Kalški greben

Malo preveč sem že pisal o morju, je treba hitro spet nazaj med hribe.

Tokrat sva šla 20.7. na Kalški greben. Edini napovedani sončni dan daleč naokrog. Pa še nedelja povrhu!

Seveda sem pričakoval, da bo po hribih približno en milijon obiskovalcev, zato je bilo presneto težko najti zadovoljivo turo. Med (preveč) ljudi se nama nikoli ne hodi. Kam torej? Kam, kjer ne bo skoraj nikogar, kjer bova sama? Kaj težkega, kaj zoprnega, kaj dooolgega?

Mogoče pa kaj neoznačenega, to zmanjša obiskovalce vsaj za 60%!

Kalška gora od Žagane peči, torej! To si že dolgo želim odkrit in jo prehodit. Upajva, da ne bo preveč ljudi, bova šla še zgodaj, zaradi ljudi in zaradi vročine. To bo to!

Torej čimprej, še v temi! No, skoraj temi, nekaj čez peto je že kar svetlo, le za fotoaparat je še čista tema, je moral uporabljati flash.

Pot do lovske koče se izkaže za krasno speljano, lepo, mehko, strmo, a pri tem poznavalsko umirjeno, ki z veseljem odkriva in izkorišča vse gradnike pokrajine. 

Pri lovski koči se ravno pokaže sončni vzhod.

Barve bronastega gozda rjovijo na podlagi svežega modrega neba, vse je noro in kot vedno se česa takega ne da spravit v tuzemsko slikovno škatlo. Le oči si barvajo svoje barve in zavračajo približke.

Res, čista poezija ob šesti uri zjutraj.

Na drugi strani pa banalna stvarnost - vroče je kot v loncu. Ob šestih sva že čisto premočena, a to opaziva šele, ko pot mimo naju pripelje še enega obiskovalca samotnih poti. Kar teče od njega, kot da bi se ravnokar kopal v bazenu. Se mu čudiva, ne opaziva pa, da sva sama v popolnoma enakem položaju, premočena do kože, polna kapljic! Več kot vroče, kaj bo šele, ko bo sonce?!

Še malo in že smo iz gozda, pred nama pa se že riše greben med Kalško goro in Kalškim grebenom - tamle nekje bova čez kako uro, dve! Ravno tamle na sredini bi morala biti nekje strah vzbujajoča Škrbina! 

Opazujem malo za starimi potmi - kje neki se je šlo včasih na Kalški greben in ali lahko še kje drugje prideš gor na greben, ne samo po markirani poti, ki gre precej v desno, naokrog.

Se pa tu prepleta kar nekaj poti. Lovske, markirane, neoznačene, stečine, pa potem še vse tiste, ki so bile nekomu všeč. In je vzel v roke čopič in jih nekaj označil, jih hotel še kdaj najti ali pa jih pokazat drugim. Ko pa so potem prišli ti drugi, jim to ni bilo všeč in so tiste poteze s čopičem nato brisali z drugimi potezami čopičev... In sredi prekrasnih podov, Kalc, divjine, ki ni ne moja, ne tvoja, in v nobenem primeru ne naša, je človek ponovno pustil sledi bojev, sledi različnih razmišljanj, ki jih nosi še visoko gor v predele, kjer bi morala veljati povsem druga razmišljanja. 

Meni prav vsakič, ko vidim kaj takega, obraz spreleti nasmeh. Najbrž bo večno tako, sami si ne moremo pomagati. Eni so za, drugi proti, z vsem srcem in strastjo, ki jo premorejo. Kdo ima prav in kdo ne? 

Kot da bi bila resnica ena sama.

A treba je kvišku, samotna, ozka markirana pot, ne prav veliko uporabljana, zarjavela varovala, še v dobrem stanju

a niti ne prav potrebna, morda le pozimi, spomladi, ko je na poti še sneg?

In že sva na grebenu, na stičišču poti, na stičišču omamnih razgledov izjemno redkega sončnega dneva tega poletja!

Vse ima svojo ceno, v naju butne tudi civilizacija, svet, ljudje. Kar dvanajst jih naštejeva v parih minutah! Za razliko tistega enega, ki sva ga srečala na dosedaj prehojeni poti... K sreči jih vse odnese na Kalško goro, midva pa direktno v nasprotno smer, Kalška gora bo počakala na neke druge čase, Kalški greben, prihajava!

Škrbina nama da precej vetra, strahu in bolečih rok predvsem v naslednjem dnevu. Morda je nasmeh res prisoten, a tu nimaš več kaj, je treba priti dol v Škrbino, strahove stran in gremo!

Ja... tole res ni prav lahko. K sreči je skala super dobro razčlenjena in je ogromno stopov. A kaj, ko jih ne upoštevaš in tiščiš kolena nekam v brado in skušaš prelisičiti zakone fizike in zakone tvojega telesa. Počasi. Ko si enkrat v steni, ni več težko, osredotočen si, nikamor se ne mudi. Počasi.

Do vrha vodi še nekaj poti in nekaj višincev. Vročina pritiska, preko grebena pa iz doline Kokre prav lepo piha in naju ohlaja in suši. Dehidracija v polnem teku, dehidracija, ki se je seveda niti ne zavedaš, a počasi prihaja za teboj.

Midva pa počasi. Uživava, (spet) nikjer nikogar, gledava tisočera rojstva meglic in ponovno sva spojena nekje med Nebom in Zemljo.

Malico imava malo pod vrhom, na samem, na grebenu s prekrasnimi razgledi. Na vrh sicer zakoračiva, ena od idej je celo, da prečiva do Krvavca in skozi doline Korošice v dolino Kamniške Bistrice. Ah!

V nasprotnem primeru morava prek Škrbine še nazaj, spomin je še močno živ in strah vpliva na odločitve.

Dokler se mu ne postaviš po robu. No, kaj pa počnem? Čemu se prepuščam? Bova že zmogla še enkrat to Škrbino, navzgor mora biti lažje!

Zato Škrbino pogumno preplezava nazaj gor. Res je lažje, le roke bolj bolijo. Skušam biti pameten in preveč svetovati Heleni, plezam gor in dol, čeprav sam ne vem zakaj, ko zbegana kura sem, a me na koncu dobro odmerjen: "dej bod že tih!" spravi spet na pravo pot. Ne enkrat, dvakrat sva šla čez tole Škrbino, kar ponosna sva!

Za nama se počasi megli, oblači, a danes se ne zdi, da bi naju preganjalo.

Končno naju vsaj malce hladi in tudi stena proti Cojzovi koči je zaradi tega malce manj sitna kljub vsej svoji razbitosti

in zato so spet jeklenice tam, kjer jih popolnoma nič ne potrebuješ, klini pa tam, kjer bi nujno potreboval jeklenice. Razlike v dojemanju nevarnosti so spet nadvse velike, a s pesmijo odženem vse strahove stran. V mislih pridejo spet na pomoč Poljaki v šlapicah. To vedno pomaga!

Ko pa se pred nama že kaže Cojzova koča

in napetost popušča, pa je že čas za veselja, smeh in norčije!

Škoda, da ne zavijeva še do izvira, ki mi ga je zadnjič po gamsjih stečinah in strmih travah in krušljivih grapah odkril Rajko - Bibita, voda bi nama bila nadvse potrebna.

Postanku v koči z ostalimi 327 ljudmi sledi počasen, zelo počasen, spust nazaj do izhodišča. Več kot dve uri potrebujeva, dehidracija je že očitna, vode sicer še imava, a je zdaj ne moreš tako hitro nadoknadit. Sama vročina že od jutra, višinsko sonce in hladen veter, ki naju je še dodatno sušil in nama dajal lažen občutek, vse to je terjalo davek.

In vse te horde ljudi! Na vsej poti dol ni bilo miru pet minut. Eni gor, drugi dol, eni sem, drugi tja, povsod, v vse smeri. In še ko se ustaviš, stopiš par metrov s poti, da bi imel malce miru

se takoj najdejo fotografi, navdušenci nad snegom in vseh vrst firbci - kaj pa tadva počneta tukaj, zakaj sedita, je kaj? Ne, miru tu več ne bova našla. Sva lahko vesela, da sva jo tako dobro odnesla, več kot zadovoljna sva lahko!

Še so skrite poti, še so neobljudene poti, še so nezanimive poti.

In najbrž vedno bodo. Mi, ljudje, pa najbrž povsod. Na enih nas več, na drugih nas manj. A vse to ni moje, tvoje, naše, vaše. Vse to samo je in upam, resnično upam, da mu je povsem vseeno za vse nas, ljudi.