Križentaver

by piskec 14. oktober 2015 14:05

Križentaver je hecen hrib.

Že samo ime je hecno, sploh pa zato, ker je na karti označen kot Veliki vrh. Seveda s 419m ni ne vem koliko visok niti velik, mogoče mu res bolj paše ime Križentaver po domače.

Sredi letošnjega poletja, 21.7., kdo ve v katerem vročinskem valu, sva se z našim načelnikom markacistov pri PDD odločila, da bova tole pot malce osvežila, na novo pomarkirala.

Poti je v okolici malo morje, sproti nastajajo nove, markacije pa so bile že obledele, kakšen odsek pa zaradi posek zaraščen. Malo pomarkirat, malo porezat. Je treba obnavljat.

Bila je taka vročina in toliko zaraščenega, da sva tisto dobro uro hoda v obe smeri markirala kar šest ur! Pri tem nama je nagajala vročina, še najbolj pa presnete mušice. Oba sva dobila bojne rane, Lojze je zaradi pikov moral naslednji dan celo na urgenco, ker je tako zatekel v obraz, kamor ga je pičila mušica, jaz pa sem imel obe nogi otečeni še najmanj tri tedne. Nore mušice so bile letos, noro strupene!

Vsak od naju je dobil vsaj štiri pike. Morda bi bilo bolje, da bi bila v dolgih hlačah in vsa zapeta, a kaj, ko je bilo tako presneto vroče!

Ni čudno, da sva takrat posnela le eno fotografijo. Zanimiv in precej star mejnik malce ob poti. 

Težko je verjet, da je letnica prava, sam nimam pojma. Če je, potem bi bilo nujno tako stvar zaščitit.

Pot sva takrat malce predrugačila, nekaj zaradi poseke, nekaj zato, ker je bila itak že narobe vrisana, nekaj pa zato, ker so se v zadnjem času bolj shodile neke druge poti, neke pa zarasle. 

Moda je prejšnja trasa, rdeča nova.

Sva bila kar ponosna, da sva kljub žrtvam - še zdaj ne morem verjet, presnete mušice! - tole uspešno obdelala. A le do Tabora, pot pa gre seveda še naprej in naprej, kar bo treba v prihodnosti obnovit.

Zato sva potem mnogo kasneje - šele 13.9. s Heleno končno šla enkrat skupaj pogledat ta odsek poti. Skupaj tu še nisva hodila, premajhni kuclji in preblizu, pa se nikakor ne spraviš. 

Pejva pogledat, kaj je treba še narest. Vsaj do Oklega, če ne še naprej do Sv. Trojice - ta odsek je ves treba popravit. Pa sva šla.

Začela sva malo pred Krumperkom, tam, kjer sva tudi z Lojzom zadnjič začela. 

Do Tabora je res neke pol urice.

Potem sva pa že morala bolj natančno gledat. Kje so markacije, koliko jih bo za popravilo, zakaj in kako. Sva morala tudi za skladovnicami gledat!

Take bo treba sigurno prestavit, tablice zamenjat, predelat. 

V mnoštvu poti in potk in kolovozov in cest skozi gozd sva potem pregledovala, razmišljala in tuhtala, kako bi sploh speljala markacije, da jih ne bo treba risat ravno na vsako drevo in da bodo kolikor toliko smiselno označevale pot. Hodila gor in dol, levo in desno.

Potem naju je pa itak povsem zmedel nov ogromni konjeniški center v Brdu. Ker nisva še nikoli bila tukaj, vse pa je še dodatno razrito, sva kar malo blodila po gradbišču, dokler naju le ni usmeril bagerist.

Tukaj se bo treba zmenit povsem na novo z lastnikom, morda spremeniti pot, bomo videli, kako bo.

Je pa od Brda potem zoprno, ker greš do Oklega več ali manj po cesti. Tu bo obnova lažja, saj ob cesti ni potrebno toliko markacij, pa zaradi ceste tudi zaraščene niso.

Do tu pa sva že kar rabila slabi dve uri. Ker je treba še nazaj, do Sv. Trojice pa je še kar lep del poti, sva tule raje obrnila.

Še slikico, eno tako - zadovoljno.

Nazaj nisva (z)mogla več po cesti, sva jo mahnila kar počez. Se je izkazalo, da je cel gozd dobro pomarkiran. Vsak po svoje.

Hotela sva it malo drugače nazaj in sva zavila proti Krumperku, a se potem nekje na sredi - kdo ve zakaj - splašila ter zavila povsem v drugo smer. Nazaj k najini poti.

Vmes sva - sredi samotnega gozda seveda - našla polno sveže pokošenih(!) poti. Dolgo sva razmišljala kdo in zakaj neki pa tule kosi potke? Kaj drugega kot zaradi konjev nama ni padlo na pamet, a sigurna še vedno nisva.

Na koncu sva tako naredila kar dve klobasi in se lepo nahodila. Lepo, luštno, mir in tišina. Le tista cesta vmes... no, tej se zdaj znava izognit!

Med hojo sva opazila, da je v teh koncih kostanja kolikor češ. Res, letos ga je tule nenormalno veliko, še celo mala drevesa so bila povsem polna. Sva si rekla, da prideva zaprmej čez dva tedna nazaj, po kostanj!

In smo res prišli, skoraj natanko čez dva tedna. Pol ure nabiranja pa smo imeli polno vrečo. Sicer so kostanji manjši, a jih je kolikor češ!

Hkrati pa smo - končno! - le stisnili eno fotko ubogega Velikega vrha - Križentavra, kar nam prej dvakrat sploh ni uspelo. Pa še tokrat je slika bolj slaba...

Tags: ,

domači kraji | hribi | markacisti

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS