Dojenci

by piskec 9. marec 2007 07:45

Leta 1999 sem šel prvič na porodniško. V naši službi so se kar križali, ker nihče ni vedel, kako naj bi to sploh speljali. Pa nismo tako majhna organizacija, tritisoč nas je bilo takrat. Na kadrovski so se le medlo spominjali, da je nek moški to nekoč že naredil, bolj iz zdravstvenih razlogov, a nihče o tem ni vedel nič več.

Pa sem šel na socialo v Lj-Center, kamor sem takrat spadal. Kot, da bi tam kaj več vedeli... Ah. Sreča pa je bila, da mi je bila dodeljena mlada punca, ki si ni delala težav: "bova pa skupaj pogruntala, kako se to dela, kajne?" je rekla in potem smo nekako vse speljali.

Takrat le za en mesec. Res škoda, da nisem vzel več...

Leta 2004 sem vzel štiri mesece in pol. Tokrat so v službi že vse vedeli, kako in kaj. Tudi na sociali - tokrat sicer drugi - ni bilo več nikakršnih problemov. Samo še običajen uradni postopek.

S Heleno sva se borila do konca, kot dva branjevca na trgu sva cenkala, koliko bo kdo dobil. Šlo je za pet ali štiri mesece, dokler se nisva dogovorila čisto na pol. Štiri in pol. Pošteno.

Na obeh porodniških sem užival. Še posebno na drugi, predvsem zato, ker je bila daljša. S tamaučkom sva se podila naokrog, kuhala kosila vsem ostalim, in upam, da sva lepo skrbela en za drugega in tudi za vse ostale. Resnično sem užival, nisem si delal skrbi, vse je šlo le po zdravi pameti.

Je pa res, da je bilo v vsem tistem času natanko deset dni, ko me niso klicali iz službe. Sem si prav pisal dnevnik klicev (morda jim pa lahko zaračunam!) in ga še danes hranim. Vem, da sem prvič, ko niso poklicali kar tri dni, vanj vpisal: "Nič ne kličejo... Noben me ne mara!!!!". Z veliko mero sarkazma, seveda. Hm, parkrat pa so bili celo pri meni... Ojej.

Edino, kar je bilo zoprno, je bil dež. Deževalo je čisto vsak dan! No, vsaj danes se mi zdi tako.

Če bi se kdaj slučajno še zgodilo, da bi spet dobil priložnost za porodniško, se me ne bi rešili samo s štiri in pol. Najmanj sedem bi zahteval!

Resnici na ljubo pa se tega ni za bat. Otrok sicer nikoli ni dovolj, a še štirih ne moreva spraviti v red, kot bi želela.

Tags:

osebno

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS