Kamniško sedlo

Skoraj vsako leto spišem kako zgodbo o Kamniškem sedlu.

Zakaj je ne bi torej tudi letos?

Sploh zato, ker sva bila letos tako presneto pozna. Šele sredi junija sva se prvič odpravila tja gor, kar je kar mala nesramnost. Tolikokrat ga gledava in še vedno občudujeva, čemu potem toliko čakanja?

Vikend je bil bolj tako, vreme tudi, torej se nama niti ni mudilo in sva šla lahko malce pozneje in ni bilo treba navsezgodaj vstajat.

Ampak nekaj sprememb na poti pa je tokrat bilo. Spodaj najprej vse podrto od žledu, više gori pa kar neka poseka, vse podrto, posekano, izsekano. Zgleda res premalo hodiva tule, hej! 

Fotko zgoraj sem naredil samo zato, da bom potem doma pogledal kje gredo žice od tovorne žičnice. Nekje tam namreč so. Ampak vidi se jih pa seveda ne. Tudi, če povečaš sliko do največje ločljivosti. Čudno, pa sem mislil, da se bo videlo...

Vmes, tam pri prečenju, je bil pred kratkim še nek manjši podor, polno skal naokrog, nekatere izmed njih pa so si našle prav super mesta za končat svoje valjenje!

In ti se ravno lepo sprehajaš po potki... in takile projektili začnejo letat naokrog, a? O, dobra nočna mora bi bila tole!

Povsod je vse podrto, letos je bilo res bolj težko leto za hosto. Nad Klinom spet - spet - vse podrto. Kar naprej podira, pa sneg, pa veter, pa... Še lovska koča se celo zdaj vidi na nasprotni strani!

Potem sva bila pa hitro gor. No, ne tako hitro, vsako leto sva malce počasnejša, nama pa zato hitreje mine, se nama vedno manj mudi.

Nato sva se še malo sprehajala po robu in občudovala stene, vrhove in se čudila količini snega. 

Kje je grapa za spust s Kotličev in zakaj je še vedno toliko snega do vstopa za Sedlo?

Na Sedlu je velikokrat polno planinskih močeradov, sploh, če je kje v bližini dež. Mene je vedno impresioniralo kako - hudirja - se te male živalce sploh najdejo med seboj v vseh tistih širnih planjavah? Tokrat sva srečala dva primerka, ki se pri svojem opravilu prav nič nista pustila motit. Vrsto je treba nadaljevat, s čimer sva se strinjala tudi midva in ju pustila, da v miru opravita. Če sta sploh ohranjala vrsto, kaj se pa midva spoznava na salamandre...

Še obvezen skok v Bistrico, da ti malo žile potegne skupaj in to je to od Kamniškega sedla. Šlapice so postale del obvezne opreme za vsak izlet.

Čeprav je že zlajnano tole Sedlo in kljub temu, da sva tam gori bila že n-krat, pa sem vseeno še vedno žalosten, da tja gor ne grem večkrat. 

Kakorkoli obrneš, gor je vedno super bit! Vedno.