V začetku leta 2018 je bil spet goalball turnir v Budimpešti. Seveda so se ga naši reprezentantje udeležili, jaz sem jih pa spet vozil.

Tokrat smo dobili Renault Masterja, ki smo ga imeli že v 2016. V njem smo bili vsi precej komot, nekaj novih nalepk, drugače pa ista leteča zverina.

Ker vožnje je kar nekaj.

Naša ekipa.

Kuharice se sicer trudijo, a z mojim vegetarijanstvom imajo vedno težave. Tokrat sem pa dobil nekaj novega. Res sem nekaj časa pomišljal, ampak sem vseeno vse pojedel. In bilo je čisto ok, neverjetno, ne bi sodil po vseh teh barvah.

Mislim, da so fantje turnir zmagali, eno so sicer izgubili proti Angliji, a so jih rešili Črnogorci.

Jaz sem šel enkrat vmes med turnirjem malo na sprehod in pravzaprav pristal v Ikei. Nič drugega ni bilo tam naokrog in Ikea je bila čisto dober plac za porabit nekaj časa.

Nazaj grede pa še požar na parkirišču večje  trgovske hiše, najbrž avto. Ko smo čez par ur odhajali, ni bilo več gasilcev, torej ni bilo še kaj večjega.

V Budimpešto peljem rad, vedno se imamo super. Tokrat je bilo 11.3.2017.

Najbolj je zanimiva hrana, počasi se tudi kuhinja navaja tudi na vegetarijance, sicer na svoj način, a vseeno, napredek je očiten.

Enkrat sva v Budimpešti naročila vegi jufko. Vse je bilo ok, le najprej je pripravljalec testo podmazal in pogrel kar na mesu za kebab. Jah, kaj češ mu reč... Meni pa so v menzi makarone z mesno omako lepo precedili - evo, brez mesa. In to s takim navdušenjem, da jim je uspelo narediti "vegetarijansko" jed, da nisem mogel zavrniti. Pa tudi, če bi hotel, itak se ne bi mogli sporazumet, kaj je s tem narobe. A zanimivo, take stvari me sploh ne motijo, ljudje so pripravljeni pomagat, da pa naredijo malce drugače, pa mi je nadvse zanimivo.

Tokrat smo imeli telovadnico drugje kot prejšnjič, pravzaprav kar blizu šole, precej daleč pa od centra. Kam daleč nisem mogel, malce sem šel naokoli, našel en trgovski center, naredil en krog, kaj več pa ne. Se vsaj malo sprehodil.

Sem raje slikal fante, čeprav v tistih svetlobnih pogojih to nikakor ne gre.

Dobri so fantje, dobri! Čestitke!

O, ja, najbrž bomo šli še. Vsakič jih sicer ne morem peljat, poleti sem preveč zaseden, pozimi pa gre to lažje.

Tokrat sem sredi decembra peljal naše goalbaliste na turnir v Zagreb.

Celo dve ekipi so nabrali - je moral igrat še trener!

Do Zagreba smo se komaj prebili, taka megla je bila. Videlo se ni nič. K sreči pa greš v mestu več ali manj le naravnost.

Telovadnica nekje sredi mesta je bila še iz mojih časov, me je kar malo prijela nostalgija. A parket je res dobra pogruntavščina, še ko je tako star, se še precej dobro drži. Vse se miga in poka, a občutek je še vedno dober.

Nekje vmes sem si rekel, da grem malo pogledat po mestu in sem kljub megli zakorakal po eni od ulic. In ker sem hiter in ker mi hoja ne dela težav, sem pravzaprav skoraj mimogrede - no, v kakšni uri - prišel čisto do centra.

Advent v Zagrebu so v letu 2016 povsod oglaševali in res je bilo povsod ogromno ljudi in turistov. Skoraj je kazalo tudi na sončka, a ga ni in ni hotelo bit, pokrovka je bila premočna.

Ker sem bil sam, brez cilja in kakega velikega navdušenja, sem kar hodil, hodil in še hodil. Še na kavo sem komaj šel, sem se moral prav prisilit, da sem se nekje ustavil. Potem me je pa spet odneslo kar nazaj, v telovadnico.

Na zaključne boje.

Na podelitev kolajn in priznanj.

Evo naših. Dve ekipi.

Tako od adventa v Zagrebu nisem imel prav veliko. Ampak saj to niti ni bil namen. Glede na vse to, sem pa še prav veliko videl, ha!

V začetku marca me je Viki vprašal ali bi jih, fante - ekipo goalballa, s katerimi igramo tudi tedenski nogomet -, peljal v Budimpešto? Denarja sicer ni, bo pa kombi, malica, spanje in dobra družba.

Hm, kaj? Kako? Ja... no... čaki, seveda, ja, kako da ne! No, bi bilo lepo, da najprej doma vprašam. K sreči je bil vikend frej in glej ga - smo že šibali za Budimpešto!

In to ne kar tako, v navadnem avtu, saj nas je bilo kar osem. Kombija sem dobil in to ne kar enega, ampak olimpijskega! Opa!

V začetku me je bilo malo strah, odgovornost je vseeno kar velika, a konec koncev je tole vseeno kombi, ne pa tovornjak. Bo že šlo, ne? Počasi, pa bo, kar je s tako zverino sicer lažje reči kot narediti, saj lahko leti!

V petek popoldan smo krenili, zvečer smo bili že v Budimpešti, pred šolo, kjer smo bili nastanjeni. Brez problema našli, fantje so bili tu že večkrat, kar sicer ne bi veliko pomagalo (glede na to, da so slepi in slabovidni). smo imeli pa s seboj Klemna, ki pa je fante sem že večkrat pripeljal. Zato navigacija ni bila problematična. 

Zjutraj pa hitro zajtrk in na drugo stran mesta. Za prvič smo sledili avtu, ki je šel v isto smer, za nazaj se bomo pa že še znašli, kajne? No, za nazaj in naokrog je potem skrbel HERE maps. In to zelo solidno, moram priznat!

Potem pa ni bilo prav nič več časa. Ogrevanje, tekme, malica, tekme. Ej, kar naprej se je nekaj dogajalo in sploh nisem mogel nikamor. Pravzaprav sem imel namen kam it, da ne bom samo tam v telovadnici, a je vse skupaj tako hitro minevalo, da na koncu sploh ni  bilo nobenega časa. Pa sem in tja, pa fantom to iskat, pa ključe imet, pa odpirat to, pa malca, pa gledat tekmo, pa...

Ja, goalballa še sploh nikoli nisem videl, kaj šele v živo! Dobri so fantje, da se sploh kaj znajdejo... in da dajejo gole in da...ah, nam, ki dobro vidimo, je to najbrž povsem nerazumljivo.

Fantje so se dobro borili, ni jim pa tokrat najbolje šlo. Tako ali tako pa so bile to priprave in uigravanje nove ekipe. Na tekmovanjih so precej boljši! Bravo fantje!

Šola je bila... no, kako bi rekel... precej socialistična. Ampak se ni nihče sekiral, za spat je bilo, večerjo in zajtrk smo imeli, to pa je to!

Da pa ne bi kdo mislil, da so slepi in slabovidni fantje kaj drugačni od ostalih vrstnikov. Ko prideš dol iz sobe, se točno vidi, kje lovi wifi!

Smo hoteli zvečer malo ven, vsaj mi trije, malo starejši, a smo bili precej na obrobju, nekje, kjer smo šli lahko na pivo edino na bencinsko črpalko. Naslednji dan smo si le zvečer vzeli malo časa, da smo šli vsaj v trgovino, saj za kaj drugega sploh ni bilo časa. In smo zavili - no, kam? E, v Spar. Nekaj stvari pa je le bilo madžarskih...

Goalball je precej zanimiva igra, predvsem pa se mi zdi presneto težka. Orientacija v prostoru mora biti popolna, poleg tega pa moraš super dobro in super tiho komunicirat s sotekmovalci, da veš kje so in kdo kaj brani.

So se fantje v tistih tekmah kar dobro namatrali, Matej je staknil še poškodbo prsta, ki mu je na hitro zatekel ko nor. Kakšnih večjih šutov potem ni mogel več dajati.

Še skupna slika z Madžari, ki so imeli malo daljšo klop, kar se je izkazalo za kar dobro prednost.

To so bile pa naše vrečke za malico. V stilu nekih drugih časov. A vseeno so lepo poskrbeli za vse, tudi zame. S pohanim sirom seveda, kaj pa drugega. Za zadnji dan smo dobili celo dvojno malico, se pravi po štiri sendviče. Rezina kruha, pohan sir ali pohano pišče vmes in nato spet debela rezina kruha. Zraven si moral spit vsaj liter vode, da si zadevo sploh spravil po grlu. 

Je pa zaleglo, to pa je! Lačen ni bil nihče.

Domov smo prišli v nedeljo zvečer, po skoraj celem tisočaku kilometrov. 

Pravzaprav od same Budimpešte nisem imel veliko. Bilo pa je vseeno super fajn. Fantje so od hudiča in prav dobro smo se imeli tale vikend!

Pa saj tudi kombi ni tooooliko večji od jukca, ane?

Pa še kdaj, z veseljem, če bo le vikend prost!