V letu 2016 sva toliko tule naokrog hodila, da sva si rekla, da morava iz tega narest kak izlet za PDD.

Seveda pa si je treba prej vse malo bolj ogledat. To ni problem, vse je pravzaprav za našo hišo. No, skoraj.

Pa sva šla, sredi februarja, malo je pa že dišalo po pomladi. Greva midva malo raziskovat, najbolje kar počez.

In sva šla res malo počez, že v začetku sva se izognila hoferjevi cesti in sva našla neko staro potko ob kanalu.

Do Rove je šlo kot vedno, mimo cerkvice in čez cesto, kjer sva se potem zapodila v hrib proti grebenu in naprej proti kmetiji Čeh. Vendar pa mi nikoli ne uspe iti po isti poti, vedno malo bolj levo ali pa malo bolj desno. Nikoli pa ni enako, kdo ve, zakaj. Glede na to, da sem šel tule že stokrat, bi pa res že lahko svojo pot uhodil.

Gor do starega gradu sva šla spet kar direkt v hrib in na vrhu ugotovila, da pa tole za običajne pohodnike ne bo najbolje. Me je potem kar nagnala dol in sva morala še enkrat gor po drugi poti. Po taki bolj primerni. K sreči sva jo našla, v teh časih je polno nekih novih kolovozov za spravilo lesa. Blatno in razrito, a hej, kdo bi se pritoževal.

Zato pa sva morala pri Lovskem domu Domžale imeti malico. Saj ne gre kar naprej dol in gor v isti hrib lazit, ne? Tule morava z lovci kakšno rečt, morda bi pa lahko malo posodelovali?

Lukovo bolnico najdeva že z zavezanimi očmi, gor, dol, povprek, ni problema.

Ampak morala sva priti še domov in to nikakor ne po isti poti. 

Tako sva sploh prvič prišla do bajerja pri Prevojah, kar lepo imajo tule urejeno. Še malo je bilo zamrznjeno.

Še bolj hecno pa je bilo, da sva sploh prvič prišla do bajerjev pri Prevojah, kar je pa kar malo... no, a nismo skoraj sosedje, pa tule še nikoli nisva bila? Presneto... 

Za ribiče je tole najbrž super.

Pa še do doma sva morala prit čez krtinski hrib. Na koncu se je nabralo kar dobrih 19 km, kar bi bilo za PDD preveč. Še enkrat bo treba it malo pogledat in skrajšat pot, jo speljat kako drugače!

Pa za Kolovške hoste to res ni problem, blizu so, na koncu zime pa se vedno rada potikava po takih gričkih. In sva šla čez dva tedna, 9.3.2017 še enkrat na ogled.

Tokrat je Helena navijala, da že končno najdeva tudi začetek tiste grebenske poti proti Čehu, ne bomo vedno znova na pamet počez hodili! Sem se seveda moral strinjat, sploh glede na to, da grem tam počez vedno drugače. Hja.

Kako pa zadet začetek, če ne veš, kje je? Eh, kar nekje sredi hriba, naproti cerkvice v Rovi, sva jo mahnila direkt navzgor. In, hecno, takoj sva naletela na neko malce zapuščeno bivališče! Ampak nekdo je tukaj nekoč bival, vsaj kak dan, dva... Kako sva midva to zadela in to direkt pa nama seveda ni bilo čisto nič jasno.

Ko sva prišla enkrat na greben pa sva jo tokrat mahnila v nasprotno smer, dol. In končno našla ta famozni začetek 

tega presnetega Rja, ki ga je povsod dovolj, a nikoli ne veš ne kje se začne, ne kje se konča.

Seveda pa to pomeni, da sva morala še v nasprotno smer. Pa dol s hriba pa z avtom še malo naokrog. 

Da sva lahko potem šla po drugem grebenčku nazaj proti Rovi. Nekaj poti, nekaj brezpotij, a nikjer se ne moreš prav zgubit, vedno se kaj vidi - tokrat je bil to Lovski dom, ki pa se ga od spomladi naprej ne vidi več, le pozimi.

Dol z grebenčka sva prišla pri piknik placu, morda bi morala nadaljevat še v naslednji breg in prit počez do Rovske cerkve, a sva predvidevala, da bo tole za društvo dovolj. Res da potem ostane kak km ceste, ampak vsega pa ne moremo imet, kajneda ne?

Natanko mesec po raziskovanju, 19. marca, pa smo šli še s PDDjem naokrog čez Kolovške hoste. Udeležba sploh ni bila slaba!

In, ja, z lovci smo sodelovali! So nam povedali polno nekih zanimivih stvari, pa še okrepčali smo se lahko pri njih. Ravno so obnavljali fasado.

Počez do Lukove bolnice, tu pa k sreči vedno po isti - namišljeni - potki. Nikogar nismo izgubili.

Pa dol in gor čez take in drugačne grape. Jih je kar nekaj, sicer niso prav globoke, a so kar luštne. Tale je direkt pod bolnico, kjer se začne markirana pot.

Pa mimo Florjančka na greben Ronte v dolino Rovščice in nato gor do cerkvice v Rovi.

Pa se je spet nabralo kar dobrih 15 km, čeprav sva vse skupaj kar dobro skrajšala...

In tako so se mi v tem času pohajkovanj te Kolovške hoste kar dobro priljubile. V naslednjem letu sva jih še dodatno malo raziskala, parkrat šla le mimo, včasih našla kako dodatno zanimivost, nabrala nekaj gob in tako...

Presneto prijeten del, pa še tako blizu nas je! Če ne veš kam, zakaj pa ne sem, na Kolovec in okolico?!

Če sem bil že sam zadnjič sploh prvič v teh koncih, bi bilo prav, da še Helena malo spozna te konce. 

Sam si rad mislim, da točno vem, kako jo motivirati, ampak najbrž nimam pojma in je šla z mano iz povsem drugih razlogov, kot sem si jih predstavljal sam. Se pa ne sekiram preveč, dokler gre z mano, je še vse ok. Ko enkrat ne bo več hotela, bom moral pa resno razmislit o upravičenosti takih in drugačnih prijemov.

Obljubil sem ji namreč nadvse hudo strmino direktno do starega gradu na Kolovcu. Se mi še vedno zdi, da jo take stvari kar pritegnejo v stilu: "kaj, a da ne morem?" in si take stvari hitro vzame za svoje. Še posebej takrat, ko jaz nisem šel/upal tam čez. To jo še malce podžge, čeprav oba že dolgo veva, da je bolj pogumna od mene.

Zato sva jo tam, kjer sem sam zadnjič odnehal, malce iskala pot, potem me je pa hitro imela dost - "ja, kaj zdej? Ja pejt direkt gor, ne!"

No, ugovarjal nisem, tako da sva bila na vrhu v parih minutah, saj je vse skupaj le manjši hribček.

Par ruševin je tam gor, ene zgledajo bolj gradu podobne, druge pa ne. Kdo bi vedel? 

Nato sva se namenila še proti bolnici, bova šla po grebenu, mimo nekega objekta in bova že našla, ne? Pa sva res hitro našla najprej lovski dom.

In to Domžalski lovski dom. Opa. Tudi približno se mi ni sanjalo, da je kaj takega tule gori. Precej super zrihtano in precej super plac, moram priznat.

Pa voda, pa potočki, pa... ja, precej nama je bilo všeč tule.

Nato sva tam na ovinku ceste našla še en spomenik, včasih je tudi tu stala domačija.

Nato pa sva jo morala mahnit kar počez, saj nisva hotela v dolino. Pa sva hitro našla nek kolovoz in tam zadaj neko tablo. Šele ko prideš zraven, ja, takrat ti je pa hitro jasno, čemu je namenjena, saj je vsa prestreljena!

Napis "pazi strelišče" je seveda potem po cesti naprej, na drugi strani. Upam, da kdaj ne streljajo v drugo smer, lahko bi bilo precej nerodno...

Pravzaprav se nisva veliko lovila, par grap, malce gor in dol po kolovozih, malce brezpotja, v začetku aprila s tem ni težav, hosta je redka in lahko prehodna, vidljivost pa super.

Bolnico sva zato hitro našla, mogoče sva malo preveč visoko zavila, a sva šla po kolovozih. Potem je bilo treba le še dol, pa sva bila tam.

Nazaj pa po markirani poti v grapi in po cesti do avta. En tak hiter izlet, dopoldanskih par uric, da sva do kosila nazaj. Otroc najbrž še opazil niso, da naju ni bilo doma... 

Sredi marca smo imeli letos res lepo vreme. Bilo je toplo, a ne preveč in sončno, po dolgi zimi torej vse tisto, kar te hitro spravi ven. Vsaj mene. 

In ko imaš kdaj manj časa, se vališ po okoliških hribčkih. Naprimer kje, kjer sploh še nisi bil! Ojej, toliko časa že tule okrog kolovratim, a v okolico Kolovca nisem še zašel. Pa pravzaprav sem/bom tiste poti celo sam zadolžil. Hm.

Kratek potep sem izkoristil še za pregled, če bi se dalo na poti od Rove do Čeha kje izogniti asfaltu. Tisti greben na levi je vsekakor zbujal zaupanje. Najbrž bi šlo, je pa treba pogledat. Naslednji dan sem imel namreč spet namen na sestanek na Veliko planino in kaj torej boljšega?

Pa pejmo!

No, zaupanje je greben že zbujal, ni ga pa povsem izkazal. A sem se seveda le prebil

v nadaljevanju pa naletel na prekrasno pot, ki bi jo bilo res škoda izpustit. Seveda bom šel na Veliko planino tukajle! Le upal sem, da sem si zadevo dobro zapomnil. Do jutri bo pa ja že zdržalo, kajne?

Do Čeha je šlo super, po Čehu pa se je malo zakompliciralo. Znamenje sem še videl, nato pa

jo mahnil kar naravnost. Nič nisem gledal za markacijami, kar lepo po potki sem jo mahnil. Rezultat je bil, da sem se kar nekaj časa lovil in hodil sem in tja in nazaj, da sem spet našel pravo pot. Sicer meni ni hudo, a če sem jaz zgrešil odcep levo dol, ga bo sigurno še kdo drug, ki se pa morda ne bo dobro znašel v teh krajih. Bo treba malo signalizacijo popravit.

Marec je sicer super za okrog noret, je pa tudi gozdarjem super. In to se potem pozna takole. K sreči ni bilo kaj veliko dežja zadnje čase, drugače bi se že utapljal v blatu.

Pri cesti sem imel idejo, da bi jo mahnil direktno gor k Starem gradu, a me je hitro ustavilo. Parkrat sem probal, čisto naravnost pa tudi nisem hotel.

Na karti se je potem takole poznalo:

Bo treba kaj tudi za naslednjič pustit in priti še kdaj v te kraje!

Po cesti sem jo torej mahnil dalje v dolino, proti Dupljam. Tukajle se odcepi za lovsko kočo.

Potem pa pridem že nekam visoko in se mi vse čudno zdi. Za Lukovo bolnico bi pa ja moral zavit že prej v levo. Sem jo kar lepo podurhal nazaj in se spogajal s telefonom in karto kam sploh moram. Gor po potoku!

Kar direktno po potoku je bilo treba. Markacije nobene, a se je videlo, da je nekdo nekoč nekaj delal. Zapuščeni mostički, nadelana pot, nekaj stopnic, vse je kazalo na to, da sem prav.

Malo kasneje me je razveselila tudi markacija, nato jih je bilo spet dovolj. Do tja pa nobene, hecno.

Lukove bolnice potem ni bilo več težko najti, čeprav priznam, da so jo dobro skrili. A na žalost v tistih časih ne dovolj dobro.

Po markirani poti sem šel potem še gor do Dupeljn, pogledal za markacijami in stanjem poti in se nato vrnil po cesti mimo Florjančka. Nato sem pred grapo prav posebno gledal, kje sem prej zgrešil odcep za bolnico.

In, ja, glej ga, glej - na desni je čisto lepa tablica. Visoko na drevesu, daleč od ceste, v barvi narave. Ah, kje bi to opazil kar tako! Že na sliki se moram potrudit...

Križišče so vse kaže uporabljali za spravilo lesa, nekaj dreves je tudi zmanjkalo, najbrž ravno tista z markacijami. Prva markacija se sicer vidi s ceste, a moraš točno vedeti, kje je, tako je daleč.

Nekaj bo torej le markacijskega dela!

Ena takšna osmica. Luštno ko strela, takle potem bi pa človek res lahko večkrat počel, no!