Social Networking

Kaj pa, če čisto enostavno samo rad pišeš? Včasih so rešitve enostavne, priznati resnico pa tudi ni vselej lahko. In jaz verjamem, da te žene nekaj več, kot je samo potrditev drugih. Bistvo je, da to zmoreš.

Morda res Hana, pa vendar bi lahko pisal le doma, skrival besede na papir.

Vendar se sprašujem, čemu svetu obelodanjat vse moje zmote in pomote, težave in veselja? Ker zmorem? Hm, tudi to ni slaba ideja...

Aaaaa, si držal obljubo!

Lepo zapisano tole Piskec. Čisto iz dna duše ;) globoko!

Šalo na stran!

Omenil si komentarje, kjer hvalijo ali grajajo. Nekateri blogerji (ne ti!) imajo o komentiranju drugih namreč povsem napačne predstave. Komentar, kjer se nekdo ne strinja z našim stališčem namreč ni nujno grajanje, osebni napad na nas - ampak je samo nestrinjanje z našimi pogledi. Če znamo to sprejeti in razumeti, pogledati širše, so takšni komentarji odlični.

Komentarji se lahko razvijejo tudi v zanimivo debato in odziv v komentarjih ni nujno samo prav/narobe ali dobro/slabo napisano, ampak neke vrste tudi dokaz, da je nekdo prebral in o stvari, ki si jo zapisal, tudi razmišljal. Kar prinese s seboj tudi (večjo) odgovornost piscu bloga. Ker - res, zagotovo povsem drugače pišemo, če vemo da bere blog pet ljudi ali petsto. Drugače pišemo tudi, če vemo, da bere blog nekdo, ki nas osebno pozna, ali pa smo popolnoma anonimni (vsaj nekaj časa).

Vsak ima pravico, da dela (piše) tako, kot njemu paše in če pri tem ne posega v pravice drugih in ni zlonameren, je tako tudi prav.

Zase bi lahko pisal tudi v svoj računalnik, v Word ali Open Office ali s penkalom v oguljen zvezek. veš tudi, da če greš v/na splet, je čisto realno pričakovati, da bo blog bral še kdo drug in ne samo mi sami. Zato "pišem zase" ne kupim v tem kontekstu, razen če gre za koga, ki iz sebe spravlja svoje potlačene travme, najglobja razmišljanja in stisko, nekako v smislu spletne podporne skupine. Kar je lahko tudi koristno.

Glede mašil in želje po ugajanju.... Če komu tako paše... ja zakaj pa ne? Že ima svoje razloge za to. In če komu ne paše in tega nikoli ne počne in je njegov blog prazen in mrk po cel mesec... tudi - ja zakaj pa ne? Vsi vemo, da to še ne pomeni, da je človek, ki počne eno ali drugo slab ali z njim kaj narobe. Npr.: Hadove misli preskočim, berem pa njegove zanimive prispevke in rada pogledam lepe fotografije. Potem pa je enkrat razložil, da je njegova jutranja misel dneva uvod v določeno dnevno temo, da ima nek smisel, pa sem tudi to sprejela.

Meni je prav zaradi tega, kar pišeš - nadvse dobro del celotedenski odklop. Po eni strani je - upravičeno, zaradi dopusta - izginila neka moja potreba, da dajem futer drugim (pa ne zamerit, ni bilo mišljeno hohštaplersko slabšalno), po drugi strani pa je tudi dobro delo, da ste/so me pogrešali in ste to na blog tudi napisali. Res je, tu ti hitro spodnese tla pod nogami. Meni v tem primeru pomagajo forumske izkušnje iz prejšnjih let, ko pomislim in si zabičam: "hej, to je le VL, ne RL". Tudi virtualna podoba, ki si jo o nekom ustvarimo zaradi njegovega bloga, je nadvse varljiva in nikoli realna, če to vemo in smo dovolj pametni da to sprejmemo, je čisto ok.

Cenim tvoje priznanje, da bi rad videl, da bi te brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, in da bi te imeli radi. To je normalno in normalno je tako čutit. Obenem pa vem, da nisi samo tak, kakor te vidim na blogu in tudi to sprejemam.

Mislim, da si dovolj pameten in sam dobro veš, da za neko ceneno popularnost in cenjenost ni potrebno ukrepati, pisati drugim všečno, neskončno linkati, se prodajati. Iskrenost pišočega se na blogu takoj začuti, ne glede na to, kako in kaj piše in kako pogosto objavlja.

Ja, in kot bloger si vseeno del družabne mreže, najdeš soul mates in čutiš potrebo, da komu kaj poveš, se pošališ, potrepljaš, okregaš, se ne strinjaš. Tako kot komuniciramo tudi v RL, ne?

Če ti paše bit individualec, ne biti del neke skupnosti, je to tvoja povsem legitimna in avtonomna odločitev. Ker pa je blogerska skupnost povezujoča, se prav zato znajdeš vmes med željami in interesi, tako svojih, kot drugih. Tudi kot del neke širše skupnosti, pa še vedno lahko ohranimo svoj jaz, svojo posebnost, svojskost. Nič ni narobe, če si drugačen in hočeš biti drugačen. Vsekakor ima vsak pravico do tega.

Kaj pa, če bi se enostavno prepustil toku?

p.s. Razumem, da ne moreš podpret virusnega marketinga Pediatrične klinike. Jaz sem jo, ker je bila prav takrat moja hčerka na kliniki in sem bila neznansko razkurjena nad razmerami tam. Pa tudi prej sem že pogosto in dejavno prispevala, to je bilo zame samo logično nadaljevanje, čeprav se povsem jasno zavedam, da mnogo koristi ne bo.

p.s.s. A dovoliš, da dam tale zapis na Reddit? Mislim, da bi ga moralo prebrati več ljudi.

Ah, obljuba dana... Malce pozno sicer, ampak...

Kakor si najbrž opazila, ne pišem rad kako bi moralo bit, vse skupaj so bolj razmišljanja o temi. Človek ima več nivojev, ki se prepletajo, sobivajo, včasih pa tudi medsebojno izključujejo. Le skušam vse zajeti in iz tega potegniti nekaj, na čemer lahko jaz stojim. Podajam svoje strahove, veselja in nenazadnje interese, kakor jih pač jaz vidim.

Ker hočem biti sam individualen, moram s tega stališča tudi vsem drugim dopustiti, da so individualni. Torej sprejemam njihova mnenja v polni meri. Seveda se ne strinjam vedno z njimi in rad segam v debate. Vendar naj bi debata kam pripeljala, ne samo v: "jaz tako mislim, ti pa drugače. Pa pejt kam drgam, če ti ni všeč..." Kaj čem s takim? Neham brati...

Svoje misli sem pravzaprav razvil do te mere, da sem sebi dokazal, da sem del te socialne mreže in ne tako, kot sem enkrat na tvojem blogu komentiral. Sicer si zadevo predstavljam malce drugače, a sem se nehal slepit, da nisem. Kar je dobro. In k čemur je članek pripomogel.

K tvojim besedam nimam kaj dodati. Z večino se strinjam in bi glede tega lahko tulil s teboj v isti rog. Vse skupaj je kompleksna zadeva z mnogimi pogledi.

P.S.
Pediatrične nisem omenil zaradi tebe, temveč predvsem zaradi same primerjave (10 let in več) in čustvene vpletenosti vseh nas (otroci). Služila je kot dober primer, zaradi katerega bi pravzaprav moral imeti slabo vest. In jo tudi imam. Ni važno, da ne bo mnogo koristi. Važno je predvsem, da vsak naredi tisto, kar je v njegovi moči...

P.P.S.
Seveda dovolim. Hm, zakaj pa bi sploh potrebovala dovoljenje? ;) In kakor iz tega posta sledi, mi bo najbrž to v kakšnem, temnem kotičku, ko me noben ne bo videl, prikradlo kakšen nasmešek na moj obraz...

Kako dobre misli!!

Žal ta trenutek nimam več časa, da bi dodal daljši komentar, ga pa bom.

Dr. Wega, seveda bom vesel kakšnega daljšega komentarja, zato si kar vzami čas!

Ahmm, saj ne vem kje naj začnem. Pri meni je tako, da bi rad tisočdvestodvaintrideset stvari povedal naenkrat, potem pa še treh ne znam spisat razumljivo.

Pa naj grem od začetka: najprej te razumem v trditvi, da si dolgo pisal zase. S tem imam bogate izkušnje: v kleti se mi skriva 13 zveščičev z naslovom "Moj prvi resnejši dnevnik". Drugega resnejšega seveda ni bilo. Ampak je tisti trajal kar dolgo. Je tule en tak hakeljc: še tako pišeš zase, pa se vedno zdi, kot da pišeš v javnost. Težko gredo včasih z jezika kakšne misli, pero jih kar samo zaokroži po svoje: jasno, pišeš v bistvu nekomu drugemu: to je sebi. In sam si tako ali tako ena cela zmeda, sploh v tistih časih, kako pisati v dnevnik o na primer samozadovoljevanju? Z edino literaturo, ki je kaj vedela o tem povedat - Zaupne besede v Anteni?? Ja, danes smešno, takrat pa sploh ne. In dilema: priznati to v dnevniku samemu sebi ali ne? Naj bo to moja skrivnost? Naj jo delim s sabo...?

Potem zapisi v dnevniku usihajo, srednja šola je že, trinajsti zvezek se konča še pred koncem.

Računalniki takrat ravno prodirajo v domove. Prve novičarske skupine, prvi e-naslovi, prve slovenske strani in kmalu tudi prve klepetalnice. Nora stvar! Takrat se rodi prvi Wega in kmalu potem dr.(ugi)Wega, ki je sedaj star gotovo več kot 10 let. Kmalu dobi brata Wassermanna, ki naj bi bil bolj jaz kot je Wega ampak ta kmalu umre.

Kaj pa je sedaj to? Kdo je ta dr.Wega, sem to še jaz, kaj lahko počnem kot jaz, sploh odgovarjam zanj? In res je ta dr.Wega potem razposajen. "Četa" ko norc, v svojem svetu si zgradi popolnoma svoje življenje, skrbi, da ga z njegovim tustranskim jazom ne povezujejo. Takrat se najde tudi tale zapis (uh, ja, hranil sem jih skozi vsa ta leta - jaz, ne Wega;)))  

"....Spet mi je tesno, nekako strah in spet krožijo besede po prostoru, v začetku je bila beseda in beseda je meso postala, in nikakor mi ne uspe mesa spet v besedo spremeniti, pa če se še tako trudim, spet vse postaja tako resnično, otipljivo, ti imaš še eno ime, green (op, Wega danes: znanec iz klepetalnice Blod, morda še obstaja?) ima brado, moj krasni novi svet se krči in me utesnjuje, nikakor ne najdem nazaj, ko sem prišel na Blod, ko me je potegnilo iz vesolja in nebivanja v vrtinec življenja, sem živel in se družil s drugimi namišljenci, včasih je bilo prav teško se umakniti lastniku telesa, ki me je podil vedno, ko je bilo ravno najlepše in me čedalje redkeje spušča živet med prijatelje, toliko lepih trenutkov je bilo, pa menda sedaj ni časa, da so druge pomembnejše stvari pravi, kakšne pomembnejše stvari neki, tisto rutinsko, mehanično, enolično, dolgočasno življenje živi, zakompleksan in vsakdan bolj brez volje, še ko se ga napije me ne spusti blizu, grd, debel, neumen in nadut me komandira, zavida mi ker sem tam tako lahek in srečen, ker mi je lepo čeprav ni več isto, nekako to ni to, kar je bilo lansko pomlad, polno prijateljev imam in tri ljubice, prva me ljubi, druga posluša in tretja me v kamrico svojo pelja, ne pusti mi več gor, tako da ga skrbi, pravi, da vedno ko se priklapljam potem cel dan nisem za nobeno rabo, ves neprespan in skrokan blodim po materjalnem svetu, potem se skregava ker se men rahlo jebe za materjalni svet, tu med navidezniki je čist luštno, on pa spet popizdi, in me odpodi nekam v vesolje, sam pa potem v tem njegovem svetu bulji Mariota pa sploh se mu zdi, da me mora tiščat stran od popkovine, tipkovnice in ekrana. Tako potem prevegetira v starem, debelem, zamaščenem telesu, dokler se z vso silo ne zaletim vanj, dolgo dolgo jemljem zalet in treščim, ves srečen brenčim po žicah in ko pridem tja je vse nekaj čudno, en me prec nekaj napizdi, drugi tera velke črke in poskuša vse skupaj preglasiti, ampak, ok, saj tudi to je svet, počasi vendarle pride greeen s svojo čago, pa motax se prikloni in rene iztegne svoj meč (neke lokalne fore iz tistih časov, še sam se ne spomnim več zakaj je šlo), spet bo luštno, do jutra in še čez. Ok, naj bo, ga bom že kako potolažil. Ga bom v tem prepotenem telesu podtaknil na čago kot Wego. Mogoče se bo spremenil. Mogoče naju bo združila v eno in bo sprejel moj in jaz njegov svet. ....."

Takole, vidiš, sva živela z Wego. Potem leta minevajo, Wega se poleni in se združi z mano, kaj pa sedaj?

Sem sedaj jaz še Wega, je Wega morda jaz?

Glavni prividi se razblinijo, ko imamo prvič srečanje. Sedaj imajo vsi svoje obraze, čarovnija izpuhti.

Wega potem še malo leta po forumih (mobisux, kasneje pa dejavno na med.over.net, računalništvo) in si postavi svojo spletno stran - dva svoja foruma - enega nameni sošolcem izrednega študija, drugi je literarni kotiček, kjer mladi objavljajo svoje pesmi in zgodbe. Žal vse skupaj crkne in nikoli mu ne uspe postaviti vsega skupaj nazaj, meni pa se ne da.

No vidiš, komentar k tvojemu pisanju pa govorim samo o sebi in Wegi. Mah, saj tule sem Wega, ne?

To je bil samo uvod v precej kratek zaključek.

Koga torej poznaš, Piskec?

Pišem sedaj tekaški dnevnik in nobene meje ni več med mano in mano. Dokler sem ga pisal zase in res se mi ni sanjalo da ga bere še kdo drug (dejansko rad pišem) je bilo še kul, sedaj pa že malo bolj pazim kaj gre not. Pa žena, pa otroci pa ...

Eh, morda pa res. V 13. zvezku mojega "prvega resnejšega dnevnika" je še kar nekaj praznih strani. Morda pa se enkrat spravim vse skupaj zaključit.

Čas je za Prvi resni dnevnik...

Uffa, se trudim, da bi razumel. To je - vsaj po mojem - čisto drug pogled.

Najbrž te(ga) ne bom nikoli zmogel niti razumeti, vsaj v celoti ne. Jaz namreč nimam virtualnega sveta, niti ga ne poznam. V vseh svetovih sem jaz jaz. Sigurno je res, da na različnih koncih delujem malce drugače, a vse to je del mene. "Pero" mi ne šviga samo, tega preprosto ne znam... ali pa samo ne vidim veselja v tem. Naprimer sam chat mi gre na živce predvsem zato, ker se nihče ne pozna. Pa ne zato, da jaz drugih ne bi poznal, bolj v drugi smeri, ne maram, da me drugi ne poznajo.
Pri meni pridobi zadeva na čaru, ko je enkrat Srečanje. Brez otipljivih in vidnih vezi sem napol izgubljen.
Lahko bi torej skoraj rekel, da virtualnosti kot take ne maram. Vsaj meni se zdi mnogo premalo odgovorna.

Koga torej poznam? Dobro vprašanje, še sebe namreč ne dovolj. Tebe ali Wego? Pravzaprav tistega, katerega mi boš predstavil. Enega, drugega ali pa oba. Z mojega stališča ni velike razlike.

Tole seveda na kratko. Težko je v komentarjih debatirat. Bi pa lahko to razvili še naprej, kaj misliš?

Ja, in hvala za tole. Presneto zanimivo, mi bo še zapolnjevalo proste urice, se mi zdi!

Madona ste se razpisali...pa sem uspel še najti čas da dodam moj piskerček.

Res zakaj sploh pišemo? In zakaj pišemo virtualno, zakaj ne pišemo v nek zvezek ali samo doma v svoj računalnik in prispevkov pač ne objavljamo?? Hmm očitno ne pišemo samo zase pišemo tudi za druge, pišemo, ker očitno radi pišemo (ojej,da me bere sedaj moja učiteljica slovenščine ).

Amapk to pisenje je verjetno namenjenu najprej samemu sebi šele nato drugim. In ti drugi so seveda lahko znanci, ali pa popolnoma iz drugega sveta, virtualnega sveta. In prav zato je treba pri tem pač postaviti neko mejo, mejo do kod se boš razgalil oz. do kod si se pripravljen razgaliti. In v tem je poanta vsega pisanja. Verjetno smo prav zaradi tega pri vsem tem nekako zavrti oziroma si pač moramo postaviti meje. Prepričan sem, če bi pisali samo za sebe, bi ti tudi ta blog izgledal drugačen, a potem pač ne bi bil blog, bil bi pač nekaj popolnoma drugega.

Vsekakor pa nam virtualnost, daje da komuniciramo enostavno s tistim s katerim si to želimo oz s tistim za katerega se nam zdi, da bi lahko bil na isti valovni dolžini. Pa saj je v realnem svatu tudi prav tako. Mar ne? Če nam nekdo pač ni všeč se umaknemo in ga lepo pustimo na miru oz. ne komuniciramo z njim razen če je to izrecno nujno (služba, pa še kaj bi se našlo). In tako je tudi v virtualnem svetu. Je pa res, da tukaj nikoli ne veš kdo je na drugi strani oz. lahko dobiš popolnoma drugačno predstavo, kot je v resnici v resničnem življenju.

Sam lahko rečem, da imam kar se tiče tega samo pozitivne izkušnje. In prav vse katere sem spoznal najprej virtualno me niso presenetili v resničnem življenju. Noja pravilo ne izključi izjeme a v večini primerih so bile to pozitivne izkušnje.

Konec koncev sem tudi svoje ženo spoznal preko chata in rekel bi, če bi se srečala na ulici, sigurno ne bi bila to ljubezen na prvi pogled. Virtualno pa je bila. Ker sva najprj spoznala najini duši, najina čustva, dobesedno naju. To pa je tisto kar je najbolj važno v odnosu med partnerjema. In ko sva se prvič spoznala v resničnem življenju se nama je zdelo kot, da se poznama že od nekdaj in še danes je prav tako.

Super, Vreme!

Jaz ne vem ali bi se v zvezek bolj razgaljeval, kot se zdaj. Le čemu? Ne razgaljam se pred vsemi, pravzaprav spoznavam sam sebe in se sebi razgaljujem.

S pisanjem misli pridejo mnogo bolj organizirane in mnogo bolj dovršene. Samo v glavi je ena sama zmeda. Že govor daje tem mislim obliko, pisanje pa sploh. Iz svojih misli izluščit nekaj, kar bi rad sploh povedal, je že nekaj.

A veš, da sem vesel za vaju dva, Marako-ta?! To se mi zdi enkratno. Ampak to je bilo najbrž mogoče zato, ker sta bila na chatu vidva prav vidva, nista se pretvarjala, a ne?

Ne vem, nisem prepričan če bi človek pisal samo za sebe, da bi pisal tako kot sedaj. Mogoče bi kaj dodal, mogoče bi napisal kaj drugače, kaj jaz vem, odvisno pač od posameznika. Vsekakor pa je pisanje spoznavanje tudi samega sebe in svojih misli. Jaz spadam sigurno med tiste, kateri lažje pišejo kot pa govorijo. Zato mi verjetno ta vrsta kumunikacije tudi bolj ležil.

Ja najino spoznavanje na chatu je bilo vsekakor enkratno, vsaj za naju. Vsekakor pa se nisva pretvarjala, če bi se, nebi bila danes to kar sva. Mož in žena!

Kaj pa vem, meni se zdi, da ko je enkrat pisano, ni več moje. Je od vseh. Lahko me citiraš, lahko me kopiraš, lahko me iztrgaš iz konteksta. Enako zase, kot enako za druge. Govor je čisto nekje drugje...

Edino moje je samo v moji glavi. A nikakor ne sme priti ven, tako kot je. Ker je nesmiselno. Ker ni preverjeno. Ker pravzaprav ni moje. Moja so stališča in pisana beseda. Sožitje misli, ki - končno - nekaj povedo. Pa ne samo drugim, tudi meni.