Kepa

by piskec 11. september 2018 17:30

Čim je bilo enkrat zunaj, da se gre na Kepo, sem že vedel - greva!

Kepa je ena od tistih gora, na katerih še nisem bil in za katere nimam pravega razloga, zakaj ne. No, saj je takih kar nekaj, ampak delamo na tem, da zanimivi - sploh taki markantni vrhovi, kot je Kepa, ki sem jih vedno le opazoval od daleč, že od malih nog, ko sem jo vedno videl le za kratek čas, ko smo se vozili iz Radovne proti Mojstrani, ali pa ko jo čisto malo ugledaš, če izpahneš vrat, v vožnji skozi Belco - ne bi ostali v takem stanju. Pa ne da bi osvajal vrhove, me pa vedno strašansko zanima, kak razgled je s tam gor. Skoraj vedno je drugačen.

Kar je že precej dober razlog.

In sva, opa, smo - napalila sva še Leandra - šli! Skupaj seveda z ostalimi pohodniki PD Domžale. 11. junija 2017.

Sprva se nama ni sanjalo - čez Kurjeke gremo. Kje? Čez kaj? Kaj, kdo se to heca? Tisti kraji so mi bili res nepoznani. Vsaj malo sem jih poznal od šole za markaciste, tako sem vsaj približno vedel, kam se peljemo. Skoraj do pod Erjavčev rovt smo prišli. Do konca ceste.

Pa nismo šli povsem naravnost, smo še malo zaokrožili, ob, oziroma visoko nad levim pritokom Žaklja. Nam je Luka pokazal nekaj zanimivih koncev.

Prve osvežitve, pa še sonce ni pokukalo v to senco.

Šele na Orlovem rovtu se je prikazalo, nam se je pa tudi nekaj prikazalo, ko smo videli, kam daleč gremo!

Šli smo malo počez, Luka je malo iskal, a ne preveč, hitro smo bili spet nazaj na lovski poti. Ki je sicer neoznačena, ne pa tudi nenadelana.

Prav lep mostič.

Potem pa že razgledi. Oja, tole bo še zanimivo! Najprej pogled v Krmo.

Če pa pogledaš gor, vedno najdeš kako zvedavo glavo. Grejo sem, proti meni, gor? 

No, tole je tudi ena od poti, ki bi jih rad prehodil, Za Cmirom. Enkrat. Ko bom velik. Po pravici povedano sem jo takrat vključil v nadaljnje ture tega leta, vendar se je potem zadeva sfižila. Včasih na kakšne take poti dlje časa čakaš. Če sem lahko na tole Kepo čakal 40+ let... 

Tole pa je Kot, tu sva že šla s Heleno, najbrž pa bomo šli še kdaj.

Ja, ja, vem, take slike pravzaprav niso ne vem kaj, a priznam - takih posnamem kar nekaj. Doma jih potem gledam, povečujem, ogledujem, načrtujem in... jah, no, kaj čem. Moji pohodi trajajo kar nekaj časa - načrtovanje, pohod in zbiranje slik ter pisanje (čez kako leto). Hoje je pri tem še najmanj...

Še eno, še eno, to seveda moram, (pre)malokrat ga vidim, Montaža.

Čez Kurjeke je lovska pot, kar pomeni, da je presneto zanimiva, glavni namen ni direktno gor, ampak udobno gor, malce pa tudi dol. Saj je težko, ob vseh tistih razbrazdanih grapah. Moraš kar naprej sem in tja, gor, dol.

Sem in tja pa tudi lovcem odpove - takrat pa je treba direkt gor!

Potem pa smo prišli do ključnega dela, kjer je nekaj poti kar dobro odneslo, tale Kepa je res precej podrta, grape vsepovsod. Vse leze dol.

No, mi nismo lezli dol, ampak gor. Luka je tiste, ki so želeli, raje navezal, midva z Leandrom sva kao nekaj pomagala, pa sva le pot naprej kazala. Včasih je že to povsem dovolj, da nisi preveč pameten in ne delaš gneče in težav.

Smo pa lazili gor in dol in sem in tja. GPS je to lepo pokazal. Čez eno skalo je treba zlest in potem po vsem tistem grušču malo lazit. Ni bilo preveč težko, je pa seveda vse to objektivno nevarno. Zato pa smo imeli čelade.

Potem je pot spet šla v dolgo prečenje, mi pa smo jo zavili kar direktno gor, na greben. Naš cilj je bil proti levi, pot pa v desno. Kar dobra strmina.

Takole na GPSju. Direkt, ja. Skoraj na vrh Gubna.

Tu pa spet razgledi. Jej, jej, jej.

Najhuje pa je šele prihajalo - prav tisto, zaradi česar najbrž nisem tu že prej hodil, spet ena razbrazdana škrbina! Zavarovana seveda, a po vsaj stokratnem branju različnih opisov, še vedno nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. 

Sem raje gledal naprej, čez škrbino, do vrha Kepe. Kaj nas še vse čaka?!

A se je bilo treba s škrbino kar lepo spoprijet. Čelada je, kdo ve zakaj, ostala v nahrbtniku, prehitro je šlo vse skupaj, palice na rukzak in hopla! Do dol sem bil že toliko vesel, da ni česa hujšega, da sem že afne guncal in po "ostrem" sedelcu hodil, kaj?

Pa še par strmejših mest, a nič kaj hujšega, pa smo bili gor. S tisoč avstrijci vred.

So pa razgledi res enkratni in čisto posebni, čisto tako, kot sem si predstavljal. Nobenega tako visokega vrha ni v bližini in pogled je res povsem edinstven. Beljak, Baško jezero in dolino na senčni strani imaš čisto pred seboj. Na ostale strani pa...

ja, ja, spet, seveda! Je treba tudi čez mejo kdaj pogledat, v skupino Ankogla, Hochalmspitze.

Ali pa do Velikega Kleka, Grossglocknerja! Daleč se je ta dan videlo!

Pa seveda še nekaj najlepših: Jalovec, Mangart, Viš in Montaž. Ah... res za obstat in strmet.

To pa je bila naša četica pohodnikov.

Z avstrijske strani jih je tudi kar veliko prišlo gor, se mi je zdelo, da imajo bližje kot mi, a niti nimajo. No, mi smo imeli še prav posebno dolgo turo, do vrha smo potrebovali kar pet ur in pol! Sicer res nismo hitri, a vseeno je bila presneto dolga!

Smo pa bili šele na pol poti, še dol je treba prit, tokrat po markirani čez Erjavčev rovt. Čez škrbino so pa le bile tokrat čelade tam, kjer bi morale bit tudi prej!

Pa še na drugi strani navzgor! Jep, gor gre lažje, kot dol.

Potem pa dolga prečnica po pobočjih Visokega Kurjeka

do izvira Koritec. U, je pasalo, vroče je bilo kar hudo!

Od tam gre potem pot s sedla Mlinca navzdol, najprej mimo lovske koče

in mimo Erjavčevega rovta, do našega izhodišča. Tudi, če greš lepo po poti, je kar dolga.

Dobro zanko smo naredili, zanjo pa porabili kar dolgih devet ur in dvajset!

Ampak se je presneto splačalo. Dolga, a prekrasna, malo obiskana, razen polnega vrha.

Počasi pa se želje le izpolnjujejo, kajne?! Nekaj moraš potrpet, dolgo čakat, ampak sploh gora počaka. Čeprav se to čudno zdi ravno pri Kepi, kjer zgleda, kot da se bo vsak čas vse odpeljalo v dolino... kdo ve, če bo čez štirideset let še tam. 

K sreči je za nas (še) bila.

 

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Komentarji (3) -

Vreme
13. 09. 2018 18:50:32 #

Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da sem kar v zaostanku z branjem tvojega bloga. No saj ti tudi nisi nič boljši, še vedno pišeš za eno leto nazaj Smile

piskec
14. 09. 2018 12:37:37 #

Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namesto, da bi vrsto krajšal, jo še podaljšujem. Presneto! Smile


Vreme
17. 09. 2018 17:06:08 #

Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;)

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS