklenic, pa sva šla gor po direktni poti.

Smo pa potem še večkrat govorili o Aniti Goitan, Božjih policah in o vseh presnetih feratah in hujših plezalnih poteh tam naokoli. Pa se kljub temu Oče potem ni nikoli dovolj opogumil, da bi me spravil še tja. Danes tudi jaz vem: je že vedel, zakaj.

Potem sem Viš dolga, dolga leta gledal le od daleč in se vedno z globokimi izdihi izgubljal v njegovih špicah in stenah. Danes presneto dobro vem, kje je Gamsova mati, kje Viš, kje Divja koza, še najbolj pa vem kje je Innominata, tista mala špička vmes.

Nama je pa enkrat sredi poletja 2017 padlo na pamet, da greva na Viš in to kar po Aniti Goitan. Ha! Kar tako, najbrž nekje med kosilom - ja, pejva ja. In potem sem se razmišljanju o Aniti Goitan upiral in upiral in še malo upiral. Ker sem že vnaprej vedel, da bo težka za naju. Obvoz kaminov - tehnično najtežjega dela poti Anita Goitan - se je po opisih zdel tako enostaven in prikladen - snega pa sredi avgusta 2017 ni bilo pričakovati -, da je bilo že kar v začetku odločeno: ja, pejva ja.

Pa bi lahko vedel, da premalo načrtovanja ni najboljša ideja.

Sem se pa zamotil z rezerviranjem koče Corsi, to mi je vzelo kar nekaj časa, preden sem pogruntal, da so SMSji nadvse prikladna zadeva.

Skratka, 14. avgusta 2017 sva parkirala na izhodišču in se odpravila proti koči Corsi po tisti mučni ovinkasti cesti.

K sreči kolikor toliko hitro mine, je pa prava preizkušnja nam, bolj počasnim.

Do Viške planine se ravno prav ogreješ.

Čeprav je bil dan tako presneto soparen, da se ni bilo treba prav nič ogrevat. Sva bila ogreta skoz in skoz.

Tisto eno jeklenico do koče Corsi je pa tudi treba slikat, kajne!

Tam sva se že počasi vlekla, nič se nama ni mudilo, kaj pa bova delala v koči, če prideva prekmalu?

Razgledi fantastični! Rombon na drugi strani je že kazal, da bo naslednji dan lepši!

Jaz pa sem pregledoval stene in iskal poti Anite Goitan in razmišljal, kaj, hudiča, se midva greva?! Od kdaj pa sva tako pogumna?

Mojzes se je še sramežljivo skrival, tudi ta je že vedel zakaj.

Seveda sva morala vse poslikat, kar je bilo zanimivo še domačemu psu, da je kar naprej z nama hodil.

Corsi je več ali manj vedno poln, je presneto dobro izhodišče! Midva sva si vse pripravila, ko sva prišla, a to dvema starejšima tetama ni bila nobena ovira, da nama ne bi sunile blazin. Sta jih že bolj rabili kot midva, kajne? 

Jutro je bilo prekrasno! Nisva bila najbolj zgodnja, sva le imela cel dan na razpolago, nikamor se nama naj ne bi mudilo! Kavica in obvezno slikanje vsega naokrog.

Prestreljenik na drugi strani je že v vzhajajočem soncu.

O, Mojzes ni nič več sramežljiv!

V teh koncih je večina zadev dvo ali celo trojezičnih, zato rad uporabim pač tisto, ki se mi zdi trenutku bolj primerna. O dilemi med Forcella Mose ali Škrbina zadnje špranje seveda ni niti za govoriti, pri uporabi geografskih imen je naš jezik presneto dolgočasen. Še bolj zato, ker je na drugi strani Koštrunovih špic pa Škrbina prednje špranje. Ah, pravi poklon izvirnosti!

In od koče tole res zgleda kot Mojzes!

Tjale gor pa greva, sicer kar veliko naokoli, pa vendar!

Že kar v začetku se je izkazalo, da greva sicer gor...

ampak kam pravzaprav?! Pa sem že po petnajstih minutah vlekel ven karto, telefon in vse, kar sem imel. V začetku je res zoprno označeno.

A bi bilo povsem drugače, če bi se prej bolje pripravil. Bi že prej vedel, kje so razpotja in kam je treba it. Pa se je nekdo raje skrival pred Anito Goitan. Je že vedel, zakaj.

Kljub temu sva šla potem čisto ok, ker pa sva malo zavila s poti, sva za nagrado srečala še kozoroge in imela mir pred ostalimi pohodniki. Potem pa se je začelo, najprej Cavalieri.

Lepo, nič kaj težko poplezavanje. Za ogrevanje.

Oh, razgledi, razglediiiiiiiiii! Sva že kar visoko nad Corsijem! Cela skupina Kanina na drugi strani kanalske doline.

Tole je Forcella di Riofreddo, Trbiška škrbinica, grozen žleb, skozi katerega je bil včasih prehod v dolino Mrzle vode, zdaj pa so ga le prestavili bolj vzhodno. Tule je vse podrto, povsod pa so narisani veliki rdeči "NO", še tistih nekaj redkih jeklenic je seveda potrganih. Ampak nekateri še vedno rinejo tu gor, večkrat pozimi, čeprav prav nič ne verjamem, da je tule pozimi kaj bolj prijetno. 

Na tem prehodu se potem Anita Goitan začne zares, dva sta pred nama, jih prehitiva, ker sva si vso opremo že prej pod steno navlekla. 

Če pogledam nazaj, je pravzaprav že ta ta prvi vstop precej zoprna zadeva, vendar ga skoraj ne opaziš, ker si šele povsem na začetku. Po tisti prečni polički se je treba prebit malo višje brez kakšnega varovala. No, nič hujšega, a zdaj, ko pogledam nazaj, je bilo že tisto kar precej za naju.

Potem pa malce zadihaš, a ne za dolgo. Zadeve se kmalu začnejo odvijat resno. Ambient je enkraten, kar malce grozen, kipeč gor in kipeč dol. A sistemi polic se vijejo in pot jih s pridom izkorišča.

Dokler... no, dokler kaka polica ne zgine. Zgine, ni je več. 

Sicer tak, mali košček, ampak vseeno. Ko moliš rit nad globino ni najbolj prijetno, sploh ne meni.

Ampak niti to ni tisto, kar naju najbolj iritira. Saj pravzaprav še dolgo nisva vedela, kaj naju je motilo, šele skozi pogovore in razmislek se nama je razjasnilo, da so naju še najbolj motile italijanske zajle. Nikakor jih nisva vajena, najbrž so bolj namenjene varovanju, kot pa napredovanju, na to pa nisva bila pripravljena. Zajle so kar precej tanjše kot pri nas, najhuje pa je, da so ohlapno napeljane. Če se držiš za njih, vse skupaj opleta in zadeva je zato povsem drugačna. In si kar naprej v nekem krču, ne veš ali bi se oprl na zajlo ali ne, če pa se opreš, se zaziba in ti si spet... ah.

Skratka, ta nepripravljenost na take razmere naju sicer ni takoj odvrnila, najina nelagodnost ni narasla skokovito, rasla je počasi in naju kuhala kot žabo.

Okolica je bila fascinantna, sredi stene si, res veličastno, pot niti ni tako grozna, sem in tja ti sicer kak del telesa visi v globino, a, hej, bo že nekako! Pa vseeno ti počasi kljuva zadaj v glavi, počasi sva oba vedno bolj nervozna.

Nervoza pa ni za v hribe, sploh ne za v steno. Mimogrede delaš napake.

In tudi midva sva seveda jih.

A ne še tule, tule je še vse prekrasno, veličastno, prelepo! V naslednjem zapisu pa pridemo do...