Seveda smo vedeli, da bo tudi letos naporno!
Je bilo lani naporno, zakaj ne bi bilo tudi letos? Pri nizki dolini in vseh tistih hribih, ki ne zmorejo ničesar ravnega, temveč noro kipijo proti soncu... Kako pa bi bilo lahko drugače kot naporno?!
In tudi prav je tako. Saj ne hodimo na treking na sprehod, kajne? Gremo se malo pomatrat, spoznavat nova okolja, dan užit. To je - vsaj meni - povsem dovolj.
Marko se je ponudil za prevoz, kar sva z veseljem sprejela, namenili pa smo se čez Vršič. In ker sem dober mož, sem Heleni odstopil sprednji prostor v avtu, da ji ne bi bilo slabo.
Vse, kar se je izcimilo iz tega, je bilo to, da je bilo meni nenormalno slabo! Ooooo, mislim, da mi od desetega leta naprej ni bilo tako slabo! Malo je manjkalo, pa bi... no... saj vemo. Bil sem pa bled ko stena in že mi je šlo po glavi, da jaz pa danes tega ne bom zmogel, da ne morem, da sem bogi, bogi, bogi. Saj ne moreš s slabostjo v hrib letet, ne? Cel dan?
Pa me nista čisto nič upoštevala.
Mi ni ostalo drugega kot da sem se postavil na štart, pogledal proti hribom in si rekel (kakor sem si rekel potem še ene parkrat): "as ti čist zmešan?". Po drugi strani pa sem bil lahko čisto vesel, da je bilo vreme ok! Če bi deževalo, bi bil pa le "še malo bolj zmešan"?
Začelo se je na polno, kot vedno. In sreča, že takoj je nastala gneča in smo se malo razvlekli, jaz pa sem se zadaj lepo počasi ogreval. Marko pa je končno upošteval najin nasvet in odbrzel naprej!
Ker je prva ura najhujša, mi je bila tista presneta strmina do znamenite kote 1313 kar nekam preveč. Pa tudi precej na hitro sva jo vzela, vsaj za naju. Kot da je to vse in gremo zdaj domov...
Je pa bil tak lep razgled dol na dolino, da... sva šla kar naprej.
Tukaj je treba priznat, da se je pred nama do kote 1313 vila kolona in kaj veliko ni bilo za pazit, kam gremo. Smo šli pač drug za drugim, kakor je šlo. Seveda na bednih kartah (pa čeprav se je Žine potrudil in vrisal kar nekaj novih poti!) tiste poti, po kateri smo šli vsi, sploh ni vrisane. Žalost od kart, žalost.
Po prvi KT se je začel bolj zanimiv teren in kmalu sva naletela na KT2, ki - nadvse zanimivo! - sploh ni bila tam, kjer bi morala bit. In po sledeh sodeč, prav nihče ni bil na Vršičih, kjer je bila vrisana. Midva se seveda nisva sekirala, KT je bila ob poti!
Ob poti pa potem same zanimive stvari!
Luknje, jame, kaverne, cisterne, stopnice, prehodi...
Kam naprej? Ker sem jaz seveda (preveč) previden, sva se raje odločila, da greva po planinski poti gor do škrbine in naokrog. Kaj, če pride megla? (Ki je celo res prišla!)
Tukajle sva prvič, polno je nekih sten, prepadov, strmin in vlažnih trav. Japajade, bom jaz hodil tule počez! Greva naokoli! Nekje sva slišala, da je itak samo deset minut več, naredila bova pa "le" 100 višincev več.
Ne vem, morda človek pač sliši tisto, kar hoče ali pa različni ljudje različno pojmujejo minute in višinske metre. Izkazalo se je, da je tistih 100 višincev pravzaprav 250 in da je tistih 10 minut pravzaprav ena ura naokrog.
Jah. Je bilo pa vsaj "varno", porečem? Japajade!!!
Tamle s škrbine se je odprl takle pogled navzdol! Se mi je kar milo strilo, ko pa sem videl še sneg po sredini grape.... Aaaaaaaaaaaa!!!
O, ja, grde besede sem govoril, zelo grde. In ni jih bilo malo, ne. K sreči pa se je dalo mimo snega nekako pretolči. Ampak za las.
Kaj pa bi bilo, če se ne bi dalo, a? Brez derez si po tistem snežišču nikakor ne bi upal. Bi šla nazaj dol in počez?
Ah, pa kaj bi govoril, tisto zoprno melišče sva dala potem skozi in ugotovila, da bi čisto lahko skočila na vrh Rombona, saj se ne bi niti poznalo... tistih dvesto višincev, kaj pa je to? Čisto blizu sva bila, čisto blizu! (GPS je zaradi ostre grape naredil par napak, nisva midva hodila tako naokrog!)
Do Čukle sva potem le nekako prišla, tam je bila tudi zanimiva KT! Pa še par prej izgubljenih sotrpinov naju je tu zopet dohitelo in prehitelo.
Potem pa dol do planine Goričica in potem...
potem...
pa največja napaka:
Ja, čisto dol sva se spustila, na 782m! Zakaj? Heh, dobro vprašanje! Ima pa odgovor opraviti spet in predvsem s kartami! Na enih je namreč pot vrisana, na drugih (kakor vidimo tule) pa sploh ne. Torej? Ta pot sploh obstaja ali ne? Obstaja do pod kakšne stene in se potem konča? Že to, da je na karti markirana pot povsem narobe vrisana ne vzbuja prav nobenega občutka varnosti.
In na koga naj se zanesem, če se na karte sploh nič ne morem? Naj hodiva v skale, nad prepade, ne da bi vedela, kaj naju čaka?
Hvala lepa. Eno je avantura, veselje, doživetje, drugo pa je neumnost.
Zato pa sva potem raje odrintala še skoraj 500 višincev. Da sva bila bolj varna... Ironija, ne? Izkazalo se je - po sledeh sodeč - da pelje tam čez čisto lepa potka, saj so tam vse sledi enake. Torej so vsi ubrali isto - pot.
Midva pa sva raje nekaj čisto posebnega. Heh.
Pa kaj! Do planine Krnice sva potem dodobra sopihala in se nisva dala! Šlo nama je kar v redu, čeprav Heleni tokrat mnogo bolje! Jaz sem pa sopihal kot že dolgo ne... Hm... ali je kdaj sploh drugače?
In tam nekje, malo pod planino, telefon. "Pa ja, da že ne?" sem pomislil! In res, Marko je bil že v cilju! Midva pa na pol poti. Ja, res sva dobra...
Tista cesta čisto na nasprotno stran je bila potem kar nekam dolgočasna, da bi pa tekla in zadevo skrajšala, pa nama nekako ni padlo na pamet. Sva iskala tudi tisto vrisano črtkano pot na Kopo s tistega ostrega ovinka, a k sreči brez uspeha. Si nisem predstavljal kje neki pride čez tiste stene...
Napis spodaj pod Kopo ti vzame kar nekaj motivacije, dolgi so bili že danes vzponi, zdaj pa še 1h?
Ja, tričetrt ure sva porabila, sedem ur hoje je bilo že za nama. A sva bila na vrhu vsa vesela - nič več gorrrrrrr!
Vesel je bil tudi kontrolor! Končno gre lahko domov - no, potem ko so mu sporočili, da je zadnji pravzaprav odstopil.
Sledil je le še spust, kjer je Heleno začelo dajati koleno, a je bilo po obutih kolenčnikih malo bolje. Se je pa vseeno morala začeti premikati bolj kot rakovica, postrani. Kar ni bilo dobro za najino hitrost, ampak to je le izgovor, tudi če bi bila oba čisto ok, ne bi bila nič hitrejša... to je dejstvo!
Saj sva uživala in se čudila - skoraj tamle gor sva bila, malo pod vrhom, čisto na drugi strani, ej! Danes!
Malo pred jezercem srečava še Izabel, nabira jagode in povsem očitno tudi ona uživa! Potem jih nabiramo skupaj.
Vmes me organizator še malo razjezi, pobere namreč zastavice za zadnji dve točki, ljudem se mudi domov. Priznam, da se kar fino razjezim in nekaj časa spet letijo grde besede naokoli. Saj razumem kako in kaj, a tudi mene je treba razumet. Vedno - VEDNO - bom imel doma kartonček na katerem zadnji dve točki nista preluknjani.
In ko bo enkrat kak od otrok brskal po stvareh... bo to videl in rekel: "glej, glej, ta starga, ni mogel prit do konca!" Pa bom pečen.
Kakorkoli že, KTje smo seveda slikal! Predzadnja:
in zadnja, na postaji A:
V cilj pa prišli po doooolgih devetih urah in četrt.
Seveda nikogar več ni bilo...
Ah, ne, saj so bili, le zadaj, za hotelom so se skrivali! Še dobro, da sem od lani vedel, kje so!
Prav veliko jih ni bilo, je pa ostal organizator in prva dva z ultre! Juhej, smo lahko potem še izmenjali par vtisov najboljših in najslabših, prav vsak jih je imel na tone!
Je pa Marko dosegel izreden rezultat in si delil drugo mesto! Čestitke Marko! Zdaj vidiš, da ti prav nič ni treba vedno deliti zadnjega mesta z menoj!
Nazaj sem vozil jaz, čez Predel, kjer se seveda moraš ustavit in si ogledat Loško steno, če ne drugega!
Slabo mi ni bilo in tudi dolga in dolgočasna vožnja ni mogla vržti niti najmanjše sence na tako čudovito preživet dan!
Eno tako veliko pentljo smo naredili:
S toliko višinci, da si kar ne upam mislit, koliko... Seveda je nemogoče zvedeti natančno koliko, a recimo, da jih je bilo tam nekje 3200. Ojej.
Morda bova morala počasi opustiti ultre. Preveč mučiva organizatorje, celotna liga in okolje ultra preizkušenj pa ni pripravljeno na nas, počasneže. Močan občutek, da bi prav vsi raje videli, da greva med pohodnike, je povsod prisoten. Seveda se lahko motim, a daleč od resnice najbrž nisem.
A kakorkoli se bo že zadeva izcimila, vtisi in zabeležene lepote tega dne bodo ostali v nas. Upam, da čimdlje!
Vpiši se