Češka 2014, 1. del

by piskec 26. avgust 2014 16:45

V juliju sva imela še dopust.

Za hribe, jasno. Po Črni Gori bi se prileglo še malo v višine lezt.

Ampak, ne. Letošnje poletje se s tem nikakor ni strinjalo: "ne, ne gresta v hribe!"

In ker čisto vsakega dopusta ne moreš kar menjat, odlagat, prelagat, spreminjat in prekinjat, si je treba nekaj drugega spomnit. Doma pa že ne bova, vsaj to je povsem jasno! 

Ampak, kam pa lahko sploh greva? Od 21. do 23.7. je bilo namreč napovedano precej slabo vreme. Greva v kakšne druge hribe? Ne, povsod dežuje. Dolomiti? Ne, dežuje. Alpe? Za dva dni? Heh, ampak dež je tudi tam! Ok, potem pa na morje! Ne, ne, tudi tam je dež... 

Pregledala sva pol Evrope, ampak povsod presneti dež, v hribih, na morju, nad ravnicami, v zalivih, jezerih in pod prelazi. Pa kam, hudiča, pa sploh lahko greva brez tega dežja?!

Na pivo?

Seveda človek vedno kaj najde, če le dovolj časa razmišlja. Narediva si nekaj podobnega kot Budimpešto, nekaj povsem neobveznega, počasnega, mirnega in neplanskega! Pojdiva v Češke Budejovice, to bo to!

Zakaj ravno Češke Budejovice? Kdo bi vedel? Zakaj pa ne ravno Češke Budejovice? Greva samo malo pokukat, preverit Češko po vseh teh letih, odkar sem bil zadnjič gor.

Je pa bilo treba pred odhodom naredit nekaj sprememb lastnih zaobljub. Ne moreš it na Češko ne da bi pivo pil! Torej, po dobrih dveh letih se bo treba malo prekršit. (Smo opazili rabo besedice "treba", kajne - to je namreč zelo nujno, zelo potrebno! Eh, človek je vedno poln izgovorov.) In kakšno pivo spit. Ali pa dva. 

No, take stvari se hitro uredijo, zato sva se kar lepo in hitro odpravila. Po pyhrnski avtocesti (tega še napisat ne znam, kaj šele izgovorit), kar je že samo po sebi fina avantura. Ali pa je dovolj le tistih zadnjih nekaj kilometrov, ko se ob gradbišču avtoceste voziš za kakim tovornjakom. Super.

Potem pa končno Češka meja, nato pa hitro nesreča in zapora ceste. Nisva nora, da bi čakala, se greva raje vozit naokrog, sicer imava karto z merilom 1:4.000.000 ampak vsaj Češka je gor. Nekam bova že prišla. Da bi potegnila iz žepa navigacijo niti ne pomisliva. To je samo za v skrajnih primerih.

Saj sva na dopustu, kajne? In kje je lahko lepše kot tam, kjer nimaš pojma, kje si?

Urejene vasi, urejeni travniki, pokošene poti, urejeni ploti, vse zgleda urejeno kot iz škatlice. Mnogo bolj kot v Avstriji... Čehi presenečajo.

Prav počasi se voziva čez pokrajino, prometa je malo, dan je pa še sončen, dež šele prihaja, zato se nama ne mudi. Le držat se bo treba malo bolj v levo, da prideva nazaj na cesto. Ali pa direktno v Češke Budejovice!

Navigacija nama kar gre. Sploh Heleni tole šiba ko strela in vedno se lahko nanjo zanesem, da me bo pripeljala direktno tja, kamor hočeva!

Takole je šlo do centra. V enem šubu.

Direktno sva se parkirala na glavni trg! Prava turista, plačala parkirnino, tokrat nič balkanca.

No, kam sva šla najprej? Uganka res ne bi smela biti pretežka!

Ja, na pivoooooo! Sicer povsem proti mojim gorenjskim prepričanjem - kar na glavnem trgu, tja, kjer je najdražje!

A se je izkazalo, da je bila poteza čisto ok. Pilsner Urquell je bil točen, nič kaj drag, mrzel in stekel je po grlu kot... no, kot da ne bi pil piva že vsaj dve leti!

Ampak res. Tale ta prvi je *res* pasal!

Potem sva malo špancirala po trgu

slikala vse, kar nama je prišlo pred oko

nato pa le ugledala prvi "hrib"!

Jasno, da sva se zapodila po stopnicah kolikor je šlo! Mimo zvonov z imeni.

Na vrhu pa razgled čez celo mesto. Hkrati z razgledom sva iskala še najin hotel in pa pivovarno. Najprej slikaš mesto pod seboj

potem pa lepo na fotoaparatu približaš vse, kar je napisano z rdečo. Budweiserja potem ni težko najti in tako točno veš, kje je pivovarna.

Zvito.

Je pa od vseh stopnic šlo pivo hitro ven in je bilo treba krenit še na kakšnega. In najt hotel.

Hotel oziroma penzion je bil prav srčkan, soba kolikor toliko prostorna, lastnik pa... ko sva prišla, je preizkusil vsaj pet ključev, kar pomeni, da je tekal kar naprej gor in dol. Na koncu je bil že tako premočen, da je kar teklo od njega. Angleško ni znal ali pa ni hotel znat, tako da je on govoril v nemščini in češčini, midva pa po naše, češko, angleško, ročno. Kar nama je prišlo pod roko.

No, za pivo se pa res ni problem zmenit.

Pravzaprav je bil lastnik ena taka ogromna sitnoba, a - kdo bi vedel zakaj - nama je bil povsem simpatičen. Vse je odvisno od percepcije, kajne?

Prvi dan nisva TVja niti prižgala. No, pa tudi vse naslednje dni ga nisva...

Se je pa zvečer končno ulilo ko iz škafa, midva pa lepo pod strehico pivce srkala in se veselila dopusta. Hja, težko življenje. Kako je s pivom: še vedno paše.

Naslednji dan sva se namenila najprej v pivovarno Budweiser Budvar. S temi Budweiserji je vse kar precej zapleteno. Licence, imena, rivalstvo, vse to se vleče že sto let, pa vsi imajo prav. Jasno.

Prideva do avta... avto pa z odprto šipo, ki sva jo pozabila zapret! Aaaaaaaaa, ponoči pa zlivalo ko za stavo!

Pa sva imela kar nekaj sreče. Sedež niti ni bil *tako* moker, pa še v pivovarno so naju hitro vzeli. Nekaj ljudi se je že nabralo, tako da nas je bilo za angleško varianto vodenega obhoda kar ene par. 

V takem mestu pač moraš it pivovarno pogledat, ni druge. Kje dobijo vodo

kje to mešajo in kuhajo

in kako vse to sploh gre! Vsake toliko časa je potrebno obnovit znanje!

Različni ječmeni in slad... poskusit so nam dali še nefiltrirano pivo in to je bilo res dobro. Ne pa potem vse ubito s filtriranjem in pasterizacijo.

A od vsega še najbolj navduši linija pakiranja! To pa je nekaj za gledat! Tehle par ljudi je ročno zlagalo flaše na linijo, ker so jih hoteli drugače zapakirat, drugače cela hala ne potrebuje več kot par ljudi. Rado se slikajočih se ljudi.

Hitro si navdušen nad industrijsko revolucijo. Zamaški, steklenice, pranje, nalepke, gajbe... vse to kar leti sem in tja po tekočem traku, vsak v svojo smer, na koncu pa vse skupaj lično zapakirano pristane pred tvojimi nogami. Kar tam smo stali in gledali tiste flaške... nas je morala vodička že skoraj prosit, da gremo naprej...

Kam pa bova šla midva naprej? Greva danes levo ali desno, v Češky Krumlov ali v Trebon?

Trebon? Pa tudi prav! Pejva!

 

 

Tags: , , , ,

po svetu

Deset (10) let!

by piskec 19. avgust 2014 15:26

Tokrat s klicajem!

Deset let morda zdaj najprej v spomin, potem pa še v opomin.

Zdržal sem celo dolgo desetletje. Že samo to mi je v veselje. Kaj so šele vse zgodbe, sicer jih je vedno manj, a zato so vedno daljše, z vedno več slikami!

Podkleteno Nebo je še vedno Nekje Tam Vmes, na Poti od Sebe in Nazaj. Desetletje dolgo popotovanje in nič ne kaže, da se bo kmalu končalo. Saj se tudi ne more, ko pa ni začetka, ne konca, le vmesne pozicije lastnih razmišljanj nekje na osamljenih poteh okoliškega hribovja.

Vse najboljše!

Statistika še vedno temelji na Radotovih številkah: 1696 + letos 64 = 1760 prispevkov, slik pa krepko čez... hmm, ko sem našel pravilen folder, kamor se shranjujejo slike, jih je še mnogo več, kot sem si predstavljal: natanko 6493. Ali pa to ni tako natanko, kdo ve, kje se skriva še kak folder... O obisku pa ne smem, saj vemo, pod pet je treba anonimizirat, drugače so posamezniki določljivi.

Skratka, slik in prispevkov je veliko. To je to.

Še posebno, če bi k blogu priklopil še vse najine slike Dogodivščin v času - moje in Helenine. Huh, to pa je že kar zbirka!

Za desetletno nagrado sem si podaril večje slike na blogu, grem od 448 na 640 pik, to je kar 43% povečanje! Nekaj časa bo že zdržalo, kakih deset let. Dolgotrajne stvari pač morajo biti malo konzervativne v svoji formi. 

Bistvo ostaja isto, skozi lastna opažanja skušam kaj povedat, kar mi sem in tja morda uspe, večkrat pa ne. Nekaterim kaj pove, nekaterim ne, tako nekako se mi dogaja tudi skozi življenje. Ni pomembno komu, za kaj in zakaj pišem, bolj je pomembno, da pišem. Vsaj prvo desetletje je bilo tako. 

Začel sem namreč pisat s tole sliko

in pripisom: Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim bolj težil.

Kaj pa prinese drugo desetletje? Nimam pojma. Vem le to, da bo spet presneto zanimivo!

Se Ni Za Bat.

Tags: , ,

blogi | osebno

Košuta

by piskec 12. avgust 2014 15:38

Ko gre zadnje čase vse na K - Kalški greben, Kamniško sedlo, pa naj gre še Košuta v ta koš.

Nisva nič zbirala po imenu, je prišlo kar samo od sebe in to 13.7. Ker se po grebenu Košute sploh še nikoli nisva sprehajala, bi lahko tokrat rekla: končno! 

Sva si pa na žalost izbrala precej neugoden dan. Vremensko in počutenjsko. Ha, počutenjsko... to se pa ne sliši dobro. Kar pa je čisto prav, ker sva se počutila natančno tako.

Pravzaprav je vse sililo k tlom. Oblaki, dež, nekaj je rosilo, nisi vedel ali se bo vlilo ali ti bodo oblaki padli na glavo. Skratka, precej bljaki, sploh ne za v hribe.

Parkirala sva precej pod Matizovcem, na parkirišču. Recimo, da smo dobri in da jim nočemo delat gužve, prahu in še česa. Meni je vseeno, tako ali tako raje izbiram daljša izhodišča.

Tik pod kmetijo nato srečava tako lepo potko... krasno, kot iz kakšne pravljice! Prelepa je, da se ne bi vprašal: le kam vodi? In jo tudi preizkusil...

Prekrasno, a gre le do vikenda, zato narediva petdeset korakov po travi.

Vmes slikava še

a naju že ulovi ostro oko starega Matizovca. V parih sekundah, ko ne moreva kar izparet čez njegovo travico, ki jo tako nemarno tacava, je že na tisoč obratih, sploh v dretju. V dretju kletvic.

No, stari se je tako grdo drl na naju, da sem bil čisto paf. Sem razmišljal o dolenjcih, ki te povsod vabijo v zidanice, pa čeprav te ne poznajo in tudi, če plezaš čez njihove ograje... Na gorenjskem pa vsa slast kletvic in razblinjene podobe prijaznih prebivalcev. Bljaki, ravno tako kot vreme.

Se sprašujem ali je siten že po naravi ali smo krivi mi, vsa ta neskončna vrsta obiskovalcev Kofc?

Matizovec se mi je tako presneto zameril. Upam, da bo letos še več deževalo in da bo moral tisto svojo travico še stokrat kosit. Eto!

Mimo Kofc sva padla, nisva se nič ustavljala, da naju slučajno ne bi premamila toplina doma

videla vsaj srno/srnjaka nekje v daljavi

nato pa več ali manj počivala. Ni nama šlo. Vse preveč je pritiskalo navzdol. Kvišku se sploh ni dalo.

Prišla sva sicer do roba grebena, ampak kaj več od tega ni bilo - pogled na drugo stran je bil nekako razmazan:

tabli sta cingljali v vetru

tako, da ni bilo druge, kot da slikava razmere

in se pobereva dol. Čemu bi rinila še naprej?

Sicer pa tudi od spodaj ni bilo prav nič razgleda.

Imajo pa v koči na Kofcah lepo poskrbljeno za otroke! Zelo luštno!

Tokrat se toplini doma nisva upirala, naredila sva svoj doprinos kot turista, nato pa počasi krenila navzdol.

Je pa potrebno pripomnit, da pot ni prav nič lepa. Vsekakor je mnogo, mnogo, mnogo, mnogo (+3x mnogo) lepše v snegu, zdaj poleti je vse skupaj en razrit kolovoz...

Mimo Matizovca nama uspe priti ne da bi naju kdo napadel. Ne stopiva na travo, nisva nora.

Ko pa sva ravno pri parkirišču, se razjasni nebo in pokaže se Veliki vrh!

A še preden se uspem ponovno razburiti, se spet vse pokrije, zakrije in izgine v oblakih. Ok, še dobro...

Greben je torej z najine strani načet, naslednjič pa kaj več ali po kakšni drugi poti, najbrž se bova kmetiji M izognila. Še dobro, da sva sploh kam šla, glede na vreme bi bilo pričakovati, da bi se raje izležavala kje na kavču v zavetju doma...

Kmetiji Matizovec se iskreno opravičujem, ker sva tacala po lepo pokošeni travi, se zavedam, da nimam kaj hodit po tujih travnikih. Priznam, da je bila napaka. Bi pa za izrečene kletvice in vso civilizacijsko nezrelost gospodarja pričakoval opravičilo tudi v obratni smeri!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 5. avgust 2014 16:26

Skoraj vsako leto spišem kako zgodbo o Kamniškem sedlu.

Zakaj je ne bi torej tudi letos?

Sploh zato, ker sva bila letos tako presneto pozna. Šele sredi junija sva se prvič odpravila tja gor, kar je kar mala nesramnost. Tolikokrat ga gledava in še vedno občudujeva, čemu potem toliko čakanja?

Vikend je bil bolj tako, vreme tudi, torej se nama niti ni mudilo in sva šla lahko malce pozneje in ni bilo treba navsezgodaj vstajat.

Ampak nekaj sprememb na poti pa je tokrat bilo. Spodaj najprej vse podrto od žledu, više gori pa kar neka poseka, vse podrto, posekano, izsekano. Zgleda res premalo hodiva tule, hej! 

Fotko zgoraj sem naredil samo zato, da bom potem doma pogledal kje gredo žice od tovorne žičnice. Nekje tam namreč so. Ampak vidi se jih pa seveda ne. Tudi, če povečaš sliko do največje ločljivosti. Čudno, pa sem mislil, da se bo videlo...

Vmes, tam pri prečenju, je bil pred kratkim še nek manjši podor, polno skal naokrog, nekatere izmed njih pa so si našle prav super mesta za končat svoje valjenje!

In ti se ravno lepo sprehajaš po potki... in takile projektili začnejo letat naokrog, a? O, dobra nočna mora bi bila tole!

Povsod je vse podrto, letos je bilo res bolj težko leto za hosto. Nad Klinom spet - spet - vse podrto. Kar naprej podira, pa sneg, pa veter, pa... Še lovska koča se celo zdaj vidi na nasprotni strani!

 

Potem sva bila pa hitro gor. No, ne tako hitro, vsako leto sva malce počasnejša, nama pa zato hitreje mine, se nama vedno manj mudi.

Nato sva se še malo sprehajala po robu in občudovala stene, vrhove in se čudila količini snega. 

Kje je grapa za spust s Kotličev in zakaj je še vedno toliko snega do vstopa za Sedlo?

Na Sedlu je velikokrat polno planinskih močeradov, sploh, če je kje v bližini dež. Mene je vedno impresioniralo kako - hudirja - se te male živalce sploh najdejo med seboj v vseh tistih širnih planjavah? Tokrat sva srečala dva primerka, ki se pri svojem opravilu prav nič nista pustila motit. Vrsto je treba nadaljevat, s čimer sva se strinjala tudi midva in ju pustila, da v miru opravita. Če sta sploh ohranjala vrsto, kaj se pa midva spoznava na salamandre...

Še obvezen skok v Bistrico, da ti malo žile potegne skupaj in to je to od Kamniškega sedla. Šlapice so postale del obvezne opreme za vsak izlet.

Čeprav je že zlajnano tole Sedlo in kljub temu, da sva tam gori bila že n-krat, pa sem vseeno še vedno žalosten, da tja gor ne grem večkrat. 

Kakorkoli obrneš, gor je vedno super bit! Vedno.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kalški greben

by piskec 1. avgust 2014 16:45

Malo preveč sem že pisal o morju, je treba hitro spet nazaj med hribe.

Tokrat sva šla 20.7. na Kalški greben. Edini napovedani sončni dan daleč naokrog. Pa še nedelja povrhu!

Seveda sem pričakoval, da bo po hribih približno en milijon obiskovalcev, zato je bilo presneto težko najti zadovoljivo turo. Med (preveč) ljudi se nama nikoli ne hodi. Kam torej? Kam, kjer ne bo skoraj nikogar, kjer bova sama? Kaj težkega, kaj zoprnega, kaj dooolgega?

Mogoče pa kaj neoznačenega, to zmanjša obiskovalce vsaj za 60%!

Kalška gora od Žagane peči, torej! To si že dolgo želim odkrit in jo prehodit. Upajva, da ne bo preveč ljudi, bova šla še zgodaj, zaradi ljudi in zaradi vročine. To bo to!

Torej čimprej, še v temi! No, skoraj temi, nekaj čez peto je že kar svetlo, le za fotoaparat je še čista tema, je moral uporabljati flash.

Pot do lovske koče se izkaže za krasno speljano, lepo, mehko, strmo, a pri tem poznavalsko umirjeno, ki z veseljem odkriva in izkorišča vse gradnike pokrajine. 

Pri lovski koči se ravno pokaže sončni vzhod.

Barve bronastega gozda rjovijo na podlagi svežega modrega neba, vse je noro in kot vedno se česa takega ne da spravit v tuzemsko slikovno škatlo. Le oči si barvajo svoje barve in zavračajo približke.

Res, čista poezija ob šesti uri zjutraj.

Na drugi strani pa banalna stvarnost - vroče je kot v loncu. Ob šestih sva že čisto premočena, a to opaziva šele, ko pot mimo naju pripelje še enega obiskovalca samotnih poti. Kar teče od njega, kot da bi se ravnokar kopal v bazenu. Se mu čudiva, ne opaziva pa, da sva sama v popolnoma enakem položaju, premočena do kože, polna kapljic! Več kot vroče, kaj bo šele, ko bo sonce?!

Še malo in že smo iz gozda, pred nama pa se že riše greben med Kalško goro in Kalškim grebenom - tamle nekje bova čez kako uro, dve! Ravno tamle na sredini bi morala biti nekje strah vzbujajoča Škrbina! 

Opazujem malo za starimi potmi - kje neki se je šlo včasih na Kalški greben in ali lahko še kje drugje prideš gor na greben, ne samo po markirani poti, ki gre precej v desno, naokrog.

Se pa tu prepleta kar nekaj poti. Lovske, markirane, neoznačene, stečine, pa potem še vse tiste, ki so bile nekomu všeč. In je vzel v roke čopič in jih nekaj označil, jih hotel še kdaj najti ali pa jih pokazat drugim. Ko pa so potem prišli ti drugi, jim to ni bilo všeč in so tiste poteze s čopičem nato brisali z drugimi potezami čopičev... In sredi prekrasnih podov, Kalc, divjine, ki ni ne moja, ne tvoja, in v nobenem primeru ne naša, je človek ponovno pustil sledi bojev, sledi različnih razmišljanj, ki jih nosi še visoko gor v predele, kjer bi morala veljati povsem druga razmišljanja. 

Meni prav vsakič, ko vidim kaj takega, obraz spreleti nasmeh. Najbrž bo večno tako, sami si ne moremo pomagati. Eni so za, drugi proti, z vsem srcem in strastjo, ki jo premorejo. Kdo ima prav in kdo ne? 

Kot da bi bila resnica ena sama.

A treba je kvišku, samotna, ozka markirana pot, ne prav veliko uporabljana, zarjavela varovala, še v dobrem stanju

a niti ne prav potrebna, morda le pozimi, spomladi, ko je na poti še sneg?

In že sva na grebenu, na stičišču poti, na stičišču omamnih razgledov izjemno redkega sončnega dneva tega poletja!

Vse ima svojo ceno, v naju butne tudi civilizacija, svet, ljudje. Kar dvanajst jih naštejeva v parih minutah! Za razliko tistega enega, ki sva ga srečala na dosedaj prehojeni poti... K sreči jih vse odnese na Kalško goro, midva pa direktno v nasprotno smer, Kalška gora bo počakala na neke druge čase, Kalški greben, prihajava!

Škrbina nama da precej vetra, strahu in bolečih rok predvsem v naslednjem dnevu. Morda je nasmeh res prisoten, a tu nimaš več kaj, je treba priti dol v Škrbino, strahove stran in gremo!

Ja... tole res ni prav lahko. K sreči je skala super dobro razčlenjena in je ogromno stopov. A kaj, ko jih ne upoštevaš in tiščiš kolena nekam v brado in skušaš prelisičiti zakone fizike in zakone tvojega telesa. Počasi. Ko si enkrat v steni, ni več težko, osredotočen si, nikamor se ne mudi. Počasi.

Do vrha vodi še nekaj poti in nekaj višincev. Vročina pritiska, preko grebena pa iz doline Kokre prav lepo piha in naju ohlaja in suši. Dehidracija v polnem teku, dehidracija, ki se je seveda niti ne zavedaš, a počasi prihaja za teboj.

Midva pa počasi. Uživava, (spet) nikjer nikogar, gledava tisočera rojstva meglic in ponovno sva spojena nekje med Nebom in Zemljo.

Malico imava malo pod vrhom, na samem, na grebenu s prekrasnimi razgledi. Na vrh sicer zakoračiva, ena od idej je celo, da prečiva do Krvavca in skozi doline Korošice v dolino Kamniške Bistrice. Ah!

V nasprotnem primeru morava prek Škrbine še nazaj, spomin je še močno živ in strah vpliva na odločitve.

Dokler se mu ne postaviš po robu. No, kaj pa počnem? Čemu se prepuščam? Bova že zmogla še enkrat to Škrbino, navzgor mora biti lažje!

Zato Škrbino pogumno preplezava nazaj gor. Res je lažje, le roke bolj bolijo. Skušam biti pameten in preveč svetovati Heleni, plezam gor in dol, čeprav sam ne vem zakaj, ko zbegana kura sem, a me na koncu dobro odmerjen: "dej bod že tih!" spravi spet na pravo pot. Ne enkrat, dvakrat sva šla čez tole Škrbino, kar ponosna sva!

Za nama se počasi megli, oblači, a danes se ne zdi, da bi naju preganjalo.

Končno naju vsaj malce hladi in tudi stena proti Cojzovi koči je zaradi tega malce manj sitna kljub vsej svoji razbitosti

in zato so spet jeklenice tam, kjer jih popolnoma nič ne potrebuješ, klini pa tam, kjer bi nujno potreboval jeklenice. Razlike v dojemanju nevarnosti so spet nadvse velike, a s pesmijo odženem vse strahove stran. V mislih pridejo spet na pomoč Poljaki v šlapicah. To vedno pomaga!

Ko pa se pred nama že kaže Cojzova koča

in napetost popušča, pa je že čas za veselja, smeh in norčije!

Škoda, da ne zavijeva še do izvira, ki mi ga je zadnjič po gamsjih stečinah in strmih travah in krušljivih grapah odkril Rajko - Bibita, voda bi nama bila nadvse potrebna.

Postanku v koči z ostalimi 327 ljudmi sledi počasen, zelo počasen, spust nazaj do izhodišča. Več kot dve uri potrebujeva, dehidracija je že očitna, vode sicer še imava, a je zdaj ne moreš tako hitro nadoknadit. Sama vročina že od jutra, višinsko sonce in hladen veter, ki naju je še dodatno sušil in nama dajal lažen občutek, vse to je terjalo davek.

In vse te horde ljudi! Na vsej poti dol ni bilo miru pet minut. Eni gor, drugi dol, eni sem, drugi tja, povsod, v vse smeri. In še ko se ustaviš, stopiš par metrov s poti, da bi imel malce miru

 

se takoj najdejo fotografi, navdušenci nad snegom in vseh vrst firbci - kaj pa tadva počneta tukaj, zakaj sedita, je kaj? Ne, miru tu več ne bova našla. Sva lahko vesela, da sva jo tako dobro odnesla, več kot zadovoljna sva lahko!

Še so skrite poti, še so neobljudene poti, še so nezanimive poti.

In najbrž vedno bodo. Mi, ljudje, pa najbrž povsod. Na enih nas več, na drugih nas manj. A vse to ni moje, tvoje, naše, vaše. Vse to samo je in upam, resnično upam, da mu je povsem vseeno za vse nas, ljudi.

Tags: , , , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS