Ambrož

by piskec 25. april 2014 16:46

Letos sem spet obljubil fantom, da grem na formaraton.

Ojej! me je zgrabilo par tednov pred tem 8-urnim tekom. Saj si ja nor! Kdo pa je kaj tekel, kdaj? Kje? In še polno drugih vprašanj, večinoma o preživetju in podobno.

Potem sem pa spet tiste tedne čakal, da me bo prijelo, da grem tečt, a dlje kot do slabe volje in še slabše vesti nisem nikakor prišel.

Sem pa šel vsaj zadnji teden pred tekom v hribe. Vsaj to. Mogoče pa ne crknem potem...

In sem šel pogledat nekaj, kar me je že dolgo gnalo in me dolgo zanimalo - a je ta Ambrož res tako daleč, kot zgleda?!

Po karti zgleda daleč, v naravi zgleda še mnogo dlje... tam nekje na obzorju ga vedno vidim. Zakaj neke stvari vedno zgledajo tako daleč? 

Ker si vedno sam pri sebi narišem tudi točke umika - če mi slučajno (ponavadi) ne bo šlo ali pa se mi ne bo dalo (vedno) -, da se lahko hitro umaknem, zginem, se poberem domov. Ampak tale trasa ni bila temu naklonjena, Ambrož je namreč najbolj oddaljena točka in nekako je treba vedno nazaj prit. Ali pa klicat domov, da pridejo pote. Kar pa spet... no... ne gre to delat, kajne?!

Seveda bom šel čez Hudi konec, cel greben moram dat skoz, od začetka do konca pa še malo naprej! Pa še pot je resnično lepa, super.

In ker je strma in teče po grebenu, ni bilo prav veliko podrtega direktno na poti in sem kar malce pozabil na žled. A sem že rekel, da je strma? No, med drugim je pot tudi strma. Vsaj meni se je tokrat zdela nad-strma. Pa ne vem zakaj, ampak na koncu sem do Kamniškega rabil skoraj uro štirideset. Vedno bolj sem počasen. Iz meseca v mesec.

Pred mano pa še pravzaprav vsa pot. A da do obzorja pridem še danes? 

Na Planjavi sem le naredel en mali postanek, morda pa pomaga, če kaj ješ, kaj?

Ves čas gre seveda gor in dol in gor in dol. Pa odcep za pl. Osredek, prvič, pa drugič, pa... hm... da ne bom jaz na Krvavec (spet) prišel? Odcepa v levo nikjer, hodim pa kar naprej v hrib? Tole bo čudno, mogoče bi pa res moral dol zavit na Pl. Osredek? Pa je šlo kar še gor, gor, gor. A k sreči se je kmalu pokazal odcep!

pa potem še drugi odcep, tako da sem točno vedel, da sem na pravi poti!

Gledam tele bukve in se sprašujem - kako to, da tule ni nikjer nič podrto? Sem že previsoko? Tu ni bilo žleda? No... tako se sprašujem do ovinka, potem pa kar naenkrat kar nekaj podrtih smrek. Samo smreke, bukve so cele. Kako? In to le en pas, nato je spet vse mirno, nepodrto. Čudno, priznam, da čisto nič ne razumem.

Za nekim vogalom nato zagledam celo zeleno flanko - čemaž!, si mislim...

pa sem že mnogo prenizko, da bi ga bilo tule pametno nabirat. Več ali manj ga sploh ni več, podleska in odpovedi ledvic pa kolikor češ. 

Potem je pa tu že ta ta nova cesta, ki je dvignila veliko prahu. Še posebej, ko je vse skupaj skoraj odneslo...

Razvoj gre naprej, skritih kotičkov je vedno manj, čeprav k sreči še vedno veliko. Upam le, da ne bo oživitev planine le zato, da bodo tam tri krave in pet vikendov ter dvesto vipovcev...

Po pravici povedano je bila stara cesta že precej blizu, sploh ne tako daleč stran.

In potem je bil tu že asfalt in Ambrož. Prosim? Kako? Eno uro s Planjave? Pa je zgledalo, kot da je tole na koncu sveta?

No, glej s kje sem prišel! Saj se skoraj ne vidi več...

So te razdalje hecne. Nekje zgleda čisto blizu, pa rintaš gor tri ure. Potem pa takole daleč... pa si v eni uri tam. Kako naj potem sploh kaj planiraš?!

Pr'Ambružarju sem se seveda okrepčal, čisto nikogar ni bilo, sam sem bil v popolni tišini. Ah, raja! 

Ker sem bil na točki, ki je bila najdlje od mojega avta, sem se kar lepo sprijaznil in nisem nič razmišljal o tem, kako bi jo stisnil. Še mimo Sv. Ambroža in v dolino!

Na vsak način sem hotel dol, do Klemenčevega, edino tako mi ne bi bilo treba hoditi po eni in isti poti.

Tukajle pa so se stvari malo zakomplicirale. Malo takole

malo takole

in s takimi napisi, ki jih je kar zmanjkalo

vmes me je pa zadelo celo plazenje. Ni šlo drugače, ni šlo.

In čeprav sem sveto prisegel, da nikoli več ne objavim slike sebeslikajočega se, sem seveda besedo takoj požrl, ko pa sem bil v taki nezavidni situaciji. Če pa tega ne objavim, pa tudi ne vem, kaj naj bi sploh objavljal! Še to sem se super potrudil, da nisem imel jezika med zobmi...

Hja, res sem se plazil. In nič se nisem sekiral, zgleda sem se že navadil, zdaj bo pač par let, ko bo treba lesti čez, prek, mimo, ob, za, nad in pod.

In ko sem prišel do Klemenčevega, kar naenkrat polno avtomobilov! Uau, jaz pa še nobenega danes sploh srečal!

Pa se je izkazalo, da je bil to ravno dan, ko so se vsi ljubitelji Kamniškega vrha dobili gor. Določenemu številu ljudi torej ne moreš uit, sicer pa sem imel že dosti samotne poti in pred mano jo je bilo kar še nekaj. Skozi Grohat srečaš le motorke, nič drugega.

Tale vzpon nazaj na Kamniški vrh me je seveda skrbel že prej. A se ga nisem mogel nikakor znebiti. Lahko bi šel le naokrog po dolini, ampak to zeeelo naokrog. Bo pač treba malo v hrib, no.

Kako mi je šlo? Ha. Ha! Sploh mi ni šlo. Pobralo me je že v prvih metrih, dobesedno. In nato sem hodil s povprečno hitrostjo korak na minuto. No, skoraj... malo dramatiziram, ampak res je šlo zelo počasi. Tale vzpon je bil tisto "malce" preveč.

Tam pri podrti bajti so imeli potem ljubitelji cel piknik. Kile hrane, žar, vino v kanistrih, pivo... Jaz pa sem stisnil zobe in se majal počasi mimo in upal, da me ne bi kdo povabil na kak "kozarček". Bi najbrž kar tam ostal. Za vedno.

Že dolgo nisem bil česa vesel toliko, kot sem bil potem te table!

Do sem sem potreboval slabo uro. Če gledamo, da so ta vikend tekli gor na Kamniškega 23 minut... pa je tale tabla še dvajset minut spodaj. Toliko o hitrosti torej. Ampak table sem bil pa vseeno zeeeeelo vesel. 

Sem pa pozabil, da zna biti Grohat tudi malce podrt, sploh v začetnem strmem in ozkem delu. Kaj, če ne bo prehodno? Kaj, če bo treba nazaj? 

In res... ok, tole se bomo še prebili...

kaj pa tole? Bo šlo?

K sreči je šlo, sicer počasi in spet nad, pod, mimo, ob in vse, kar je še teh prislovov. Nato pa se je začela gozdna cesta, ki so jo uporabljali za spravilo vsega tega podrtega lesa.

In tam je bila ob strani zataknjena mala tablica na kateri je pisalo: Sečnja dreves, prehod smrtno nevaren!

O, ja, jaz take stvari resno vzamem, sem že od blizu videl, kako drevesa letijo navzdol in tega ne bi še enkrat. O, ne, ne bi! Zato nisem niti slikal, le požrl sem slino in se pognal v tek.

In ne, do konca se sploh nisem ustavil. K sreči se ni slišalo nobene žage, a traktor sem vseeno srečal. Nekje so bili in nekje so žagali in nekje je letelo dol. Le vprašanje je bilo kje, tega pa se nikakor nisem hotel spraševat. Sem raje na varni strani. Tko.

Takale trasa se je na koncu videla.

In vsega skupaj le nekih ubogih 18km in 1800 višincev. Zmatran pa za 62km.

Pa sem si še enkrat zabičal: več bo treba trenirat! Tokrat pa res!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS