Macesni

Tisto, kar sva si zadnjič ogledala in naredila testno turo, smo potem 18.10. šli še s skupino PDD pogledat.

Ker je bil čas za macesne ravno pravi, skupina pa tudi, sem si končno le vzel toliko časa in volje, da sem si oprtal ta velik fotoaparat in da nisem spet naokoli s tamalim težil. Za vse te žareče macesne se pa res spodobi!

Še dan prej sva še vedno motovilila, v katero smer naj gremo, a je potem lep dan naredil svoje - v smeri proti urinem kazalcu bomo šli, tako bomo še najbolj doživeli tisto, po kar smo pravzaprav prišli sem gor!

Kombi in avto, ravno prav, enajst pohodnikov in en pes se nas je pa le našlo.

Planina Ravne, ne ravno zgodaj, a vse je že kazalo na lep dan. Super.

Takoj na začetku so že macesni udarili med nas. Direkt! Malce smo se sicer zmrdovali nad "poseko", za kar pa se je tako ali tako izkazalo, da to sploh ni poseka, temveč posledica plazu. Kar težko verjeti, kajne?!

Veseli, da nas ni zafrknilo vreme, kar je bilo ravno za ta izlet nadvse pomembno, smo le naredili eno skupinsko. Na začetku, da ne pozabimo - tako, kot se rado zgodi - na koncu.

Potem pa se je počasi začelo. Eni bolj, drugi manj, a vsi skupaj smo kar veliko vzdihovali. Eni so tudi bolj kot drugi skakali naokrog in iskali prave motive. Zase priznam, da sem bolj len in pravih ter lepih motivov niti ne znam iskat. Kakor pride, pa pride. Dokumentarno gradivo mi gre bolj od rok. Pa še za to gre kar nekaj časa...

Spodaj se je začelo še z bolj zelenimi macesni, rumena se je le nakazovala. 

Raduha na nasprotni strani doline je ravno poškilila iz megle in nam hitro narisala nasmeške na obraze.

Enim dokumentirano nasmešek ni cel dan izginil z obličja. Še dobro!

Ko so se pokazale prve skale, so tudi macesni začeli pridobivati oranžno in rumeno barvo. V kombinaciji s snegom poprhanimi vršaci so seveda še bolj pokončno stali in se razkazovali vsakemu, ki si je vzel par minut za občudovanje.

Ja, nekateri smo si vzemali kar nekaj časa za vso to občudovanja vredno naravo.

Pa se slikat tako, pa tako, pa z drugega kota, pa sem in tja... kar naprej je bilo treba koga čakat - "je zadaj s fotoaparatom!"

Motivov pravzaprav ni bilo treba prav veliko iskat, so prihajali sami naproti. V vseh možnih velikostih in pozah.

Čez Sedelce in na nasprotni strani Dleskovca je nato macesnov bolj malo. Le sem in tja kakšen rumeno oranžen osamelec med zelenilom ruševja.

Več ali manj smo imeli ravno dovolj sončka, le za razglede na višje gore smo se obrisali pod nosom. Ojstrica se ni in ni hotela razkriti, sramežljivka!

Na planini Dolge trate smo imeli nato malico.

Nekaj smo razmišljali, da bi se povzpeli še na Dleskovec, a nekako ni bil nihče prav navdušen, zato smo mu le pomahali 

in se raje zazrli v osrčje rumenila macesnov. Narava pa je čarala s kontrasti oblakov, sonca in bledih sten!

Posameznik še v vseh barvah, od zelene prek oranžne do rumene.

Čez žico je bilo pa vseeno treba.

Dokler na koncu nismo le ujeli sleparja (impostor!) v vsej njegovi lepoti in mu oprostili podobnost z macesni, vsekakor se je moral zelo dobro potrudit!

Narava umira v velikem stilu. Ni to nek nepomemben konec, vsako leto je to občudovanja vredna hvalnica življenju in njegovem obratu. 

A to ni bil konec našega potepanja. Dleskovško planoto smo zapustili in se v Podvolovljeku ustavili še pri Repovem slapu. Kolikokrat sva se že peljala tule mimo, a ga nikoli še šla pogledat! Včasih sva pa res za luno...

K sreči smo to krivico popravili tokrat. Ne, ne, tole še ni pravi slap!

Pravi slap se skriva za vogalom, do tja pa vodi lepo urejena pot, stopničke, mostički, cel hudir!

Bil sem kar nekaj navdušen in sem se celo spravil na drugi klin lestve, ki vodi... hm, kam pa? Najbrž višje v tolmunček, za poleti super, za sredo oktobra pa bolj tako tako.

Prav hud pohod tole ni bil, smo pa zadeli vremensko pravi dan, kar je bilo še najbolj pomembno. Da so bili macesni pravi in da je nebo čaralo kontraste, kakor pač samo ono zna!

Mi smo potem tam samo opazovalci igre barv, svetlob in senc. In to je to. Če s tem človek ni zadovoljen. pa res ne vem s čim bi lahko sploh bil!

Tko.