Roditeljski sestanki

by piskec 14. september 2007 10:27

Včeraj se na roditeljskem našega tamaučka v vrtcu nikakor nisem mogel preriniti v zadnje vrste. Zato sem obtičal v prednjih, kar je že skoraj nezaslišano. Drugič moram priti vsaj deset minut prej! V prednjih vrstah se ne počutim dobro.

Dve uri, ej! Dve uri smo motovilili, gor in dol, levo in desno. In to v vrtcu! Kaj bo šele drug teden na gimnaziji? 8 ur???

Popisal sem cel A4 list papirja, na gosto, na robovih, spodaj, zgoraj, skratka cel list popisan. Da ne bi česa pozabil, oziroma predvsem zato, da bi lahko potem vse skupaj doma lepo spredaval. Kar sem potem tudi naredil, že za samo branje sem porabil okrogle pol ure.

V vrtcu pa je bila seveda okrog vsake stvari debata. In debata. In spet debata. Po večkrat. Vsako božjo stvar smo vsaj dvakrat obrnili okoli. Od spred in od odzad.

Vmes, nekje po uri sedenja na stolčkih za tamale, sem - priznam pri polni zavesti - pomislil, da bi bilo treba mamam prepovedat udeležbo na takih sestankih. Ali pa bi naredili roditeljske za očete posebej in za mame posebej. Ne pa za starše, kar tako, povprek!

Prepričan sem, da bi očetje opravili vse, čisto vse, v slabe pol ure. Zdaj pa smo bili debatni krožek, mislim, da so bile še najbolj zaščitniške mame s fantki. Ojdip je dobro razvit, fantki pa znajo izkoriščat mame do konca in še naprej...

Naš se še s slovenščino matra, kaj rabi še angleščino, križana gora! Pri štirih letih... Da si bo zapomnil kakšne besede, da bo poznal zven jezika? Oh, madona, no... Samo za angleščino smo porabili vsaj 20 minut, saj gredo k angleščini lahko le starejši od petih let. In potem smo razglabljali, kako je svet nepravičen, ker podpetletniki ostanejo brez angleščine, ki bi lahko neprecenljivo prispevala k njihovem razvoju.

In tako je šlo še o rolanju, smučanju... kaj jaz vem, čemu še vsem... Za štiriletnike.

Jaz mislim, da smo že čisto nori. Otroke silimo, da bi čimveč znali že v najzgodnejših letih. Da bi lahko postali uspešni, jim je treba nudit čimveč, čimbolje, od jutra do večera in še ponoči. Od njih nič več ne zahtevamo, le kar naprej jim vse omogočamo in jih silimo v našo, lastno, smer.

Saj ni čudno, da niso več samostojni, saj nikakor ne morejo več biti.

Kdo jih bo pa naučil Življenja? Z vsem, kar spada zraven: solze, smeh, trpljenje, žalost, sreča. Tudi tega se morajo naučit, s tem se bi morali vsaj znati spopadat.

Mi pa za njih skrbimo preprosto preveč. Zavijamo jih v vato, strežemo jih odspredaj in odzadaj, vse jim prinašamo k ri*i, kar naenkrat pa jih potem vržemo v življenje: zdaj se pa znajdi sam! Saj ni čudno, da so pubertete vedno hujše, saj se mladostniku kar naenkrat cel svet spremeni.

Zase mislim, da imam do otrok eno samo nalogo: da jih pripravim za življenje. Ne za lepo, prekrasno življenje, temveč za realno življenje. V njem morajo znati sami najti svoje trenutke lepote in sreče.

 

Tags:

Komentarji (7) -

ciril
14. 09. 2007 11:05:18 #

Uh, vidiš, to je pa tema, o kateri bi jaz lahko debatiral vsaj dve uri, kot ženske... Poznam nekaj ljudi, ki delajo v šolstvu in včasih res ne veš, če je to sploh še legalno, kar nekateri starši delajo s svojimi otroki (nekateri otroci imajo že pri šestih letih skoraj bolj natrpan urnik kot jaz! No ja, je pa res da sem bolj lene sorte...). Sicer pa če je komu za zgražanje na rahlo humoren način, naj si prebere knjigo "Dnevnik varuške", sta napisale dve američanke (sem pozabil imena pisatleljic), knjiga s precej nadrobnim opisom "vzgoje". Se pa močno strinjam s tvojim zadnjim odtavkom. Upam, da mi bo vsaj približno uspelo.

LP Ciril

piskec
14. 09. 2007 11:19:15 #

Morda pa res kje najdem tole knjigo. Čeprav bom potem živčen ratal in se pritoževal na vse konce... ;)

Samo upava lahko, Ciril, da nama uspe. Problem je, ker bova to vedela šele mnogo kasneje... Smile

dr.Wega
14. 09. 2007 13:08:33 #

In poem se čudimo, da jim je pri vsem tem še najljubše na deželi na obisku pri babici in dedku...

piskec
14. 09. 2007 15:04:32 #

Ah, čez čas jih začnemo celo mučit, da naj ja hodijo malo ven, v naravo! Smile

Vreme
14. 09. 2007 16:41:54 #

kar se tiče tujih jezikov Ana odlično obvlada nemščino, popolni samouk ob gledanju risank, za Janjo bi lahko rekel, da vseskozi guli klopi ob angleščini in jo zaradi tega verjetno odlično obvlada, a tudi španski jezik ji ni tuj.Naučila se ga je ob gledanju španskih limonad očitno so vsaj vsaj za nekaj so dobre Smile. Hočem povedati,da ni nujno da se tujega jezika začneš učiti že zelo zgodaj. Prvo je potrebna otrokova volja in zanimanje šele kasneje pridejo tečaji in podobne stvari. da pa znamo starši biti bolj ambiciozni od svojih otrok pa je tako ali tako druga zgodba.

Kar pa se tiče roditeljskega sestanka, dve uri pa res ni nič;) Za Janjo sem v prvem razredu osnovne šole čakal na govorilne ure od 16:00-20:30 ure ;), pa nisem bil ravno med zadnjimi. Je pa bilo zanimivo videti, kako se nekateri zaskrbljeni moški prišli okrog 20 ure iskati svoje žene, kje so ;)

piskec
14. 09. 2007 16:45:17 #

Ah, govorilne ure... Čaka se 10 minut, potem pa greš. Brez pardona. Ne boš verjel, ampak če tamali naredi kako kozlarijo, imaš itak osebno obravnavo... Smile

O jezikih se strinjava. Ko je želja, je tudi uspeh. Ne vem, zakaj bi jih moril (pre)zgodaj.

Karmen
15. 09. 2007 19:11:35 #

Prav zaradi tega sem roditeljske letos z veseljem prepustila najljubšemu. In šla ven tudi iz sveta staršev in sveta šole. Ne da se mi več.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS