Smrekovške ceste

by piskec 2. oktober 2017 15:40

Prav na zadnjega oktobra je bilo, cel dan sva bila s PD Domžale na izletu, zvečer naju je pa čakal še žur!

Ampak to ne žur tukajle nekje okrog, blizu, o, ne! Za ta žur sva se morala kar dobro potruditi, predvsem orientacijsko.

Tema je bila že okoli šeste popoldan, midva pa sva bila takrat komaj doma z izleta. Še preoblečt, zamenjat par stvari, dat v avto kaj za spat in hop, gremo nekam v hribe!

Nekam v Smrekovško pogorje, nekam, kamor sem si vedno želel, vedno so me zanimale tiste ceste: kam neki peljejo, kaj? In, evo, kaj boljšega za spoznat - pejt se po njih vozit. Sredi noči! Včasih je res dobro pazit, kaj si želiš, oziroma, če si že želiš, bodi bolj natančen, morda pa celo kdo posluša!

V Ljubnem sva se prvič izgubila - no, težko je reči izgubila, narobe sva zavila in sva morala nazaj - nato pa nama je šlo vedno bolje! Parkrat sva se ustavila, hotela klicat, a lej ga zlomka, signala seveda ni. Torej si prepuščen samemu sebi - greš, dokler pač gre. In šlo je precej, precej daleč.

Dvakrat sva obupala in že skoraj obrnila, a sva nato v naslednjih desetih sekundah prišla do križišča z baloni! Uau, kakšna strateška postavljenost! Sredi host, sredi ničesar! A baloni so nama rešili glavo in veliko poti, vožnje.

Prišla sva pa le! Sredi megle, sredi teme, direkt do koče! Juhuhuu!

Žur je bil zanimiv, v majhni precej ogreti kočici smo se gnetli in vsakič, ko si vstal izza mize, se ti je od vročine peči skuhalo v glavi. Zato smo se držali raje čimbolj pri tleh... Kako smo spali, raje ne povem, a jutro nas ni pričakalo najbolj naspanih. Prevroče, prevroče! Helena je vmes celo raje izbrala avto za spanje, kar pa je bilo pa spet vse nekaj drugega... 

Neprespana in zmačkana sva naslednji dan vseeno hotela nekam zavit. Nekam gor, saj smo direkt pod grebenom, kjer sva že hodila, prav blizu mora to bit! In če sva takrat spustila Veliki Travnik (malo zaradi kljubovalnosti, malo zaradi lenobe sem zapisal takrat), zakaj ga ne bi tokrat le obiskala?!

V jutranjih meglicah, prisotnih v najinih glavah in tudi nekje na najini višini.

Prebijala sva se naprej po cesti, po povsem neznanih terenih, se spraševala ali cesta sploh pripelje kam ali pa jo bo ravnokar konec? Kako sva sploh kaj našla včeraj, v polni temi? Še vedno nama ni bilo jasno.

Opa, opa, opa! Par tabel je šlo že mimo, nekaj nama jih ni bilo všeč, tale je bila pa čisto prava!

Čeprav bi bilo bolje, da ne bi bila. Blata na tone.

Krivec pa za vogalom.

Odvažal je vse, kar je mojster malo višje nažagal. Žago sva seveda slišala, on pa naju ni, zato sva bila bolj previdna, pot sva v tisti količini blata že povsem izgubila, do gozdarja sva se pa prebila kar povprek, tako da sva do njega prišla v varnem kotu in ob pravem času - ko ni več žagal. Kakšno smo rekli, nekaj o zapuščenih poteh in o tem, da bo počakal par minut, preden bo spet kaj podrl. 

Zato sva jo urezala kar direktno navzgor, čimdlje stran od podirajočih se dreves!

Malo skozi smrekice,

malo direkt v strmino,

naravnost pred bika! K sreči ga v novembru ni več.

Je bil pa travnik. O, ja. No, tu sva že bila, pri koči z najhitrejšim kuhalnikom se tokrat nisva ustavila. Pivo nama po naporni noči ni nič kaj dišalo!

Je pa počasi jemalo meglice...

In jih na koncu povsem pobralo...

In ko sva takrat rekla, da imava izlet tule gor že splaniran... ufff, si nisva mislila, da bo toliko časa trajalo in da bo prišel ob takem času. Sploh ne!

Presenetljivo manj znano dejstvo pa je, da ko pokukaš takole iz megle, zmačkanost kar naenkrat izgine, se odplazi neznano kam!

Velja tako za moške kot za ženske. Poskusite kdaj, res dobrohotno vpliva na um in telo!

Na koncu sva jo mahnila navzdol kar počez (pri tem pa sva seveda našla tudi pot, ki sva jo na poti navzgor izgubila!), da ne bi spet motila žage, a ker sta v sozvočju naokoli peli kar naenkrat dve žagi, sva jo morala urezat nekje vmes. In nama je uspelo. 

Le blatu se vseeno nisva mogla izognit, o, to pa nama ni uspelo!

Je pa bilo po osvežitvi sončka z vrha precej manj blatno v najinih glavah in naju vse to sploh ni motilo več... Kakšna sprememba od jutra!

Smrekovške ceste sva dala torej v dobri meri čez. Želja izpolnjena, čeprav sem takrat najbrž mislil, da jih bom dal čez peš. Je pa bilo z avtom prav tako zanimivo, saj nisi vedel ali bo za ovinkom cesta še ali je ne bo več...

Še v dolino sva se morala prebit nekje prek Primoža nad Ljubnim, kjer nisva imela niti približnega pojma, kje sploh sva. A včasih imajo tisti, ki si jim ne ljubi pogledat na karto, srečo. Srečo sva imela še z Mozirjem, kjer se je naproti odrešenika najine lakote hoferja, narisala še avtopralnica in avto je bil na koncu tak, kot da smrekovških cest sploh nikoli nisva dala čez.

In res... bolj, ko sva premišljevala, bolj se je tole zdelo precej nenavadna dogodivščina, še vedno zavita napol v temo in meglo. Nenavadna so ta pota, včasih bi se lahko sekirala, jezila, skakala, bentila, iskala ko nora... tokrat pa je šlo vse kot je treba. 

Tema in megla je torej le stanje okolja, ne pa duha, kajne?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS