Pivnica je bila super in v opoldansko sonce sem nazaj ven kar dobro primežikal.
Še bolj sem pa mežikal, ko sem videl tale znak in nisem vedel ali sem v ameriki al kaj je zdaj to? Za stare socialistične države se pa kaj takega res ne spodobi, no... Je pa res opaziti dosti manj pijancev kot včasih, čeprav jih je nekaj še vseeno ostalo. Za dobre stare čase.
Drugje pa takile znaki stojijo, za glavna mesta se alkohol preprosto ne spodobi več, kajne? Ga je treba skrit.
Na drugi strani Vltave lahko občuduješ metronom. Delujoč, le malce počasi bi moral igrat. Včasih je tam stal Stalin - no, res že dooolgo tega -, metronom je vseeno bolje.
Vmes naletiš sem in tja še na zanimive skulpture, ki so nevpadljivo umeščene v prostor.
Nato pa sem šel iskat staro pivnico, v kateri smo dolga leta nazaj, v nekem prejšnjem življenju, pustili kar nekaj svojega časa. Denarja pa niti ne toliko, saj sta bila pivo in madžarski golaž s češkimi knedlički smešno poceni.
Najprej je bilo treba najt sinagogo, kar ni predstavljajo problema - o, prav lepo je obnovljena!
Nato pa je sledilo manjše razočaranje... Ejejejej, tudi v Pragi ne preživijo vsi pajzli, kajne? A glede na to, kakšen je bil pred tridesetimi leti, že zdaj, v tem stanju, boljše zgleda.
Potem sem zavil še na Vaclavske namesti, se sprehodil gor in dol in levo in desno. Veliko novega, še več obnovljenega. Lepo skrbijo za tole mesto, lepo!
Nadaljnih idej mi je zmanjkalo, zato sem jo počasi kar mahnil proti hotelu in se sem in tja spraševal ali se čem ustavit v kakšni takile?
No, pa se nisem. Sem rajši tam nekje v Vinohradyh našel eno prijetno pivnico v času kosila in spet malo "načrtoval". Bolje porabljen čas, vsekakor.
Takole je šla moja vija vaja v tem dopoldnevu.
Ko pa je Helena končala, sem tudi jaz ravno končal s svojo siesto in evo, spet sva bila en, dva, tri na metroju in nazaj v mestu.
Tokrat sva skupaj povandrala po malostranskih zadevah, hudičevem kanalu, kjer tudi ne manjka ključavnic
oziroma po malih praških Benetkah. No, ja, ajde, kanal res je, benetke pa ne čisto. Tudi male ne.
Končala sva približno enako kot prejšnji dan, le da sva si morala spet zabičat, da nimava kaj iskat v tradicionalni češki kuhinji. Prejšnji dan sva jedla res nekaj izbranega in zelo dobrega, danes pa sva (spet!) nasankala na te presnete tradicionalne vrednote. Pohanje, krompir in sladka solata. Je*a.
Sicer pa si na koncu lahko pomirjen: pivo je pa v vsakem primeru ok. Tko.
Zjutraj se je ponovil scenarij prejšnjega dne. Helena na obveznosti, jaz pa hop iz postelje (resnici na ljubo, vsaj kake pol ure kasneje od nje) in tokrat nič na metro. Grem tisti stolp tamle v daljavi gledat!
Že na street view-u od google maps je dobro zgledal.
Sem mislil, da se bom nahodil in da je daleč, pa niti ni bil.
Žižkov televizijski stolp je res nekaj posebnega. Že s samo konstrukcijo, namenom, s tem kako so ga gradili in seveda - prav posebno še s skulpturami, ki jih je naredil David Černy.
Otroci, ki se plazijo po stolpu in imajo namesto obraza luknjo za kovanec, so mi kar prirasli k srcu, čeprav so kar strašljivi.
Od židovskega pokopališča je še ostalo nekaj malega. Kdo ve, koliko so ga premaknili. Če dolgo zanikaš, prej ali slej verjameš.
Nato sem jo mahnil po ovinkih proti mestu, prišel do želežniške postaje in kolovratil nekaj časa tam naokrog.
Če hodiš takole brez cilja naokoli, najdeš lahko tudi Havelsko tržnico.
Ali pa kaj drugega, naprimer Leandra. Ha, tole pa je presenečenje!
Čisto brez cilja pa vseeno nisem bil, do Klementinuma sem se le namenil in nanj seveda tudi nekje vmes naletel.
Ker pa je bilo povsod ogromno ljudi, sem si zadevo bolj podrobno ogledal od zunaj. Tiste talepe baročne knjižnice ti itak ne dajo potipat. Če ti sploh uspe not prit.
Lahko pa vidiš najstarejše opazovanje vremena v Pragi, kar od leta 1775. No, čez tri leta so že imeli velike poplave. Ejh.
Potem sem se pa spokal na metro nekam do okolice hotela in tam našel nekaj še boljšega kot včeraj. Točenega Bernarda. O, ja.
Takole sem ta dopoldan prekolovratil.
Helena je tokrat končala malo prej in moja siesta je bila kruto skrajšana. Saj ne, da bi se sekiral, kje pa! Čez pol ure sva bila spet nekje na malostranski. Greva zdaj v hrib, sva si rekla!
Najprej pogledat še eno mojstrovino Davida Černy-a - Quo Vadis, ki je razstavljen na vrtu nemške ambasade. Na žalost sem prepozno poštekal, bom pa za naslednjič imel kaj za iskat! Njegove skulpture so družbeno kritične in zajebantske. Všeč!
Ampak res, ne da sva našla hrib, našla sva tudi strme poti! Skoraj brezpotja!
Gor na Petrin bo treba, ni druge!
Dan se je naredil kot iz škatlice, toplo je bilo, pa še razglede sva imela!
Kjer sva se lahko hahljala gneči Karlovega mosta, kljub temu, da sva vedela, da naju tudi tole čaka, prej ali slej. Čez Vltavo je pač treba prit.
Sva pa našla nekje na polovici hriba gostilno, oziroma, no... kaj pa vem, kako bi rekel... bolj je bilo kot neka podrtija. Zanemarjeno, napol samopostrežno, odbijajoče. Še pivo je bilo v plastiki - ojej.
Čeprav Kral ma novi gral se ni nič čemeril, ker je bil natočen v plastiko, še vedno je bil super za prste obliznit!
Je bila pa lokacija bifeja famozna, ampak kaj več od piva si tam ne bi privoščil, bognedaj, da bi moral kaj jest. Kakršen je bil ata, ki je stregel, je bilo še pivo sumljivo, kaj šele hrana. Itak pa je znal le mrmrat in brundat in se tako ali tako nisi mogel nič zmenit.
Hecno, pa taka enkratna lokacija!
Sva pa spila in šla naprej v hrib, kaj pa čva!
Vpiši se