Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa ��e nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Pohod na Sabotin v začetku aprila 2017 je bil spet eden tistih z dolgimi kraticami: VGN MDO KBB PZS, kar je za neposvečene čista fantastika.

Varuhi gorske narave pri Kamniško Bistriškem meddruštvenem območju Planinske zveze Slovenije so ponovno organizirali izlet, pohod. Helena pri tem z veseljem sodeluje, čeprav sam MDO veselo meče polena pod noge. Zaradi takih težav bo to na žalost eden zadnjih takih pohodov, kljub temu, da zberemo kar nekaj zadovoljnih ljudi preko vseh društev našega področja, kar je kar lep uspeh. A težav je preveč, nekateri interesi vlečejo povsem v drugo smer, namesto, da bi skupaj kaj naredili.

Eh. Običajna praksa torej.

Ampak tokrat so organizatorji vseeno uspeli vse skupaj lepo spraviti pod streho. Dva avtobusa pohodnikov sploh ni malo!

Začeli smo po dolgi vožnji v Solkanu, pri pokopališču, malo pred mostom. Da smo lahko gledali dol, kam se mečejo tisti norci.

Pogled na želežniški most. Res je neprimerno lepši.

Nekaj ceste nam ni ušlo, a smo na drugem ovinku kar lepo zagrizli v klanec. V kar spodoben klanec!

Nekdo mora biti tudi metla in paziti na vse, ki hodijo počasi.

Ker vemo, kako gre - enim gre vse prepočasi, drugim vse prehitro. To bi moralo biti pravzaprav razumljivo vsem, se pa presenetljivo izkaže, da jih veliko tega preprosto ne razume in se kar naprej pritožujejo. Prehitro. Prepočasi. Dejmo čakat, mi je vroče Ne čakat, bom zmrznil. Ahhhh!

Nemogoče je biti prav z vsakim celo pot.

Čez ovinek spet direkt v hrib. Po stopnicah!

Kolegi markacisti se dobro znajdejo.

Pa smo že pri napisu Tito. Malca!

Tu imamo že svojega vodnika, ki nam je poln energije razložil prav vse, kar se tiče Sabotina. Super!

Jaz sem tovoril "ta velik" fotoaparat s seboj in sem moral malo naokoli poslikat.

Je pa bilo kar nekaj predavanj, kar nam je prišlo zelo prav, saj je povsod nekaj. Pa cerkvice, pa utrdbe, pa rovi, pa... 

Lepo obnovljene ruševine Sv. Valentina.

Na primorskem je bilo že vse zeleno, pomlad v deželi!

Večino časa smo hodili kar lepo ob/po meji,

pretaknili smo kar nekaj kotičkov, predorov, kavern,

naredili kakšno bedno, z vso navlako težko uravnotežljivo lastovko, ko je ravno toliko primernih kamnov tam naokrog,

se na koncu zapodili še na kosilo in kakšno pivce v planinski dom in to je bilo to.

Pohoda sicer ni bilo veliko, a velike skupine se obnašajo drugače, čas gre hitro naokrog. V vsakem primeru gre cel dan, res pa je, da je bilo vožnje kar veliko.

Veliko pa smo videli in tudi veliko izvedeli. Pa še družba je bila super!

Vsekakor mi bo ostal v lepem spominu!

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.

V Budimpešto peljem rad, vedno se imamo super. Tokrat je bilo 11.3.2017.

Najbolj je zanimiva hrana, počasi se tudi kuhinja navaja tudi na vegetarijance, sicer na svoj način, a vseeno, napredek je očiten.

Enkrat sva v Budimpešti naročila vegi jufko. Vse je bilo ok, le najprej je pripravljalec testo podmazal in pogrel kar na mesu za kebab. Jah, kaj češ mu reč... Meni pa so v menzi makarone z mesno omako lepo precedili - evo, brez mesa. In to s takim navdušenjem, da jim je uspelo narediti "vegetarijansko" jed, da nisem mogel zavrniti. Pa tudi, če bi hotel, itak se ne bi mogli sporazumet, kaj je s tem narobe. A zanimivo, take stvari me sploh ne motijo, ljudje so pripravljeni pomagat, da pa naredijo malce drugače, pa mi je nadvse zanimivo.

Tokrat smo imeli telovadnico drugje kot prejšnjič, pravzaprav kar blizu šole, precej daleč pa od centra. Kam daleč nisem mogel, malce sem šel naokoli, našel en trgovski center, naredil en krog, kaj več pa ne. Se vsaj malo sprehodil.

Sem raje slikal fante, čeprav v tistih svetlobnih pogojih to nikakor ne gre.

Dobri so fantje, dobri! Čestitke!

O, ja, najbrž bomo šli še. Vsakič jih sicer ne morem peljat, poleti sem preveč zaseden, pozimi pa gre to lažje.

Na vse sva mislila, na vse! Da ne bi bilo slučajno spet snega! Da bo lepo vreme! Da ne bo dežja. Da bo prijetno, lepo! Da imava čas cel dan in da naju nihče ne bo motil.

Na vse, skratka!

No... razen na burjo. Na burjo!

Pametnjakoviča.

Pa ravno na burjo... tega sploh nisva pogledala. In kar naenkrat, že na avtocesti, se pojavi znak, da pa je cesta zaprta za hladilnike in ponjave. Kaj? Kako? Zakaj neki pa? Kakšna burja neki? Od kje? Saj je tudi na celini lepo, sončno, povsod je lepo vreme, zakaj neki bi morala biti pa na vipavskem burja? To se je nekdo zmotil, to naju samo nekdo heca!

Prosim? Lepo prosim?

Pa nama je skoraj vrata od avta odtrgalo, ko sva se ustavila v Ajdovščini na kavi. Ojej.

Ojej na kvadrat! Na vse sva mislila, razen na burjo! Super, pa ravno na Rob greva, točno tja, kjer tudi, če nikjer drugod ni burje, jo je tam vsaj malo, pa ravno na Rob!

Mene je Rob privlačil že dolgo časa, lahko bi rekel, da že od nekdaj. Vedno, ko sem se vozil mimo, sem pogledoval gor in se spraševal, kaj neki tam je in kako bi bilo fino tole namišljeno črto prehodit. Enkrat, dolgo, dolgo nazaj, sem se s taborniki pod Robom tudi nekaj orientiral in nato nadaljeval (ves polomljen od celodnevne hoje) na koncert v Gorico. Takrat je Rob pri meni tudi dobil neko drugo razsežnost, skupaj z neugnano mladostjo in z njeno sentimentalno oddaljenostjo od današnjega časa.

Do konca naju je zacopral Bojan in tisti prekrasen večer, ko smo strmeli v daljave Vipavske doline.

In potem zori, zori in zori, dokler pač ne dozori. Kljub burji in nespametnim odločitvam.

Dozorelo je torej 25. marca 2017 in dan je bil - kljub burji - že v začetku presneto lep. K sreči je Col malce umaknjen in naju ni že takoj odpihnilo. Tako nama ni pobralo vsega veselja že na začetku!

Ker plan je bil precej obsežen, namenila sva se namreč prehodit cel Rob, do Predmeje, pa še do avta nazaj bi nekako morala prit, ne? Po kakšni spodnji poti bova šla, sem doma razmišljal, gledal karte, nekaj našel, a ne čisto do potankosti. Tako, da sva se odpravila kar malce v neznano, kar pa naju ni prav nič skrbelo. Zanimivo, kako je vse skupaj bolj enostavno, ko imaš enkrat nekaj več kilometrine v nogah in ti ni problem hodit. Kako bova pa prišla potem nazaj gor do Cola? Aja, peš? Ok, zakaj pa ne. Pejva!

In sva, po malce ceste, začela!

Po Malem grebenu

mimo kipeče pomladi

še na Veliki greben

in strmo direktno na Kovk, kjer naju je odpihnilo. No, ne čisto. Sva se kar dobro držala, k sreči ni bilo prav mrzlo.

Pihalo je že, pihalo, a naju kar nekako ni motilo! Je že bil lep dan, obetal pa je še mnogo več in to se pozna!

Vzletišče na Kovku je zgledno urejeno, odskočišče, klopce, info table. Takole skočiš v globino! Prav zame.

Ni čudno, da je vzletišče tule. Precej dobro je vleklo.

Tudi drevesa morajo preživet na hecne načine.

Malo si na robu, malo za robom, veliko pa ob robu.

Sem in tja se lahko umakneš malce navzdol, do kakšne klopce, kapelice in si malce odpočiješ od pihanja okoli ušes.

Tako nama ni bilo prav nič dolgčas, čeprav je pot presneto dolga. Če že niso bila polja žafranov, nekje vijoličnih, drugje belih,

je bilo pa kakšno zanimivo kužno znamenje s štirimi jezdeci apokalipse, ki je že večkrat prišla,

ali pa kakšen znak, ki jih je tu naokrog polno. Vsepovsod same poti. Sva že za Črnimi stenami.

Pogledujeva proti Sinjem vrhu, a naju ne premami. No, ni tako daleč, a ovinka se nama res ne da delat. Je treba kaj pustit za naslednjič, ni res?!

Poti je polno, markacij še več, Pot po Angelski Gori pa je najbolj označena in kar naprej te gleda tisto oko... Vsaj meni se zdi oko.

Potem se pa že začneva spraševat kje neki je to okno, da ga ja ne bova zgrešila? Pa se ga k sreči ne da, gre pot prav mimo.

Otliško okno!

Nato jo veselo mahneva naprej in prideva že do razpotja, 

ko mene prešine, da sva najbrž zgrešila polža! O, to je pa treba najt, kar lepo nazaj bo treba! Prav daleč še nisva prišla, sem se še pravi čas spomnil.

Polža sva seveda našla.

Se malo povezala v svet, ker ga je treba včasih tudi čutit.

Nato pa na Otlici malo posedela, občudovala Čaven.

Se tam blizu spet malo skrila pred burjo, čeprav je ta že kar pojemala in šla pogledat, kaj neki imajo tu in kam gre ta pot. Čim več je namreč treba pretaknit.

Burja se je umikala, sonce je začelo pripekat, žafrani so povsem podivjali in sem in tja kar nisi vedel, kje sploh lahko hodiš!

Potem pa sva bila kar naenkrat na Predmeji! No, kar naenkrat... slabih pet ur, 4:55h, toliko o naenkrat. Tako se samo reče, ane!

Malcaaaaaaaaaa!

S Predmeje sva zavila po lepi potki, rimski ali novejši, francoski? 

Cesti se nisva mogla povsem izognit, nekaj časa je bilo treba po njej, a sva tudi tam našla kaj zanimivega.

Iskala sva Otliško okno od spodaj in ga tudi našla, tako da zdaj vsaj veva kje je tudi, ko se voziva po cesti!

Nama pa dolga pot in vročina nista prav nič škodili. Kje pa! Še vesela sva bila prekrasne prebujajoče se narave in prečudovitega dneva!

A nisva bila navdušena samo midva! Tudi gamsa sta bila! No, tega si pa res nisva mislila, da bova videla gamse na Vipavskem. Ha!

Pot do Otliškega okna, skoraj sigurno bova tule kdaj koga peljala, najbrž pohodnike PDD. Zato si je treba strateške točke zapomnit, jih poslikat.

Potem pa prideva do izvira Hublja, kjer noben od naju še ni bil. In bila sva prijetno presenečena, prelepo! Večkrat ga vidim na slikah, ko divja v povodnji, kot pa takole, umirjenega, pozidano obzidanega. Stene nad njim pa so tudi prav lepe, povsod okrog polno ljudi.

O, tisto pivce - hm, ali sta bila dva? - v tisti vročini je padlo na presneto plodna tla. Po ceni 2.2€ - ko si enkrat navajen, da ti v hribih navijejo na 3+€ to ni bilo prav težko.

Nadaljevati sva morala nad Ajdovščino kar malo za nosom, kar sicer ni bilo težko, težko pa je bilo izbrat eno od milijona poti. Tisto pravilno. 

Povsod so bile, levo, desno, gor in dol so peljale. Kdo to vse prehodi, madonca?! Sprehajalci psov?!

In, ja, seveda, na koncu sva prišla do ceste na Col. Kot predvideno. 

Bova pa šla po cesti, kaj pa 'čva, drugje najbrž sploh ne moreš. Bova probala štopat.

O, ja, planinski prijatelji so povsod! Ta drug avto je ustavil, seveda pohodnica, ki naju je potem prijazno zapeljala direkt do avta. Vse kaže, da se štopat čisto lepo splača in pohodniške palice celo precej pomagajo. Vsak pohodnik ti bo ustavil! Toliko smo si imeli za povedat o različnih turah, da je bila pot do Cola seveda precej prekratka.

Najin Rob sva tako zaključila, kar nekaj se je nabralo, 27 km, 1300 višincev, 8:50h. Prekrasnih devet ur, prekrasnih! Res lepi konci, ki so bili v prebujanju pomladi še toliko bolj začinjeni.

Z velikim veseljem bom vedno pogledoval proti Robu, ko se bom tu vozil mimo!

Naju so pa pozni sončni žarki premamili še k obujanju poti pri gostilni Tratnik na Colu, kjer sva lahko še posedela zunaj in nekaj malega pojedla. Pravzaprav je Heleno premamil zajček in tako naju je za slabih dvajset evrov še kako urico na terasi počasi božalo zahajajoče sonce.

Burje že dolgo ni bilo več.

P.S.

Domov sva šla seveda čez Črni vrh in mimo Godoviča in Hoterdščice, kjer sva gledala za hišo, ki sva si jo enkrat ogledovala, a drugič morava raje zavit čez Podkraj in Kalce!

To so ti predpomladanski sprehodi - izleti, ki me vedno zvabijo v začetku leta ven.

Seveda je ta zapis o lanskem začetku marca, vendar pa se tak čas, zdajle, ko to pišem, hitro približuje. In ker danes zunaj močno sneži, je vedno lepo pomislit na nezasnežene kuclje, kjer so že zametki pomladi.

Lanskoletni Helenin začetek programa 50 za 50 naju je takoj zagrabil. Do začetka marca sva tako nabrala že kar precej kilometrov. In tudi prav je tako!

Sicer se s slike še ne vidi, a jaz že čutim, kako se zima umika pomladi! Hosta začne drugače dišat, kaj pa jaz vem!

Neke nove oznake se pojavljajo, upava samo, da ne bodo spet vsega podrli, speljali sedem blatnih kolovozov in vse razrili, upava, da je samo meja. Enkrat bi se morala naučit tudi gozdarskih oznak, bi bil že čas.

Čez Murovico, Cicelj in naprej proti Sv. Miklavžu. 5h do Zasavske? No, ja.

Sem in tja je treba s poti zavit. Se najde kaj novega, kakšno novo stojišče, kak lep razgled!

No, ni čudno, da vse drugače diši, saj tudi je že pol stvari pokukalo ven. Zvončki so letos pozni, jih je pa v vsakem primeru veselje videt.

Polged iznad kamnoloma pod Štancami proti Savi. Na drugo stran hriba torej. Najbrž Jevnica.

Na Štancah je zanimiva tabla, ki najbrž hoče pomagat, a pohodniki smo vseeno bolj navajeni, da je sever zgoraj, ne pa tam, kjer ti bolj paše. Pri tej tabli vedno rabim deset minut, da sploh vem, kaj gledam, pa sem jo videl že n-krat.

Slivna in njen najvišji vrh Pivkelj. Jezus še vedno potrpežljivo čaka v vitrini.

Nazaj grede se ustaviva v Moravškem domu, stari oskrbnik se počasi poslavlja, ni to Šmarna gora, da bi bilo obiska čez glavo. Nerganja je kar nekaj, ampak verjameva, je za razumet. Biti oskrbnik ni ravno najboljši posel na tem svetu, na eni strani imaš PD - lastnika, ki komandira in hoče vedno več, na drugi pa nas, sitne pohodnike, za katere je vse predrago. Spremenit Planinski dom v restavracijo, gostilno ali kako zaslužit samo s planinstvom? Meni se zdi, da se ravno zadnja leta zadeva počasi profilira in se tako oskrbniki in lastniki (planinska društva) še precej iščejo. Zadeva se spreminja, komercializira, ponudba pa malce zaostaja in ostaja več ali manj ista. Težka je, se strinjam. Bo pa seveda zanimivo, kako se bo vse skupaj odvilo.

No, midva greva vedno na kak čaj, pivo. Nekako se nama zdi, da s tem vsaj malo pomagava pri celotnem problemu, čeprav najbrž ne prav veliko.

Nazaj jo tokrat ne ubereva po spodnji cesti, ampak jo mahneva spet kar lepo po grebenu. V začetku skušava mimo jevniške skrivnosti najti še staro pot, kar nama tudi uspe, vendar pa je že kar precej zaraščena. Tale ne bo več uporabna, aprila tule čez sploh ne bi več prišel...

Do Sv. Miklavža pa vseeno nisva skočila, sva raje pri Katariji zavila za vasjo.

Vsega skupaj se nabralo za slabih sedem ur hoje in 24 km. Ni slabo, ej!

Je pa zanimivo, da me v te konce vleče predvsem v zgodnji pomladi. Evo, če ne bi zdajle zunaj padal sneg... presneto, bi bil že tamle gor, na grebenu!

O, Škofjeloški hribi! 

Res so bolj Polhograjski dolomiti, a midva sva nekako bolj povezana s Škofjo loko. Že včasih, od mojih mladih let, nato pa sva skupaj s Heleno blodila po njih v parih trekingih. Kljub blodenju in blodnjam so se nama prav luštno vpeli v spomin. 

Pa tudi malo jih ni bilo. O, ne, kar precej! 2010, 2011, 2012,  2012 Helena in 2013.

Kar pomeni, da že zelo dolgo nisva bila v teh krajih! Za poznozimsko ali zgodnjespomladansko potepanje so ti hribčki vsekakor nadvse priročni. In prekrasni v prebujanju pomladi!

Konec februarja 2017 sva tako precej zgodaj vstala - vsaj zame - se odpeljala direkt v Škofjo loko in parkirala čisto spodaj, takoj za mostom. Je to že Puštal?

V dolini ni bilo skoraj nič snega, tako da o snegu spet nisva prav veliko razmišljala. Po pravilu: če ga spodaj ni, ga pa tudi zgoraj ne bo. No, sem in tja (velikokrat) se glede tega zelo motiva. K sreči teh neumnosti ne počneva v visokogorju. V predgorju pa vedno. Le zakaj?!

Namenila sva se naredit krog v obratni smeri urinega kazalca, čez Sv. Andreja in Sv. Ožbolta prek daljnega Tošča in čez Osolnik nazaj. Nekaj km sva že imela v nogah od prejšnjih izletov in vedela sva, da bo sicer dolga, a bova že zmogla.

Skratka, dan je že v Puštalu obetal!

Proti Sv. Andreju sva se malo lovila, karte seveda še nimajo vrisane nove obvoznice, zato je šlo okoli tunela malce bolj previdno, da ja ne zgrešiva kake markacije. Sicer pa sva tu enkrat že hodila.

Sneg se je začel takoj, ko sva se dvignila za 7,5 m. A sneg? Kakšen sneg? Oba sva spet v nizkih čevljih, brez gamaš. Jasno.

Potem pa so naju razgledi hitro prevzeli. Blegošeeeeeeeeek!

Pri Sv. Andreju je bilo še nekaj kopnega. Potem pa je kopnega kmalu zmanjkalo.

Do Sv. Ožbolta je snežna odeja kar rasla. A se nisva veliko sekirala.

Dan je bil prekrasen, pravzaprav povsem pomladen. Kljub snegu se ti zdi, da že vse cveti, da snega sploh več ni. Da je toplo in prekrasno!

Sv. Ožbolt, veliko ljudi je tule že uživalo razglede. Ni čudno.

Tudi jaz sem meril vsepovsod. In potem šele doma vidim kočo na Ratitovcu. Opa. Aja, pa Triglav.

Pa Lubnik bi lahko dosegel z roko, ne? Aja, pa Stol.

Ampak Tošč je s tam še presneto daleč zgledal. Pa sva kar pogumno zakoračila naprej, se prepustila poznavanju terena in se spustila po nekih davno že obiskanih kolovozih, ki so v teh letih prerasli v ceste in kmalu sva bila že pri Sv. Jederti. Tu sem tudi že počival.

Pri vzponu na Tošč nama je nagajalo sonce. V tisti v sonce položeni hrib je že super žgalo.

Čeprav to še vedno ne pomeni, da bi jaz dal kaj dol. Rokavice ali pa kapo. O, ne! Za vsak slučaj je treba vse gor pustit.

Do Govejka se nama je potem, ker te poti pa nisva prav nič poznala, vleklo in vleklo. Vmes moraš še enkrat kar precej gor, na Igale. Na koncu sva prišla še v plazovito območje, kjer sva skoraj skakala med plazovi. Ok, plazovčki. No, ok, skoraj.

Je pa čisto res, da se je nekdo igral s časovnicami, povsod je pisalo drugače. Enkrat si za napisanih 10 min potreboval dobre pol ure, včasih pa je bilo povsem obratno. Vse kaže, da imajo škofjeločani več markacistov... Ali pa je razlika med škofjeločani in medvodčani? Hm...

Naju je pa oskrbnik počastil še z miškami od pusta. Lepo. 

Pa še luštno toplo je bilo v bajti. 

Proti Osolniku je šlo ok, sva pa vedela, da naju gor do cerkvice najbrž čaka še precej dober vzpon. Se ga spomnimo z nekega od trekingov, ko smo z druge strani kar direkt čez trave gor hiteli. Ah, tista mladost!

Telefonske govorilnice me v teh letih presenetijo, priznam. A to sploh še dela? Kje pa kartico kupiš? V Ljubljani? Heh. A je bila tule včasih kaka gostilna? Vse je tako zgledalo, spomnim se pa ne več.

No, pa s te strani ni bilo hujšega vzpona. Kakih 150 višincev, za naju mala malca. Ja, seveda.

Cerkvica pa je Sv. Mohor. Na Osolniku. Ok, pa tudi prav.

Je pa zato spust boljši. In še poln snega je bil!

Potem je pa snega kmalu zmanjkalo, midva pa sva občudovala igre narave.

In vedno bolj nama je po pomladi dišalo. Vedno bolj!

Pot pa se je na koncu vlekla, kot se pač vse poti vlečejo proti koncu. Pa hribčki gor in dol, k sreči je bil zadnji hribček tisti hribček, kjer sva si zaprmej rekla, da pa v hrib ne greva več! Puštala tako že dolgo nisva bila tako vesela! 

Krog je bil super, sicer kar slabih 27 km, slabih 2k višincev in dobrih osem ur in pol, ampak se je splačalo, bilo je prelepo!

Razmišljam, da je zdajle ravno pravi čas spet za kaj takega. Mogoče malo počakava, da kak kilometer še dobiva v noge in da bo malce manj snega.

Da se počasi pomlad vrne v deželo.