Še en lep izlet

Malo sem še zmatran. Od naše nedeljske Golice.

Zjutraj, ob 7h je že prišel avtobus. Ker je bil to družinski izlet, smo si omislili kar doubledeckerja. Za vse zanimivo!

66 nas je bilo, čeprav je bilo prijavljenih kar 86. Vendar vedno kdo zadnji dan odpove, nekateri pa se zjutraj preprosto ne prikažejo. Na vasi gre to pač malo drugače.

Skupinsko smo naredili kar takoj, ko smo prišli do Planine pod Golico. Kar se je izkazalo za dobro idejo, ker potem nisem nobene več poslikal. Smo se čudili, kako to, da smo edini, a še preden smo začeli hoditi, so bili za nami že štirje avtobusi! Ob nedeljah je gneča!

Narcis oz. Ključavnic je letos ta čas bolj malo, so že večinoma odcvetele, a kakšen, z njimi poraščen travnik, se še najde!

Tamauček je čisto celo pot prehodil sam. Res je, da sem se malo potrudil in da sva oblezla čisto vsako skalo in da je stal na čisto vsakem štoru, a prilezel je gor brez čisto sam! Res je, da smo hodili kar dve uri in pol, a kaj je to proti večnosti! Lahko mu samo čestitam! Motivacija je važna, motivacija!

Gor, pri koči, je bila strašanska gneča, a prostor se je še dalo najti. Od nas štirih je proti vrhu krenila le Tadeja, mi trije smo ostali kar pri koči. Za tamaučka je bilo to čisto dovolj.

Za dol pa seveda čisto druga pesem. Fantje nekako ne znajo ravno pridno hodit, zato mi je tamauček večinoma visel na roki, ker je kar naprej padal. Pa sem ga potem raje dal kar v nahrbtnik.

Seveda ni trajalo dolgo, pa je veselo spal. Jaz pa sem moral hoditi ves mehak v kolenih po kar dobri strmini navzdol. Ni čudno, da me danes kar nekaj mišic čisto konkretno boli. Vsemu teku navkljub.

Ampak dol sem pa le prišel, kot pravi popotnik!

Po izletu nas je čakal še piknik, s katerim smo imeli obilo težav. 70 ljudi je težko spravit v gostilno, anede? Pa smo si omislili plac, a se je izkazalo, da je naš avtobus previsok, da bi do tja sploh prišel. In tako nam je preostala le trenutna improvizacija, ki pa se je konec koncev izkazala za čisto uspešno!

Nekje okrog Vrbe, zremo proti Stolu! Plac smo našli, sicer ne ravno najboljši, a golaž smo pa le lahko pogreli in ga tudi, slastnega, pojedli!

Vse smo imeli namreč s sabo, čisto samozadostni, čisto preskrbljeni! Ah, to je prava organizacija!

Upam, da so bili vsi zadovoljni, prav tako kot mi štirje! Dan je bil dolg in prelep, izlet krasen, golaž enkraten, družba pa... ah, kaj bi govoril: izredna!

Pogumnih se drži sreča.

Jaz edino tega ne vem, ali se mi tek kaj pozna. Do Koče smo s tamaučkom hodili dve uri in pol, kar je pravzaprav sprehod. Res je, da sem bil še čisto spočit in da mi tudi enkrat niso nagajale ne noge, ne sapa. Morda zaradi teka, morda pa tudi zaradi počasnosti. Pot navzdol je bila seveda težja, z dodatnimi 20-imi kilami na hrbtu in s previdnim korakom je seveda malo težje. A se mi zdi, da nisem bil tako utrujen, kot bi moral biti. Sicer me danes vse nekaj boli, a se temu nič ne čudim. Vseeno je presneto strma pot! No, recimo, da tek pomaga!