Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!
Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.
Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo.
S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!
Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.
Ne?
Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe!
Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?
Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!
Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!
Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.
Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!
Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.
In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj. Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!
Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!
A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!
Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...
Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.
Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!
Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!
Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...
Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!
Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!
Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.
S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!
Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!
Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!
25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!
Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!
Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.
Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!
Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.
Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.
Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...
Potem pa... potem pa...
se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.
Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...
Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej!
Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!
Gremo naprej!
Vpiši se