Ta vikend je bil pol iskanj!

Najprej sem v soboto na WebCampu jaz iskal znanje, ideje, ljudi in še kaj. Pravzaprav so na takem dogodku prav vsa predavanja super, če pa se zgodi, da te predavanje ne zanima, pa le pomeni, da si se usedel v napačno sobo. Nekateri predavatelji pa so pač dobri, drugi malo manj, a prav vsi se trudijo. Vedno pa je dobro videti poglede iz drugih zornih kotov. Sem pa pobegnil pred zaključkom, me je kar namatralo.

V nedeljo pa je šlo za popolnoma drugo iskanje!

V decembru se nam namreč obeta pohod od Krtine do Črnivca in treba je bilo najti ustrezno pot. Nekaj časa sva mutila, ampak ne preveč, sva kar popokala Tamaučka in smo šli. Bomo že nekako, malo se bomo peljali, malo pa hodili, smo si rekli.

Dan sicer ni bil najlepši, preveč vse mokro, po kakšnih kolovozih se ni bilo za vozit. Čisto lahko bi potem klicali traktorje na pomoč, džip gor ali dol...

Je bilo zato treba it naprej peš, avto pa naokrog. Čeprav, na koncu je bilo tega zelo malo, saj se je izkazalo, da je cesta potegnjena pravzaprav še najboljše. Čim bi hotel malo zavit s ceste, si že v grapah in hodiš samo še dol in gor, to pa je vseeno preveč.

Sva pa zato iskala vsaj čim manj asfalta. Da bomo hodili vsaj po makadamu, to je vsekakor bolj prijetno. In po čimbolj pustih cestah.

Ko bomo prečkali Tuhinjsko dolino, bi se prilegla kaka malica ali pa pivo (ja, ja), zato sva se jo spravila iskat. Seveda sva jo našla takoj za vogalom in ker je treba pač vse preizkusiti... sva preizkusila tudi to.

Na koncu nismo in nismo hoteli it. Gobova juha in gobova juha in še malo gobove juhe in a ne bi še malo gobove juhe? pa še eno gobovo juho preden gremo... itd. itn. Skratka, gobova juha je bila zakon, to res ni težko razbrat.

Smo se kar težko odtrgali od mize in šli naprej, do Črnivca se nam ni zdelo tako blizu. Čeprav na koncu je bilo, ker ni bilo treba prav nič hodit, saj je cesta prav lepo speljana. In še ena gostilna vmes. Mi smo jo spustili, na ta pravem pohodu pa ne verjamem, da jo bomo...

Na koncu nam je že skoraj bencina zmanjkalo, toliko smo se pojali po hribih. Pa nič dosti še hodili, zato sva karto še enkrat preučila.

Tam nekje je bilo še nekaj malega nepoznanega - kaj pa če bi šli malo drugače? Mogoče pa je makadam?

In je bil! Še dobro, ker je bil Tamauček res že povsem naspidiran. No, pa njegov fotr je tudi že imel mevlje v riti.

Zato smo si - čisto nepričakovano seveda - ustregli z nekaj malo brezpotja in z milijonom različnih kolovozov, ki gredo vsak v svojo smer. Po celem dnevu lastnih nepravilnih odločitev, sem tokrat vse pripeljal nazaj pravilno! Sicer je šlo precej vigl-vagl (ta srednja pot počez):

a iz hoste smo prišli ven toliko daleč od avtomobila, ha!:

Ampak moram priznat, da je bilo to edino pametno, kar sem sproduciral ta dan. Vse ostalo mi ni šlo najbolje in sem bil ena velika sitnoba. Še dobro, da imajo žene včasih neverjetno potrpljenje...

Bedne karte so preprosto bedne in me delajo besnega! Ta država res ne more sproducirat kaj boljšega od teh kart, ki jih imamo danes? A se sploh zavedamo, od kdaj so karte 1:25.000? Kriza. Kolovozi so ceste, ceste so kolovozi ali pa tudi to ne, hiše so, hiš ni, hiš je mnogooooo več, le hribi ostajajo takšni, kakršni so. Čudno. Evo, pa sem spet začel... Ne, ne, ne!

Mati in sin sta bila večino časa zatopljena v pogovor, jaz sem se pa sekiral, kje in kako bomo prišli sploh ven... če bomo. Ju pa občudujem, ker mi takole zaupata in se prav nič ne sekirata, kjerkoli se pač že moramo pojati, pa čeprav čez drn in strn brezpotij. Že vesta, da uživam.

Tako.

Pot smo začrtali, za ene sedem uric jo bo. Skupaj s pivom po mojem. Ali pa več. Ali pa manj. Saj je vseeno, pohod je pohod, važno je, da se bomo imeli fajn in da bomo videli, da se da marsikam priti le z nogami!

Avto je potem Helena oprala popoldan. Jaz bi takega pustil, zakaj pa - hudirja - imamo džipa?!

Nekateri naši člani ZEVSa dobro vedo, kaj počnejo.

Tomaž je tokrat pripravil celo pojedino, mene pa povabil zraven.

Vse skupaj pa je šlo predvsem zaradi te mrcine:

Skupaj z občino Trebnje in še parimi sponzorji, mu je uspelo zadevo postavit.  Pri tem je imel tudi ZEVS nekaj prstov vmes. Zato sem pa moral biti tam.

Mislim, da je tole ena od dveh najboljših Davisk v Sloveniji. Zaenkrat ima vse senzorje, prisilno prezračevana, večina senzorjev na sončne celice. Super zadeva!

Tomaž je bil toliko zagnan, da je naredil cel dogodek in je povabil še TV Vaš kanal,

župana občine Trebnje,

in polno kolegov!

Seveda sem moral povsod še jaz zraven pomoliti svoj nos, da sem dajal izjave. Strah in trema, nič drugega ne morem rečt! Prava groza me je bila in upam, da sem sploh kaj povedal... Eh, nisem jaz za te štose, jaz sem tehnik, ne pa medijska osebnost!

Potem pa še toliko hrane, ki so mi jo dali celo za domov... jej, sem se najedel. Škoda mi je le za vinčka, sem moral domov vozit in ga nisem mogel pit, se ga pa poskusil! Uau, še zame, ki vina niti ne cenim!

ZEVS je pač mlado in majhno društvo, zelo temeljimo na samoiniciativnosti naših članov. In to, kar je naredil včeraj Tomaž, je ravno to! Za osnutek, kako kaj naredit! Hvala, Tomaž!

Ja, včasih smo imel take... kako bi rekel... zanimive kape!

Nikoli jih nisem maral nosit. Nobenih kap, pa čeprav mi jih je mama kar naprej na glavo tiščala. Samo, da sem šel za vogal, je šla kapa dol.

Ampak zdajle, nekje čez neka določena leta, mi je pa kar fino imet kapo. No, zdaj so itak prišle rutke in pač z njimi težim, vendar pa - čim je bolj mrzlo - že pogrešam kapo! Pred parimi leti sem celo dobil tisto debelo, tibetantsko, ampak tista je res le za pod minus deset! Drugače pride do samovžiga.

Pravzaprav sem samo hotel povedat, koliko imajo danes velik kap na razpolago. Tokrat jih je predstavil naš najmlajši hud model, ki si ni mogel kaj, da ne bi malo nastopal sredi trgovine in me (nas) motil do konca in še malce naprej. Takšnale je bila kolekcija:

Oranžna z zasanjano bebastim pogledom:

Rdeče siva z nasmeškom:

Belo rumenkasta z vprašanjem?

Modro bela z začudenjem:

In taka brez. Da se vidi razlika.

Ostala je le še ena kapa iz kolekcije, a ta se je nekako čudno pofulila. Kako ji je to uspelo, nam še danes ni jasno!

Lahko bi pobarval na rjavo, pa bi vsi mislili, da se skriva za vrati.

Skratka, kap na tone! Saj bi kako tudi vzel, ampak 40€?! Za kapo, ej? Ok, luštna, super, ampak...  Sem dal nase ene rokavice, joj, se mi je kar ročica stopila noter, tako tople, tako mehke! Tako... fantastične! Jih kar nisem mogel dol vzet in sem jih hotel kar na blagajno vzet. Ampak pri ceni 65€ me je pa kar malo speklo... Bom moral kar še naprej uporabljat svoje stare, ki sem jih dobil za neko novoletno darilo. Jah, kriza je, a ni?

Meni se zadnje čase prav vse zatakne. Še ena taka kao enostavna stvar, kot je sklenitev naročniškega razmerja...

Sem šel na mobitel predrugačit mojega mobija na naročniško razmerje.

Prostor je ogromen, veličasten in povsem v skladu z miselnostjo najlepšega in največjega. Samo kaj, ko je še vedno gneča, vrsta in veliko jeze, ker ne zna nihče porihtat vrst! Komu nuca vsa tista grandioznost, če si lumpenkapitalist in samozaverovan?

In ko enkrat prideš na vrsto...

So najprej hoteli vedet, kje sem zaposlen, pa sem lepo rekel Simbiont d.o.o. Kar je šla potem preverjat v .... uganemo? ... v telefonski imenik! In potem se je seveda začelo komplicirat. "A mi daste še eno številko od firme, da preverimo?" Hm, "mojo?", saj firma nima svoje številke, čemu le? Seveda jim to ni bilo všeč. Pa sem potem dal številko do Helene, ki je pa spet ni v imeniku, ker ima številko od službe... Jej, jej, me je že postrani gledala.

Preverjanje se dogaja na prav zanimiv način - v računalnik vse vnese, potem pa čaka na email, ki je nekakšna avtorizacija. Uau. Najbrž je zadaj en služabnik, ki pač kliče po firmah, če slučajno ne lažemo, da bi ja pristopili k mobitelu, ker tam sprejemajo samo plačilno sposobne. No, zgleda, da sem bil tistemu služabniku še bolj sumljiv kot punci za šalterjem, saj Helene ni poklical, je email prehitro prišel nazaj...

V emailu je bilo nekako rečeno, da moram prinest Potrdilo o zaposlitvi, bojim pa se, da tudi to ne bo pomagalo, saj mi ga bo napisala direktorica, ki je povsem slučajno moja žena, firma je pa itak na istem naslovu kot jaz. Torej? En tak paranoik, ki sprejema le "plačilno sposobne", pa ja ne bo padel na tako finto!

Najbrž bom moral mamo prosit, da mi gre za poroka.

Jebemti, pa to ni res...

Počutil sem se kot tazadnji kreten na tem svetu in za to izkušnjo se mobitelu res najlepše zahvaljujem! Res, ni vsakemu za dat naročnine, lahko jo stegne v argentino/brazilijo in tam naklepa astronomske vsote ko pobere dol cel internet, potem pa noče plačat! Res, ubogi operater lahko še propade.

Ali je to samo diskriminacija naših malih podjetij? Kaj šele, da bi bil jaz direktor in bi si sam podpisal Potrdilo o zaposlitvi? Po mojem bi kar varnostnike poklicali...

Nikakor se mi ne zdi prav, da taka velika firma vali svoje lastne težave na pleča vseh uporabnikov! Na živce mi gredo velike firme, ki si domišljajo, da lahko počnejo prav vse, kar si zamislijo nadvse brihtne buče v bogvekateri notranji službi. Kot da ti ne odklopijo mobilnika čim ne plačaš?!

Sem morda jaz neplačnik? Se je morda že kdaj zgodilo, da mobitelu nisem plačal? Zakaj me torej že vnaprej tretira kot največjega lopova? Če ima mobitel težave z neplačevanjem računov, zakaj to naredi za moj problem?

Pač v skladu z lastno miselnostjo, kajne? Uporabniki so ena sama velika težava, kajne dragi mobitel?

Saj je lažje dobit kredit kot pa sklenit naročniško razmerje!

Moram priznat, da sem čist zmeden. In da nimam pojma, kaj naj nabavim.

Pa dajmo najprej razčistit - 700€ ne dam niti v sanjah za en telefon, to mora biti jasno takoj na začetku. Ne dam niti 600, niti 500, niti 400. Še 300€ se mi zdi mnogo preveč! Res pa je, da za manj dobiš le take, kot ga že imam.

Saj tale Nokia 6233 je kar v redu, ampak... Ne, ne, ne, prav nič ni v redu. Še telefonirat se mi ne da z njo, je treba kar po pravici povedat! Niti slik ne zna pošiljat direktno po emailu, takoj ko jo posnameš. Niti bliskavice, niti... eh, pustimo zdaj to, pač ni to telefon zame.

Kaj potrebujem? Hm, najbrž prav nič, najbrž je tale 6233 povsem ok in ne rabim prav nič drugega. Torej je potrebno obrnit vprašanje! Kaj bi rad imel? Huh, Androiiiiiiiid!!!! Ampak glej odstavek 2 - torej je spet treba malce obrnit in pogledat brez česa res ne morem (vsaj tako si mislim):

• wlan,
• kamera >= 3.2M, video,
• bliskavica,
• video (a to ne zna vsak, ki ima kamero?),
• email,
• čimvečji ekran (ker sem že čez 40!),
• umts, hsdpa, hsupa,
• ajde, gps, če se že da

Ker potrebujem dobro pokritost, bom vzel zadevo pri Mobitelu, najbrž paket 33, ki že ima 1GB podatkov vključenih. In potem se bom čudil, koliko porabim. V tem mesecu, do danes, sem pokuril na mobi računu za 14€. Že zato se mi zdi, da je že 33 preveč, kaj šele kak paket 44! Res pa je, da bi kuril več, če bi imel normalen telefon. Hja, pa bodi pameten!

Meni se zdi, da je bilo to včasih mnogo ceneje! To pa je tako, ko mi je bivša služba vse plačevala, jaz pa niti hvala nisem rekel. Eh, nezahvalnik, zdaj pa imaš!

Ima kdo kakšno idejo, dober predlog?

Linolej? Itison? ...?

Karkoli, saj niti ni važno! Vzorček je važen!

Se ga zelo dobro spominjam! Iz mladih let še, zdi se mi celo, da je imela isti vzorec skoraj vsaka druga družina. Danes se ga seveda težko najde, če ni celo nemogoče. Zadeva je že stara, a v spominu še tako mlada!

Pa sem ga le našel, vzorčka, nekje sredi vipavskih gričev!

O, ja! Obrali smo jih. Do konca.

Pa jih ni bilo tako malo, pravzaprav jih je bilo ogromnooooo!

Večina težko dostopnih in to na takem lomljivem drevesu, kot je kaki, sploh ni smešno! No, jaz sem pri svojih - ne več toliko gibčnih - prekoštiridesetih raje ostal na trdni zemljici in sem plezanje odstopil raje starejši sestri... Pač tistemu, ki to rad počne. Jaz vsekakor ne, čeprav mi ne bi nič škodilo, ker bi moral vaditi višine, da me potem v hribih ne bi bilo strah. Pa sem raje cel božji dan sedel na riti in prebiral in prebiral in prebiral in zlagal in zlagal in zlagal...

In ne moreš verjet - danes sem kar fino polomljen. Noge so vse zakrnele, ker so bile skoz v napol čepenju, da pa zraven sploh ne omenjamo riti. Ta me še najbolj boli, kot da bi šel po letu dni spet kolo vozit!

Tako je šlo cel dan. Pri obiranju smo se posluževali vseh metod, belih in črnih in čisto nič nas ni zanimalo ali so pravilne ali ne! Pred seboj smo imeli le en cilj: pobrati VSE!

No, ene par jih je gor ostalo. Za mušter in za tiče.

Smo se pa potem do pol petih zjutraj zabavali in igrali - v teh časih moderni - Activity. Kaj je bilo to enega smeha!!!

Seveda pa ne primorskem ne gre brez terana in pršuta. Ha, uživancija je bila popolna! Ni čudno, da se nismo hoteli spokat domov...

Se mi zdi, da sem zgrešil poklic.

Čist.

V farmacijo bi moral it.

16,58€ sem dal včeraj za tole. Pa vse skupaj nič ni, le nekaj tablet. Ampak pri tabletih nihče ne špara, anede? Medtem, ko vidim staro teto v trgovini obračat vsak evro, pa iz lekarne prinese celo vrečko. Pa ne verjamem, da tam sprašuje, koliko kaj stane. Samo čudim se lahko, koliko tam denarja pusti.

Še posebej v teh časih jim mora dobro it. Pa še na bolje bo šlo, z vsemi temi gripami na kupu.

Jep, vidiš, če bi bil farmacevt...