Soriška planina

by piskec 2. november 2016 14:50

En dan prej sta imela Darja in Rado svojo petdesetletnico. Seveda se je zavleklo, najbrž pa bi se še bolj, če me ne bi Helena spodila domov. 

Sem ji dal čisto prav, ker sem bil že precej... no, ravno toliko, da sem se s kolesom le uspel pripeljat domov brez kakšnih poškodb. Torej čisto pravi čas. 

Kakorkoli že, ker sva precej pogumna, sva vseeno vstala čez par ur in šla preganjat mačke, slone in tigre ter podobno živalstvo na Soriško planino. Ogledno turo sva morala narest, datum pohoda se je nezadržno bližal, midva pa povsem na kratkem s časom. Pravzaprav je bil tole edini datum, ko sva šla lahko tja naokoli. Pa mački in tigri in sloni gor ali dol!

Kaj novega s cestami nisva poskušala, sva raje kar na Bohinj zavila. Tam čez sigurno pride tudi avtobus, s strani Sorice pa še vedno popravljajo cesto... Vsaj v tistem času so jo še vedno.

Je pa takoj začel štrajkat fotoaparat, kar naprej se je resetiral, izgubljal čas, nastavitve. Že v prve pol ure me je zjezil in malo je manjkalo, da ni letel v prvi graben. Pa raje ni, glede na to, koliko je stal, bi ga čez par minut tam zavzeto iskal. Gorenc.

V začetku junija je seveda vse zeleno. Zelo zeleno! Ne tako, kot kakšnega decembra naprimer.

Prvi metri vzpona so najtežji, nama se še fotoaparata ni dalo ven vzet. Sopihala sva in spravljala ven vse tegobe prejšnjega dneva, tako da sva bila na vrhu planote že kar ok. No, vsaj približno ok.

Možic se že vidi v daljavi. Triglav je bil pa skrit.

Bunkerje sva si tokrat ogledala malo bolje. Da vidiva v katere se jih sploh splača peljat in jim jih kazat.

Pod Možicem sva se spravila kar direktno do kupole, čeprav je bilo vse spolzko in drseče. Ampak do vrha bova pa že šla pogledat! Ena svetilka je crnila takoj na vhodu. Druga je k sreči vzdržala.

V samo kupolo ravno ne moreš, kakšna lojtrca manjka, a še dobro, kdo pa bo lezel čisto tja gor!

Je pa vedno zanimivo in seveda žalostno videt, kako nekateri odprtine na kupoli zamenjujejo s košem za smeti. Saj ne veš ali smo ljudje ignorantni, butasti ali pa samo ne razmišljamo o ničemer. Glej jo, luknjo - to je za smeti, a ne?! Eh...

K sreči pa so bunkerji kar dobro očiščeni, le od zgoraj se nabira nesnaga, vse drugo pa kaže, da nekdo skrbi za vse te temne hodnike. Kar je seveda tudi prav, kos zgodovine je še vedno kos zgodovine, tudi, če komu ni povšeči.

Železnin že zdavnaj ni več, čudi me, da sta kupoli na Možicu in Lajnarju ostali. Morda pa sta le bili pretežki in preveč vdelani... Vrat že dolgo ni več.

En starejši in en mlajši. Tokrat sem mlajši jaz, ha!

Vreme je bilo bolj bedno, tako spremenljivo, nekaj razgledov je bilo, veliko pa ne. V Julijcih še kar dosti snega.

Midva sva pa kar počivala. Počutila sva se približno tako, kot pač zgledava na sliki. A vsako minuto bolje!

Mulatjera za Slatnikom nama je spet vabila vzdihe in ustavljanja, res je lepo speljana!

Na koncu mulatjere srečava še enega tipa, ki naju kar slika. "Pa kaj je ta res nor?", si mislim, "kaj naju pa zdaj slika?" Kar ni hotel nehat, prišla sva že na par metrov, on pa še vedno v naju namerjen fotoaparat, ko mi le končno kapne! Pa saj to je Ervin, Ero s familijo! Res bi moral malo bolj gledat, malo je že manjkalo, da bi ga nadrl, kaj neki hoče s tistim fotoaparatom... Malo smo poklepetali, potem pa šli vsak v svojo stran, upam, da jim je z otroki uspelo uit kasnejšemu dežju!

Kasarne sva potem skoraj po nesreči izpustila, k sreči se je v zadnjem trenutku iz megle prikazal osamljen pohodnik in nama pokazal pravo pot, jaz sem jo že mahal naprej, saj sem mislil, da so za tistim drugim puklom. Pa je treba kar ob napravah že zaviti na drugo stran. Naključje? Hm...

Baška grapa ni prav blizu, strme trave pa nekatere navdušujejo, nekatere pa ne. Je pa vse prepredeno s potmi, še celo jaz sem tule spodaj enkrat hodil in s pogledi iskal Soriško planino nad seboj...

Še Lajnarjeva kupola, tudi ta bunker ima dva vhoda in nekaj zapletenih hodnikov.

Dravha seveda na smeva spustit, čeprav se tam na Petrovem Brdu nekaj kuha in nisva povsem sigurna ali bova ostala suha ali ne. Je pa vsekakor bolj pomembno, kako se človek odziva na vreme, kot pa to, kakšno vreme v resnici je. To sem spoznal na lastni koži, ko sem z veliko sumničavostjo gledal tale beli oblak in se spraševal ali je to megla ali dežna zavesa. Pa je Helena izstrelila kot iz topa: "kakšen dež neki, saj vidiš, da je megla!"

Ker Heleni seveda zaupam in verjamem, sva vseeno lezla naprej gor na Dravha, a vse bližje kot sva bila vrhu, bolj je zgledalo, da tole pa res ni mogoče, da bi bila megla. Prav na vrhu sva uspela še vržt pokrivala na nahrbtnika, jaz sem zatulil še: "dej še tole meglo sliki!" (da bo za dokaz, megla, a?!) in sva že letela nazaj dol.

No, megla je kar naenkrat postala dežna zavesa, a Helena se sploh ni sekirala in me je zvlekla pod ta prva drevesa, mlade nizke bukve, kjer sem potem kar precej sitnaril. Pa dež gor pa dež dol pa sem in tja in levo in desno, res sem bil siten. Ko kakšno dete, ko noče biti mokro, vse mi je šlo na živce. Ponavadi je ravno obratno, nekdo drug bi moral sitnarit ob dežju in da bo moker... 

Je pač treba vloge zamenjat, drugače se ravnovesje sveta podre in vse gre v maloro, ne?

No, resnici na ljubo je treba povedat, da je bila dežna zavesa kar dobra in da je dobro zlivala kakih petnajst minut in potem odšla prav tako hitro, kot je prišla. Še bolj pa je treba priznati, da je Helena našla res enkratno pribežališče, saj tiste nizke bukve niso spustile niti ene same, samcate kaplje! Za vse tisto gosto listje je bilo petnajst minut dežja mnogo premalo!

Malo bolj sva si zmočila nogice pri spustu prek borovnic, a so se hitro posušile ob nabiranju smrekovih vršičkov. K sreči jih je bilo kar nekaj, da sva lahko v miru nabrala za tistih par kozarcev, kolikor sva jih imela namena namočit.

Pri poti navzdol naju je kar naenkrat zmotilo hudo rohnenje, ki se je izkazalo za formacijo petih, šestih vojaških letal, ki so potem naredila par krogov okoli Soriške planine in se nato izgubila v daljavi. Na veliko sva se čudila, pravzaprav te hitro obišče nelagodje, ki ne mine tako hitro. Toliko letal na nebu nikoli ne prinaša česa dobrega. K sreči sva potem doma pobrskala po netu in izbrskala NATO vaje, ki pa so bile nekaj modificirane zaradi slabega vremena, da so se potem podili le direkt nad najinima glavama. Super.

En lep krog je bil tole, ravno pravi bo tudi za skupino. Se pravi, da se kmalu spet vidimo! Juhu!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS