Ste že vplačali loto za današnje žrebanje? Predviden dobitek za sedmico je že krepko prek milijon evrov. Vau!

Le kdo ne bi sanjal, kaj vse bi spremenil s to vsoto denarja. Nič več službe, samo potovanja in brezskrbnost do konca življenjskih dni... No, sanje so eno, realnost bi bila verjetno mnogo bolj kruta. Če samo pomislimo, da bi ves ta denar lansko leto vložili v delnice ali kakšno slično obliko premoženja, potem bi nas obljubljena brezskrbnost krepko pustila na cedilu.

Priznam, sama vplačujem loto samo takrat, ko se glavni dobitek dviga v višave, kot da mi ne bi bilo dovolj že nekaj tisoč evrov. Vendar le takrat prevlada želja nad racionalnostjo. Zato pa razglašam, da sem sva v nedeljo zadela na LOTU! Vplačan je bi kombinacijski listek z mislijo, da bo zadetek vsaj 6 plus dodatna. Pri objavi rezultatov in hitrem pogledu me je kar zmrazilo. Prepoznala sem šest svojih številk! Pa je bil rezultat res pet plus dodatna.

Kar nikakor ni isto kot šest ali šest plus dodatna. Tudi ni priznana kombinacija. Je pa petica in je tri plus dodatna. Po izkupiček sva šla skupaj in prejela fantastičnih 152€! Kar je nasploh (razen dveh štiric) takorekoč edini zadetek ever. Bravo! Seveda sva ga del že vložila nazaj, kajti sedmica še vedno čaka.

In kakšna je verjetnost, da zadene ravno moja kombinacija števil? Natanko 1 : 15 380 937!

Se vam zdi malo? Vsekakor je verjetnost še vedno večja, kot pa če ne vplačamo ničesar. Pa racionalnost gor ali dol.

Danes smo se več ali manj vsi odpravili v službo.

Medtem, ko se eni stiskamo v pločevini, čakamo v kolonah, da na koncu lahko sedemo za zaprto okno širnega sveta, se drugi odpravijo takole; sami in svobodni.

Saj se zavedam, da sem pozimi še kako hvaležna za vso toploto in varnost, pa vendar zavistno pogledujem nanj in na njegov ulov.
Kaj bo za kosilo danes?

Lignji in sipe, ki spuščajo neverjetne količine črnila.

Rt. Kamenjak nobenega ljubitelja narave in zelenja ne more pustiti ravnodušnega. Med vsemi temi kamni je najti toliko lepote, kot jo redko srečaš še drugje.

barvitost istrskega kamna

Na fotkah se seveda ne more občutiti tisti prav poseben vonj, ki preveva vse te pašnike, ki je tako zelo močan in prisoten, da te lahko neverjetno omami.

Rt Kamenjak

Ampak danes želim predstaviti še eno značilnost Kamenjaka; to so orhideje ali kukavice po naše. Marsikdo ne ve, da so te rožice, ki jih lahko najdemo tudi na sosednjem travniku, v resnici prave, le divje rastoče orhideje.

navadna kukavica  (orchis morio)

V Istri raste 80 vrst orhidej, samo na Kamenjaku in okolici medulinskega zaliva pa so našli 3 vrste, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje.

V svetu poznamo 20.000 vrst orhidej, ki se zelo razlikujejo med seboj, od zelo majhnih, velikosti 1 cm, pa do 20 m dolgih lijan Vanilie. Uspevajo v skoraj vsej ekosistemih, razen na polih in puščavi, največ raznolikih vrst pa je najti v tropih. V Avstraliji so celo našli vrsto, ki živi povsem pod zemljo.

Orhideje so rastline, ki so dosegle najvišjo stopnjo razvoja. Prav poseben odnos imajo tako z mikoziji gliv v zemlji, kot z žuželkami, ki jih oprašujejo. Razmnožujejo se zelo počasi, ponavadi traja nekaj let, da rastlina prvič zacveti.

 
mačja ušesa - z obliko cvetov oponašajo čmrlje in čebele

Orhideje znajo s svojo obliko in barvami vedno pritegniti pozornost. Kljub svoji množičnosti pa so povsod precej ogrožena vrsta, predvsem zaradi prekomerne uporabe pesticidov in s tem spreminjanja naravnega okolja.

jezičasta kukavica (serapius lingua)

No, Istra zaenkrat še spada med najbogatejša nahajališča divjih orhidej v Evropi in Mediteranu.

metuljasta kukavica (orchis papilionacea)

Med vsem tem cvetjem pa lahko opazimo še milijon drugega življa. Le kakšen metulj bo, ko bo dovolj velik?

Že nekaj časa se odločamo, da bomo nekoč zares prenovili tudi spodnjo kopalnico. Ker pa zato potrebujemo veliko časa, pa razne mojstre, pa ogromno materiala, pa še več denarja, se ta prenova pomika iz leta v leto.

Da pa vse le ne ostane samo pri hrepenenju, sem izkoristila današnji dopustniško deževni dan. Ob 12h sem bila še v trgovini, resda drugič, ker sem v prvo pozabila že plačano sliko na blagajni, potem pa je šlo vse zelo hitro.

Stilska preobrazba se pričenja:

Ves čas sem razmišljala, ali res potrebujem tako intenzivne dražljaje, da bodo vsaj za nekaj časa utišali moja notranja hotenja. Če pa pomislim na vsa moja barvanja že leta nazaj, je bilo že od nekdaj tako. Dnevna soba, spalnica, soba pri Marici, predsoba,...

Zakaj bi izbirala pastelne tone, ko pa imam lahko prave barve.

Dokončano:

Otroci so navdušeni, jaz pa tudi! Prenova kopalnice je popolnoma uspela za manj kot 200€.

Zimske olimpijske igre v Sarajevu so meni podarile televizijski program v slovenščini, takrat so namreč postavili RTV stolp na Gorjancih. Do izgradnje 90 m visokega telekomunikacijskega stolpa na Trdinovem vrhu (leta 1984) smo doma, v sivi pegi oddajnika Kum, lahko spremljali samo programe, ki jih je oddajal hrvaški TRV oddajnik Sljeme.

Tokratni pohod s ŠD Krti je bil šolski primer organizacije tovrstnih srečanj. Predhodnica je opravila časovne in težavnostne meritve. Rezervacija avtobusa je bila uspešna, izbira hrane in prostora še boljša, bonus pohoda je bil še ogled muzeja pri Pleterjih, nobenega izgreda ni bilo niti kakšne poškodbe. Domov smo prišli v napovedanem časovnem okvirju, tako, da lahko samo rečemo - da je pohod v celoti uspel. Ker je bil pohod na Dolenjskem, nam ga je pomagal voditi še Branko, ki se nam je pridružil v Šentjerneju. Pa še en kup novih fotk imamo za pokazat.

Drugače pa ima Trdinov vrh pestro zgodovino, saj lahko preberemo, da so tukaj postavili rimskokatoliško cerkev že leta 1447 (sv Jera), 1530 so na Gorjance začeli naseljevati Uskoke (ali Vlahe), ki so zraven zgradili še grškokatoliško cerkev (sv Ilija).  Med njima sedaj poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Vrh je bil 1923 preimenovan v Trdinov vrh na pobudo Ferdinanda Seidla iz Novega mesta (po Janezu Trdini, Bajke in povesti o Gorjancih). 1980 so tudi pravno zavarovali pragozd Trdinov vrh, 1999 pa je še hrvaška ustanovila Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje.

Ob Laški poti, po kateri smo sami osvojii vrh, je arheološko najdišče antičnega grobišča, saj so severna pobočja Gorjancev bila poseljena zaradi veliko tekoče vode in rudnega bogastva.

Če kdo še ne ve, kaj pri nas pomeni generalna, potem nasrka. Tako se je lani Tadeja javila za prostovoljko in jo zato letos taktično ni bilo naokoli cela dva dni.

Jaz sem vzela dva dni dopusta. Pa ne od službe, ampak od tistih sobotno rekreacijskih obveznostih. Tako sem izpustila Formaraton, udeležbo ali pa samo navijanje, kot tudi golaž na vrhu Murovice, ki so ga delili danes.

Namesto tega sem se šla generalno kuhinje. In samo kuhinje!

Začela sem malo preden je Aleš štartal in naredil 35 km, nadaljevala pa še potem, ko je bil že zdavnaj doma. Pozno v večer. Zjutraj so me noge že tako bolele, da sem komaj hodila naokoli, vendar sem nadaljevala in vztrajala do konca. Dokler ni bila vsaka stvar v kuhinji premeščena, pobrisana, odvržena v smeti ali milostno postavljena nazaj v omaro. Skupaj se je nabralo 14 ur čiščenja.

Drugače pa priporočam ali pa odsvetujem naslednji test:

S fotoaparatom, po možnosti zelo od blizu, poslikaj detalje v kuhinji. Če sicer umazanije ne vidiš, jo boš takrat zagotovo prepoznal. Ufa! Uporabljaj z razmislekom.

Še vedno imam občutek, da je bila kuhinja edinokrat očiščena samo takrat, ko smo se vanjo vselili in jo je Blanka zdrgnila do sijaja.
Pa še ena ugotovitev me je prešinila; pri vseh selitvah in domovanjih, še nikoli v življenju nisem kupila štedilnika. Le zakaj?

Sinoči sem po naključju videla enega od člankov v oddaji Tednik. Lahko le rečem, da me je prispevek več kot spravil v dobro voljo in navdal z novim upanjem v dobro v ljudeh. In kaj sem videla tako posebnega? Za razliko od prikaza vseh pobojev, revščine, bede in nasploh propada celotne družbe in naše ureditve je bil končno na sporedu en pozitiven članek.

Predstavljena je bila skupna prostovoljcev, prijateljev in idealistov iz Pivke in okolice z nenavadnim imenom »Bejž če uejdeš«. Gre za 12 fantov in dekle (zdravnica), ki že nekaj let prostovoljno pomagajo ljudem v nesrečah. Skupina je zelo raznolika, tako po starosti, kot po izobrazbi. Vsem pa je skupno to, da želijo temu svetu nekaj dati, pomagati ljudem v stiski. Njihovi projekti so večinoma povezani z izdelovanjem ostrešij in streh na raznih projektih, od hiš, poškodovanih v potresu v Posočju, pa do bolnišnic in šol po raznih misijonskih krajih v Čilu, Vietnamu, na Slonokoščeni obali,...

Denar za pomoč zbirajo čez leto, pot si plačujejo s svojim denarjem, delajo s svojim orodjem, za plačilo pa dobijo hvaležnost tamkajšnjih ljudi, ki jim njihove akcije pomenijo neverjetne dosežke.

Žalostno pa je, da se skupina raje odpravlja v tujino, ker se v Sloveniji ne more otresti očitkov zavidljivih sosedov, ki tiste, ki so prejeli pomoč raje križajo, kot pa se veselijo z njimi. Čisto v stilu, naj še sosedu krava crkne...