Danes sem kar malo evforičen.
Letos sem se končno odločil, da tokrat NE grem hodit 24 ur gor in dol k Sv. Primožu. Saj sem bil že štirikrat, kaj je treba kar naprej v iste klance rint? In smo se lepo prijavili na Zasavski treking - huh, malo manj naporno pa bo že, sem si mislil.
A kaj, hudiča, ko so mi pa treking odpovedali?!
In kaj potem še ostane človeku? Prost vikend za poležavanje?
Eh, pred dolgima dvema dnevoma, v petek popoldne (kdaj je to že bilo!) sem se tako znašel na startu pri Calcitu pod Sv. Primožem.
Brez plana (kot vedno) ampak tokrat res, vse skupaj me je pošteno presenetilo in zato sem sklepal, da bom šel parkrat gor in dol, potem pa jo skliznem v zavetju noči kar lepo domov. Kdo bo pa opazil?!
Pa se mi tudi ta brezvezni plan ni izšel...
Drugi plan pa je bil takšenle - da ostali hodijo, jaz pa lepo počivam ob pivu:
Ta plan sem sprobal (kot se vidi zgoraj), a se tudi ta ni izšel, šment!
Pa je prišel Franci, pa je vstala luna
pa je prišla Helena in me spodbujala cele tri kroge v najbolj zoprnem času prebujanja dneva, ko res hočeš it domov
pa je bilo sem in tja kako pivo
in dobro oskrbovanje
in polno dobre družbe, nobenega miru torej, niti skliznit nisem mogel, zato pa se je na koncu števec vzponov ustavil pri zame neverjetnih 14!
14!
Ne da sem zadovoljen, evforičen sem in sem danes, kljub temu, da se malo sklonjen premikam, za deset centimetrov višji!
Najmanj torej 24h, 98km in 5600 višincev, koliko pa v resnici, pa bo ura pokazala, ko bom vse podatke uspel skupaj spravt. Takrat bom pa še vse skupaj napisal kaj več.