V juliju sva imela še dopust.

Za hribe, jasno. Po Črni Gori bi se prileglo še malo v višine lezt.

Ampak, ne. Letošnje poletje se s tem nikakor ni strinjalo: "ne, ne gresta v hribe!"

In ker čisto vsakega dopusta ne moreš kar menjat, odlagat, prelagat, spreminjat in prekinjat, si je treba nekaj drugega spomnit. Doma pa že ne bova, vsaj to je povsem jasno! 

Ampak, kam pa lahko sploh greva? Od 21. do 23.7. je bilo namreč napovedano precej slabo vreme. Greva v kakšne druge hribe? Ne, povsod dežuje. Dolomiti? Ne, dežuje. Alpe? Za dva dni? Heh, ampak dež je tudi tam! Ok, potem pa na morje! Ne, ne, tudi tam je dež... 

Pregledala sva pol Evrope, ampak povsod presneti dež, v hribih, na morju, nad ravnicami, v zalivih, jezerih in pod prelazi. Pa kam, hudiča, pa sploh lahko greva brez tega dežja?!

Na pivo?

Seveda človek vedno kaj najde, če le dovolj časa razmišlja. Narediva si nekaj podobnega kot Budimpešto, nekaj povsem neobveznega, počasnega, mirnega in neplanskega! Pojdiva v Češke Budejovice, to bo to!

Zakaj ravno Češke Budejovice? Kdo bi vedel? Zakaj pa ne ravno Češke Budejovice? Greva samo malo pokukat, preverit Češko po vseh teh letih, odkar sem bil zadnjič gor.

Je pa bilo treba pred odhodom naredit nekaj sprememb lastnih zaobljub. Ne moreš it na Češko ne da bi pivo pil! Torej, po dobrih dveh letih se bo treba malo prekršit. (Smo opazili rabo besedice "treba", kajne - to je namreč zelo nujno, zelo potrebno! Eh, človek je vedno poln izgovorov.) In kakšno pivo spit. Ali pa dva. 

No, take stvari se hitro uredijo, zato sva se kar lepo in hitro odpravila. Po pyhrnski avtocesti (tega še napisat ne znam, kaj šele izgovorit), kar je že samo po sebi fina avantura. Ali pa je dovolj le tistih zadnjih nekaj kilometrov, ko se ob gradbišču avtoceste voziš za kakim tovornjakom. Super.

Potem pa končno Češka meja, nato pa hitro nesreča in zapora ceste. Nisva nora, da bi čakala, se greva raje vozit naokrog, sicer imava karto z merilom 1:4.000.000 ampak vsaj Češka je gor. Nekam bova že prišla. Da bi potegnila iz žepa navigacijo niti ne pomisliva. To je samo za v skrajnih primerih.

Saj sva na dopustu, kajne? In kje je lahko lepše kot tam, kjer nimaš pojma, kje si?

Urejene vasi, urejeni travniki, pokošene poti, urejeni ploti, vse zgleda urejeno kot iz škatlice. Mnogo bolj kot v Avstriji... Čehi presenečajo.

Prav počasi se voziva čez pokrajino, prometa je malo, dan je pa še sončen, dež šele prihaja, zato se nama ne mudi. Le držat se bo treba malo bolj v levo, da prideva nazaj na cesto. Ali pa direktno v Češke Budejovice!

Navigacija nama kar gre. Sploh Heleni tole šiba ko strela in vedno se lahko nanjo zanesem, da me bo pripeljala direktno tja, kamor hočeva!

Takole je šlo do centra. V enem šubu.

Direktno sva se parkirala na glavni trg! Prava turista, plačala parkirnino, tokrat nič balkanca.

No, kam sva šla najprej? Uganka res ne bi smela biti pretežka!

Ja, na pivoooooo! Sicer povsem proti mojim gorenjskim prepričanjem - kar na glavnem trgu, tja, kjer je najdražje!

A se je izkazalo, da je bila poteza čisto ok. Pilsner Urquell je bil točen, nič kaj drag, mrzel in stekel je po grlu kot... no, kot da ne bi pil piva že vsaj dve leti!

Ampak res. Tale ta prvi je *res* pasal!

Potem sva malo špancirala po trgu

slikala vse, kar nama je prišlo pred oko

nato pa le ugledala prvi "hrib"!

Jasno, da sva se zapodila po stopnicah kolikor je šlo! Mimo zvonov z imeni.

Na vrhu pa razgled čez celo mesto. Hkrati z razgledom sva iskala še najin hotel in pa pivovarno. Najprej slikaš mesto pod seboj

potem pa lepo na fotoaparatu približaš vse, kar je napisano z rdečo. Budweiserja potem ni težko najti in tako točno veš, kje je pivovarna.

Zvito.

Je pa od vseh stopnic šlo pivo hitro ven in je bilo treba krenit še na kakšnega. In najt hotel.

Hotel oziroma penzion je bil prav srčkan, soba kolikor toliko prostorna, lastnik pa... ko sva prišla, je preizkusil vsaj pet ključev, kar pomeni, da je tekal kar naprej gor in dol. Na koncu je bil že tako premočen, da je kar teklo od njega. Angleško ni znal ali pa ni hotel znat, tako da je on govoril v nemščini in češčini, midva pa po naše, češko, angleško, ročno. Kar nama je prišlo pod roko.

No, za pivo se pa res ni problem zmenit.

Pravzaprav je bil lastnik ena taka ogromna sitnoba, a - kdo bi vedel zakaj - nama je bil povsem simpatičen. Vse je odvisno od percepcije, kajne?

Prvi dan nisva TVja niti prižgala. No, pa tudi vse naslednje dni ga nisva...

Se je pa zvečer končno ulilo ko iz škafa, midva pa lepo pod strehico pivce srkala in se veselila dopusta. Hja, težko življenje. Kako je s pivom: še vedno paše.

Naslednji dan sva se namenila najprej v pivovarno Budweiser Budvar. S temi Budweiserji je vse kar precej zapleteno. Licence, imena, rivalstvo, vse to se vleče že sto let, pa vsi imajo prav. Jasno.

Prideva do avta... avto pa z odprto šipo, ki sva jo pozabila zapret! Aaaaaaaaa, ponoči pa zlivalo ko za stavo!

Pa sva imela kar nekaj sreče. Sedež niti ni bil *tako* moker, pa še v pivovarno so naju hitro vzeli. Nekaj ljudi se je že nabralo, tako da nas je bilo za angleško varianto vodenega obhoda kar ene par. 

V takem mestu pač moraš it pivovarno pogledat, ni druge. Kje dobijo vodo

kje to mešajo in kuhajo

in kako vse to sploh gre! Vsake toliko časa je potrebno obnovit znanje!

Različni ječmeni in slad... poskusit so nam dali še nefiltrirano pivo in to je bilo res dobro. Ne pa potem vse ubito s filtriranjem in pasterizacijo.

A od vsega še najbolj navduši linija pakiranja! To pa je nekaj za gledat! Tehle par ljudi je ročno zlagalo flaše na linijo, ker so jih hoteli drugače zapakirat, drugače cela hala ne potrebuje več kot par ljudi. Rado se slikajočih se ljudi.

Hitro si navdušen nad industrijsko revolucijo. Zamaški, steklenice, pranje, nalepke, gajbe... vse to kar leti sem in tja po tekočem traku, vsak v svojo smer, na koncu pa vse skupaj lično zapakirano pristane pred tvojimi nogami. Kar tam smo stali in gledali tiste flaške... nas je morala vodička že skoraj prosit, da gremo naprej...

Kam pa bova šla midva naprej? Greva danes levo ali desno, v Češky Krumlov ali v Trebon?

Trebon? Pa tudi prav! Pejva!

 

 

Tokrat smo se lotili prestavljanja mej.

Ali lahko zdržimo pet, šest dni na istem mestu? Res lahko?

Ja, pravzaprav nam je uspelo. Čisto lepo uspelo, brez kakšnih velikih problemov. Malo smo pohajkovali, a nič večjega, večinoma smo ostajali kar na istem mestu, se kopali, sončili in delali vse tisto, kar ponavadi ljudje počnejo na morju.

Moram priznat, da nam ni bilo prav nič hudega. Mogoče nas je res začelo malce ščemet nekje tretji dan, a smo vse te občutke v kali zatrli. Ni šans, da bi se premaknili!

Zanimivo, pa sem mislil, da se nam kaj takega ne more zgodit... A se je in prav veseli smo lahko zato. Letos je res naporno leto in če že kar naprej skačemo naokrog, a moramo res to počet še na morju? Nismo že kar malo junkiji? Se ne znamo več usest, se umirit, brat, se kopat, potapljat in v totalni gneči pražit rit na soncu? 

Ja, še gneča mi ni šla tako na živce, pa je bila kar huda! Težko je bilo najt prostor na plaži, ne da bi par sosedov v krogu pol metra, težko. Če ti niso ostali skakali čez noge, si imel že kar dober položaj!

Ampak vse to me letos ni nič kaj dosti motilo. Saj je bilo samo šest dni...

Šli smo proti Stari Baški, enkrat davno smo že bili tam, pa blizu je, pa... ma, ja, za en kamp se je treba odločit. Čeprav tale je bil šele druga odločitev, tisti prvi (kje že?) je bil polno zaseden! Letos ima Hrvaška spet popoln naskok. Po 10-20% več prometa, zasedenosti in to... 

Prvi dan je bil šotor še precej stisnjen med ostale šotore, a je bilo potem malce lažje, ker je kamp kar precej prehoden.

Takle kamp je, kar luštkan.

V večernih urah pa še lepši!

Edino bife na plaži je bil precej zanimiv. Ker so kar naprej pekli odojke, jagenjčke, vsak dan kaj. Kdo je vse tisto pojedel, nam še danes ni jasno. Ker prodajali niso, je bilo kar tako... ne, pojma nimam. Je pa lepo dišalo in bilo zanemarjeno. Ali pa smrdelo, kakor že pogledaš na to stvar. 

 

Ampak... kaj bi se vtikal v te človeške zadeve, narava s svojimi plažicami odtehta vse.

Moraš pa na take plaže it zvečer. Edino takrat imaš dovolj prostora! Če pa še malo dlje ostaneš, si pa edini na plaži! Redkost!

Sem pa tudi opazil, da se Hrvaška precej spreminja, podjetniških idej je polno in popolnoma v neskladju z našim prejšnjim mišljenjem o njih. Razvoj leti in že zdaj ni več ne duha ne sluha o tistih starih terasah in pregovornih natakarjih. Mislim, da nas bodo prav kmalu prehiteli po vsem možnih pasovih, če nas niso že. Mi na žalost živimo še v nekih drugih časih in ne moremo in ne moremo stopiti naprej, le obujamo še spomine na neke čase, ki jih že dolgo ni več. No, drugi kaj naredijo. 

Kakorkoli že, letos se mi je Hrvaška prikazala v povsem drugi luči. Najbrž je že kar nekaj časa takšna, pa si nisem hotel priznat... In prav nič čudnega ni, da imajo več obiska. Prav nič čudnega.

Seveda smo se pojali naokrog. Malo v Krk.

kjer iščemo wifi. No, še tega ni več dobit na tisti, stari način, ko se podiš med ulicami in kradeš signal. Danes je že vse urejeno.

Slikali smo se kar veliko, res je.

Enkrat sem šel celo tečt. In to v hrib. Sem naredil prej celo disertacijo, na koncu pa je vse skupaj trajalo kako urico, na vrhu klanca sem bil pa en, dva, tri. Še dobro se nisem ogrel... Pa tako dolg klanec se je zdel, ah!

Ampak sem se pa malo razgledal in naslednje jutro smo najstnico pustili spat, trije pa smo se zapodili v hrib!

In potem še s hriba na hrib, le ovce so nam delale družbo, je bilo še precej zgodaj!

In ko je enkrat pokukal sonček izza morja...

bi pa res tisti svetlobi lahko rekel božanska! Enkratno, kar stali smo in gledali in gledali in gledali!

Še na kak sladoled smo skočili

pustili kak naš odtis

potem pa se je bilo treba poslovit.

Smo pa letos že drugič naredili isto napako! Drugič!!!! Ko je vse lepo že spakirano in smo vsi v avtu in se je treba samo še it odjavit, nekdo vpraša - kje pa je tablica?

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Tukajle je presneta tablica:

S prvega morja smo jo pošiljali po pošti, tokrat je bilo pa treba vse skupaj razpakirat. Super. 

To je torej že uradno tretjič, dvakrat smo v šotor zapakirali tablico, enkrat ključe. Tega se ne rešiš kar tako, kajne?

Evo, super je bilo, kaj čem drugega reč. Meje smo prestavljali in jih tudi prestavili, zakoličili nekje drugje. Glavno, da so spremembe, ne?!

Vsa ta štorija bo še najbolj zanimiva drugo leto, ko se bomo odločali kam in kako. Potovati ali biti na enem mestu? Se seliti ali... čaki, čaki, čaki... madonca, saj mi smo že zmenjeni kam naslednje leto!

Oujea!