Jeseno - zimska Velika planina

by piskec 17. marec 2020 19:50

Konec novembra 2017 še nič kaj dosti snega, le visoko v hribih. Tudi na Veliki planini ga je bilo bolj malo.

Priznam, da grem kar velikokrat gor. Najbližje je in ena od lepših tur, pa še super fino za kondicijo, če greš iz Stahovice.

S Planino ne moreš zgrešit, tudi če je vreme bolj tako, tako.

Razgled s Pasje peči je vsakič drugačen. Vsakič.

Pri Domžalcu je bilo že bolj zoprno, nekaj umazanega snega, večinoma pa megla.

A se je - preden sem spil pivo ali dva - več ali manj skadilo. Še lep dan se bo naredil?

Ja, res se je, nad Primožem sem že imel sončka. In vemo, kako je, če dobiš sonce konec novembra. Veselje!

Potem pa je v hribih zapadel sneg in s Tamaučkom sva morala it pogledat, kaj se dogaja. Še dobro, da sva šla, ker toliko snega pa še dolgo ne bo...

Šla sva kar od Kranjskega Raka, da ga ne mučim preveč, tam še ni bilo nič snega. Malce višje pa sva že natikala derezice, da sva lahko letela v hrib. Z mladci je hudir, hitri so!

Ampak že na Gojški planini sva bila vsa na oh in ah in sploh!

Celo gazit je bilo treba nekaj malega. Prekrasno!

Takole se pa je mladi fotograf trudil za lepe fotke, zelo požrtvovalno!

Je pa še meni kaka ratala, čeprav se nisem toliko trudil. 

Se je pa nadvse potrudil tale turni smučar, da je vrezal take natančne linije, eno za gor, drugo za dol. Enkratno!

In ja, res je bilo prekrasno!

A pot dol naju je še čakala in ker je bil sneg... in ker je bilo veliko snega... sva kar tam pod Gojško planino zagazila direktno navzdol v globok sneg. O, kaka uživancija!

 

Par minut je trajalo, pa je že plaval! Tako navdušenje ti pa da samo dovolj velika količina snega!

Mislim, da ga od takrat še ni bilo toliko... Ajej.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Plački vrh z E-kipo Srčnih!

by piskec 17. marec 2020 15:30

Davnega leta 2017, nekje konec novembra. E-kipa Srčnih spet na pohodu. Mislim, da tokrat zadnjič.

Stari smo že.

Ampak takrat še nismo bili. Rado je bil sploh pripravljen na hude izzive!

Potem sem pa jaz že zjutraj od navdušenja začel s pivom... pa ni šlo več tako fino v hrib.

Čeprav na Brlogo je pa tak fin klanec, da ne moreš, da ne bi letel gor. In spustil duše.

Frajer, ja. Ko grem pa z Markotom, je pa on na vrh dve uri prej... 

Tole je tista zadeva, ki nas je vedno motila na Šentiljski in vedno smo upali - da nam tja ni treba. In res nam ni bilo treba.

Ampak zdaj smo pa le enkrat končno zakorakali v tisto smer!

Jesen je prekrasna, ne moreš verjet!

Klepetanja je bilo toliko, da prav čudno, da smo karkoli sploh našli. Hvala Rajkotu, da se ni pustil zmest.

Stolp. Oujea, nekaj zame. A čem al nečem?

No, ja, uspelo mi je, kaj pa čem. 

Še eno gasilsko, na naš stari način... kdaj smo že selfije delal, a, Rajko?!

Ograja za migrante tudi nas ni spustila.

Blata pa za izvoz - kot je pač navada v tistih koncih!

In spet tam nekje po panoramski poti. Super so tele Gorice!

V gostilno nismo zavili, smo imeli super pojedino na Zgornji Velki.

Ej, moji e-srčni, malo popuščamo, kaj? Priznam, da pogrešam naša druženja.

Morda še kdaj?

Helenin 43. pohod.

Tags: , , ,

domači kraji | pr norch

Slavnik

by piskec 3. februar 2020 10:30

Novembra 2017 je bilo povsem novembersko vreme, nič prav navdušujoče.

Je bilo zato treba izbrat Primorsko, naprimer na Slavniku že dolgo nismo bili! Helena naju je hitro prepričala, prav veliko se upirala tudi nisva. Kaj pa bi se, tam dol bo sigurno bolj toplo!

In je seveda tudi res bilo.

Odločili smo se za bolj nenavadno pot, a zelo pomembno je najt kakšno krožno zadevo, po isti poti nam res ni za hodit.

Začeli smo direkt s parkirišča pod železnico za Prešnico.

Potem pa se pot počasi vzdiguje. Sem in tja kak razgled, ki ga s pridom izkoristimo.

Sami nastopači pred objektivi.

No, eni bolj nastopaški kot drugi.

Ob poti je polno verzov, zanimivo in osvežujoče.

Potem smo pa že v naravnem spomeniku.

Vrh pa tudi ni več daleč. Nam je najbrž lažje, kot kolesarju. Ampak kdo bi vedel, kolesarji so itak norci, a ne?

Na vrhu pa ni bilo prav nič prijetno. Kot vedno je pihalo, sicer ne preveč, a zoprno. November, kaj pa smo pričakovali...

Čeprav prav veliko ljudi nismo niti srečali niti jih ni bilo za videt, pa je bila koča povsem polna! Sploh nismo dobili prostora in tisto pivo smo popili nekje v predverju, kar ni bila najboljša ideja. Je bilo mraz in zoprno, nič kaj prijetno. Zato smo se kar hitro dvignili in se raje šli gret na pot.

To je bilo bolj luštno.

Dol smo šli na Podgorje, se ustavili še v gostilni, ki nas je vse tri gostila dolgo let nazaj! Seveda smo se morali ustavit in nekaj spit. Je pa problem teh primorskih gostiln - povsod je mrzlo, ne znajo in ne znajo zakurit, ko je treba... 

Tako smo jo spet hitro podurhali, da nas ne bi zeblo, mimo parkirišča v Podgorju, ki je celo plačljivo.

In naprej ob progi nazaj do izhodišča. Sploh ni bilo prav blizu, a je bilo prav super, nihče se ni pritoževal, luštno je bilo hodit. Pa še z mladcem sva lahko tekmovala, kmalu me bo našibal v vseh možnih disciplinah, zaenkrat se pa še nisem dal. Vsaj na trmi sem še boljši...

In pa vlaaaaaaaaaaak!

Zadovoljstvo? Jasno! Vsekakor tokrat boljše kot sneg in še več mraza!

Helenin 42. pohod pri 50 za 50.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kokoš

by piskec 15. januar 2020 12:30

Konec oktobra 2017, tik pred dnevom mrtvih. Ko se širša družina zbere na primorskem - izgovor je obiranje kakijev - in včasih zavije še v kak hrib.

Tokrat smo izbrali Kokoš, hrib(ček) na meji med Italijo in Slovenijo, tam nam je pač s Krasa najbližje.

Eni so bili že zjutraj malce utrujeni.

Stari, povojni stražni stolp. Zapuščen. Bolj stranišče, kot kaj drugega.

Pa je treba hudo v hrib!

Do prvega sončka. Ko se vse ustavi in na plano pridejo sendviči, pivo... malcaaaaaaa!

Starejši, mlajši, najmlajši, v hribu vsi izenačeni.

Ha, meja! Kaj je že to?

Tole je pa tu že dlje časa kot tisti prejšnji znak.

Pa spet malcaaaaaaa.

Pa na vrhu spet m... eh, počitek, no. Smo že bili pridni.

Eni bolj, drugi manj. Pridni. Zaspani. Karkoli.

Kar veliko se nas je zbralo, lepo. Ni čudno, ko pa je bilo tako lepo vreme.

Dol seveda po drugi poti, ne bomo po isti hodil, to že vemo!

Ruj, ruj!

In še dva lovca.

Veselje sredi barvnih poljan Krasa.

Mi štirje smo potem na hitro zavili še v Repentabor. Pogledat cerkvico.

Pogledat razgled. Ko pa smo že tam...

Potem pa tisto, po kar smo prišli - kakiji.

Še malce sprehoda med vinogradi Terana, potem pa... žur, seveda! Tja do jutranjih ur!

Kakšen velik hrib tole že ni, je pa lep izlet, sploh za najmlajše in skupine. Ne preveč strmo, ne preveč dolgo, veliko prostora na vrhu, koča... vse imaš.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Srečno 2020!

by piskec 31. december 2019 11:51

Vsako leto je boljše! Mal se staramo, mal pozabljamo, mal slabše vidimo, skratka, vse postaja lepše in boljše. Tudi 2020 bo!

O voščilih letos sploh ne bom razglabljal, tista leta osladnosti in neverjetnih količin čestitk, smsjev, voščilnic, emailov, ipd. so končno šla v pozabo zgodovine. Huh, dolgo sem čakal, pa končno le dočakal. Svet se torej spreminja, super. Včasih na bolje, včasih na slabše, težko je rečt, ko si znotraj.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja redka in velika, radosti pa majhne, a dovolj pogoste. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

Na(s)proti Ogradom

by piskec 30. december 2019 14:34

Ogradi so en lep hrib ravno sredi vseh Bohinjskih gora, vsaj meni se tako nekako zdi. Te konce pa smo morali še raziskat, nekaj se tam naokrog nismo še najbolje spoznali. Treba je pač prehodit, se spoznat z gorami in z razgledi z vseh strani.

Konec oktobra 2017 je bil prav lep čas za to, tudi na macesne smo računali, zadnjič so bili že prav krasni! 

Nismo bili prav zgodnji, celo ura se je nekaj prestavljala, brez veze hitet - jeseni ni več treba tako hitet. Je pa hecno, da v hribe še najbolj hitiš takrat, ko je dan daljši in daljši, ko pa je kratek, se (mi) pa kar naenkrat ne mudi nikamor več. Hecno.

Ampak to ne pomeni, da smo šli sredi dneva, ne, ne. Na Bledu se je ravno začelo danit in prebujanje dneva je še iz avta zgledalo super.

"Oooo, kako lep dan bo!", sem bil že ves našpičen!

A svet ima včasih drugačne načrte s teboj. Hitro se vse obrne, sploh, če ti avto sredi vožnje užge rdečo lučko. Kaj? Wtf? Kako? K sreči tik pred Bohinjsko Bistrico, sem ga samo počasi zapeljal na Mercatorjevo parkirišče (spet!) in se začel jezit. Jep, kar precej sem se jezil, k sreči nič razbil, žilav avto, čeprav bi ga najraje zapeljal v kak graben. Pa ga nisem mogel, je rdeča lučka svetila...

Sem pa spet ponucal Andraža, najboljšega Bohinjca, ki nam vedno priskoči na pomoč, ko se nam tam okoli kaj zgodi. In to niti ni malokrat, čudni konci so to. Skratka, Andraž nam je pripeljal mehanika, avto je pa tudi kar naenkrat začel delat. Smo šli do delavnice, vsaj na tester pogledat, kaj se dogaja in je bilo nekaj glede svečk in dovajanja bencina. Pravzaprav nič prav posebno hudega, čeprav bi nas še vedno lahko doletela vleka. Mehanik je bil previden pri izbiri besed, ni hotel, da potem zaradi njega kaj uničimo.

Aja, tjale gor (spodnji hrib) bi radi? Na Ograde? Hja, težka bo, težka... Prav posmehovali so se mi, jebela cesta!

Mi je pa vseeno nekaj odzvanjalo v glavi, da pa mogoče okvara le ni tako huda, da ne bi... da ne bi mogli v hrib, ne? Saj vleka je tudi popoldan, čisto vseeno je, kdaj jo naročiš. Škoda dneva.

No, za na Planino Blato z avtom pa le ni bilo dovolj poguma, od tam bo vleka res malce težja, zato se je bilo Ogradom treba odpovedat. Proti Orožnovi koči in Črni prsti bi pa le lahko šli, nismo tule brez veze!

Pa smo šli. Tja nekam proti Liscu!

Malo nas je vse skupaj sicer preganjal avto, stroški, vleka, hujšega pa ni bilo.

Pot je bila lepa, mi vsi zadovoljni, nič prav napornega.

In kar naenkrat smo bili že pri Orožnovi koči. Mimogrede. No, skoraj dve uri, ampak to ni za nas prav veliko.

Razgledi so bili spet fantastični, slikarij spet nešteto. Kdo bo vse te fotke hranil?! In kje?!

Tamle smo bili zadnjič, kaj?

In ta ubogi Lisec, skoraj nikjer ni omenjen, Črna prst ga povsod zasenči.

A vseeno se nam naprej ni dalo. Avto je vseeno tam nekje zadaj v glavah povzročal nekaj šuma.

Sonček je bil, malo smo se greli, nekaj se v koči pogovarjali z novim oskrbnikom, ki je prišel z Ledin in mi je bil znan od zadnjič, pa ni bil nekako na pravi koči. Je pa Franci potem itak vse povedal in še kaj več!

Dol smo šli malo drugače, malo pentlje je bilo treba narest, ne moreš samo po isti poti hodit!

Same mulatjere?

Tudi Leandra so lepote zadele in vedno bolj je postajal razposajen.

Ustavljali smo se pa itak kar naprej. Je treba slikat. Gledat. Občudovat. Dol smo na koncu potrebovali več kot pa gor, čudaki.

Pa še eno skupno. Če dobro pogledaš, so Ogradi tam nekje zadaj. Morda se nam celo smejijo, a nič hudega, že pridemo enkrat tudi tja, ni hudir!

Potem pa zagledamo še objekt nekje proti vzhodu in - jasno, da gremo pogledat. Saj je vse pokošeno, zdaj nas ne bo nihče več preganjal.

Prvič smo bili seveda tukaj, pokopališče iz I. svetovne vojne. Sploh nisem vedel, da je tukaj, nad Bistrico.

Takole nas je neslo potem okoli Bistrice. Saj je kar nekaj poti, vse se najde.

Takole pa je bilo vse skupaj, nekih pet ur in pol, od tega v koči debelo uro. Je bilo veliko za povedat.

Potem pa v avto in z 80 km/h do doma. Nič se ni pritoževal.

Sem se pa potem v naslednjem letu jaz kar dosti pritoževal nad presnetim Renaultom... Tista svečka ga je namreč zafrkavala še dolgo, dolgo časa, pravzaprav se ni nikoli prav dobro popravila. In to kljub temu, da smo jo zamenjali, da smo zamenjali vsega hudiča tam okrog! Pa mu nikakor ni bilo dovolj, vsake toliko časa, ko nas je imel dovolj, je užgal rdečo lučko, včasih pa le rumeno, če je bil boljše volje. Sem se pa jaz zato vedno manj sekiral, nekajkrat sem šel še k mehaniku, potem sem si pa naročil OBD II zadevo pri kitajcu za 20 € in sem si občasno kar lepo sam brisal presnete kode in rdeče lučke.

Klinc pa renault sem že enkrat rekel, pa sem se spet nasračkal. Ampak nisem vedel, vedel sem šele, ko sem motorni pokrov odprl, prej je povsod Nissan pisalo...

Tako, Juke nam je torej Ograde sicer vzel, ni nam pa vzel lepega dneva, o, ne, tega pa ne! Zato mu tudi nismo prav veliko zamerili.

Helenin 40. pohod! Še deset!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Vitranc in Ciprnik

by piskec 24. december 2019 15:07

Tretji teden v oktobru 2017 je bilo še vedno lepo vreme, tako jesen je treba izkoristit! In smo seveda jo, kako ne!

Ko je Leander iz avta pred Kranjsko goro videl Vitranc, mu je kar samo ušlo: "pa sej to je en tak Krtinski hrib!" No, vsekakor mu je bilo dokazano, da se je motil. Ampak ne takoj. Malce kasneje. A spet ne toliko kasneje.

Midva sva spet težila h krožni poti, le da še nisem vedel, kako nam bo to uspelo. Bomo šli pa iz Kranjske do Jasne pač peš. Kot da nisem šel že stokrat...

Da bi pa zjutraj hodili peš do Jasne pa seveda ni nikomur padlo na pamet. Zjutraj ni za po cesti. Je lepše direkt Razor videt.

Nekako lažje - bolj zaspano - se moraš pognat direkt gor.

Jep, s takimi strminami pravzaprav nismo računali. Čeprav jih je vmes prekinjalo polno nekih razglednih točk, da smo lahko počivali in se slikali.

Pišnica, a? Prav vleklo me je tja not, a takrat še nisem vedel, da mi bo želja kmalu uslišana. Neke vrste predpriprave so bile to, ne?

Vmes sem hotel še nekam gor v skale zavit po nekih malih, izginjajočih se potkah, k sreči smo - pametno - obrnili. Ker je potk zmanjkalo...

Nimam pojma, kaj sem hotel. Do tabel je treba počakat, potem jo pa mahneš gor. Potem!

Smo bili pa toliko našpičeni nad tem krtinskim hribom, da smo kar prehitevali povprek in počez, kogarkoli smo pač srečali! Uau, je šlo!

Dan nam je bil spet naklonjen in zelenila jeseni so se mešala v neverjetnih odtenkih. Včasih še fotoaparat kaj od tega ujame.

Dokler... opa.

Aha, Mojčin dom, tole bo bolj prav, ne?

O, ja, seveda. Na prekrasnem mestu.

Smo pozdravili še oskrbnika Primoža, zadnjič smo vandrali po Korziki po njegovih sledeh.

Je pa Hotel Vitranc ena sama žalost. Ostalina nekih pozabljenih časov, ostalina neke pozabljene mladosti. Kot osnovno-srednješolec sem tule notri še sedel, vse, česar se spominjam pa je bila mogočnost stavbe. Ali pa se jo tako spominjam ravno zaradi tega, ker je zdaj tako presneto osamljena, razpadajoča? Popolnoma enako kot naprimer Šimnovec na Veliki planini. Žalost.

Vse vpletene je lahko sram. Še mene je prekleto sram.

Nas je kar malo streslo, pa smo morali še malo naprej. Do Ciprnika bomo pa ja še šli!

Prav blizu ni, daleč pa tudi ne. Bolj blizu je sem in tja do doline!

A spet tako, kot vedno - razgledi vse poplačajo. Spet neko dvorišče, tokrat Ponc? Jalovca? No, najbrž bi tudi Slemenova špica kandidirala.

Sonce ni bilo ravno na pravi strani, a s tule se vidi presneto vse!

Zatrep Tamarja pa je seveda najbolj slikovit.

Mi nismo bili toliko slikoviti, slikal smo se pa vseeno.

Pa z veliko gledanja naokrog in v dolino. A kej skačejo?!

Na poti nazaj smo se še malo ustavili pri Primožu in Mojčini koči. Kam pa bi se nam mudilo ob tako lepem vremenu? Nikamor, ni-ka-mor.

Dol je nismo mahnili po isti poti, jasno, da ne. Šli smo pod ta zadnjo opuščeno sedežnico Vitranc, proti Kranjski. Mogoče bodo pa tole še kdaj zalaufali, obnovili? Mogoče bi celo Dom na Vitrancu lahko oživel, seveda v neki drugi verziji. Mogoče, te stvari so v tej deželi, kjer so vsi bolj papeški od papeža, a seveda le do drugih, tako presneto težke...

Strmine so res kar hude, ni čudno, da se tule že dolgo ne smuča več. Čeprav sem se enkrat davno, davno še jaz tule dol spuščal in trpel s svojim pomanjkanjem smučarskega znanja. A tule vsaj ni bilo gneče, zato je bilo trpljenje manjše.

Pot je sem in tja odneslo, erozija je močna, so pa napeljane vsaj špage. Kako Primož tule vse prinese gor na roke, mi ni najbolj jasno, a kondicija mu vsekakor ni problem.

Pri Vitrancu 1 oz. Bedančevi koči pa nismo več vedeli, kam bi. Da zavijemo dol v Kranjsko Goro? Hm, zakaj neki dol, če pa gremo lahko počez? Malo me je bilo strah kakih podrtih grap, a ni bilo prav nič hudega. Pot je bila povsem lepo vzdrževana.

In do Jasne smo potem kar hitro prišli. In si nismo dali reči ne. O, ne, noge pa je treba malo namočit! Saj voda ni prav nič bolj mrzla kot poleti...

Ampak dneva še ni bilo konec in nam se ni nič mudilo zavit proti domu. Zakaj pa bi? Pa smo se šli - kot vsake kvatre enkrat - vsaj delat turiste.

Helena si je zaželela še burger, enako pa njenega potem tudi vsi leteči domačini.

Lepa pentlja. Skoraj sedem ur vsega skupaj. Ura tričetrt Jasna - Mojčin dom. Do Ciprnika ena ura in nazaj malo manj. Dol pa spet uro tričetrt. Ostalo pa - gledanje u luft.

In tisti začetni mali "krtinski hrib" nam je na koncu nanesel skoraj 1400 višincev. Še do Kamniškega sedla ni toliko...

Helenin 39. pohod od 50-ih.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Veliki Draški vrh z društvom

by piskec 24. december 2019 12:30

Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.

Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?

Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj. 

Dan pa... jah, prekrasen.

Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.

Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.

Sonce oktobra še kar dobro žge!

Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.

S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.

Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.

Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.

Razgledi pa...

Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?

Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.

Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.

 

Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.

Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.

Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.

Na sedelcu smo gledali predvsem dol.

Direkt v Krmo.

Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.

In eni uživajo, juhuhuuuuu!

Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.

Še kratek sprehod po gozdu do avtov in

kot se spodobi - pivce na Pokljuki.

Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko. 

Ker razgledi...

Helenin 38. pohod!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS