Čeprav je bil danes že povsem navaden delavnik z vsemi svojimi obveznostmi, ne morem pozabiti šestih nepozabnih dni v Planici. Ja, od srede do ponedeljka sva se vsak dan z Alešem vozila na Gorenjsko, občudovala vse zasnežene vrhove in si obljubljala, kaj vse bova še letos preplezala.

Vsekakor je bil dogodek s Pixno v Planici zame izjemno doživetje. Spoznala sem ekipo prizadevnih prostovoljcev, ki že leta in leta posvečajo svoj čas za ustvarjanje enega največjih dogodkov pri nas. Hkrati je bila to priložnost, pri kateri sem si nabrala polno potrebnih izkušenj, kako se vnaprej pripraviti na takšne dogodke.

Izbira prostora za Pixno v tekmovalni vasi je bila res prava. Le tako je bil prostor, vsi računalniki z dostopom do interneta in seveda velik LCD za spremljanje skokov, namenjen res pravi publiki, to je samim tekmovalcem in njihovim spremljevalnim članom. Prve so obiskale Pixno dekleta, nato zelo mladi fantje, ki so najprej pokukali na dogajanje na facebooku. Že naslednji dan in vse ostale dni pa so bili vsi prostori v Pixni zasedeni, še posebej v zgodnjih jutranjih urah. Tekmovalci so pregledovali štartne liste, rezultate drugih tekem, lokalne novice na njihovih straneh, se pogovarjali po skypu in pa seveda množično spremljali dogajanje, ki ga je tudi prek lokalne frekvence predvajala RTV Slo.

Največja ovira pri nemotenem delovanju je bil zagotovo izjemen mraz, ki nas je pričakal vsako jutro. V Pixni je bila temperatura okoli mrazišča, v nedeljo celo -2 stopinji. Občasno smo tako doživeli jutranji izpad katerega od računalnikov, ker je dobesedno zmrznil. No, malo ogrevanja z radiatorjem in klimo in zadeva je hitro delovala. Pa vendar smo namenoma imeli vrata ves čas odprta in tako smo vsi sedeli lepo v bundah in se greli vsaj ob dišeči kavi, ki sem jo pripravljala za vse obiskovalce.

Čeprav sem si predhodno pripravila kar cel seznamom opravil, ki jih bom med "čakanjem" opravila v Pixni, se je izkazalo, da nisem imela časa niti odgovoriti na vse svoje maile, kaj šele, da bi počela karkoli drugega. Ves čas se je toliko dogajalo, da so ure in dnevi minili kot en sam dolg dan.

V ponedeljek, ko so že vsi odšli, je ozračje pod Poncami še vedno valovilo v nekakšni tekmovalni omami. Tudi midva sva čisto počasi spakirala vse stvari in se kar težko poslovila. Po Pixno je prišel Marjan malo za nama in spet se je bilo potrebno vrniti v siv vsakdanjik.

Vse fotke, skoraj 500 sva jih naredila v Planici, pa so v Albumu.

Čestitke, Robert!

V teh treh dneh smo spoznali tudi čisto drugačni vidik tekmovanja in Planice. Eno so množice obiskovalcev, politikov in takšnih in drugačnih turistov, ki trumoma obiskujejo Planico v času tekmovanja. Vendar skakalci v tekmovalni vasi živijo svoje življenje in kot da se ves cirkus ne vrti ravno zaradi njih, se mi je včasih zdelo, da so kar malce odrinjeni na sam rob. Zato smo bili kar veseli in malce ponosni, da so se ob vsaki tekmi, takoj po končanem skoku, sami takole zbrali pred Pixno in spremljali nadaljnji potek tekmovanja na LCDju, dokaj varni pred podpisov in drugih pozornosti željnih obiskovalk.

Pa vendar so napovedovali že prejšnje dni, da bo v soboto, takoj po tekmovanju velika zabava tudi v tekmovalni vasi. Namenjena je seveda tekmovalcem in njihovim spremljevalcem, ki se tako ali drugače že vsi poznajo med seboj.

Zame pa je bila tole predvsem izredno zanimiva izkušnja kulinarične ponudbe vseh sodelujočih. Ekipe so namreč pred svojimi tabori ponudile svojo hrano in popotovanje po svetovnih okusih se je lahko pričelo:

Češka in paradižniki skupaj s pivom. Zanimivo.

Na sredi vasi je še Manner postavil svoj čokoladni vrelec.

Finci so ponudili hrano z žara.

Pri francozih sem bila že malo dlje. Siri, pikantne salame, še siri in njihovo vino. Še vedno zaljubljena v Francijo.

Nemci presenečajo z velikostjo ponve. Pečejo čebulo, slanino in zelje(?), skupaj s svaljki.

Italijani improvizirajo, seveda zelo uspešno.

Naša ponudba je pestra. Najprej postrvi, nato ugledam še nedotaknjen narezek.

Poljaki so mojstri dekoracije. Vse te hruške in ostalo "sadje" so namreč siri.

Rusi so ponudili svoj izvrsten kaviar. Pa je res dober.

Švedska dekleta so že ure prej pripravljala mesne kroglice in razne druge dobrotice.

Američani me niso dovolj prepričali, da bi poskusila nekaj kot med in sir skupaj s šunko.

Zabava je verjetno trajala še dolgo v noč, vendar smo se mi kar kmalu pobrali domov. Vstajava pred peto, vsak dan prevoziva do 250 km in priznam, da sva že pošteno utrujena, čeprav tudi precej zadovoljna.

Pa smo Pixno prepeljali novim dogodevščinam naproti.

Kakšni razgledi!

Včeraj smo pri potepanju po Gorjancih opazili zanimive smerokaze, o katerih pa še ne vemo ničesar.

Kdo jih je postavil in komu so namenjeni? Jih kdo pozna?

In zakaj so priviti neposredno v drevesa, ki rastejo? Prav zares me zanima. 

Že odštevamo. Samo še nekaj dni nas loči, pa bomo končno prepeljali Pixno in vso ostalo opremo v Planico. Danes sva še testno zunaj spremljala "tekmo" na LCDju. Sedaj pa pakirat!

Danes je en tak pravi petkov dan, ko se po trinajsti uri dva voznika začneta poditi po ožjem in širšem središču Slovenije in voziti otroke iz enega konca na drugega.

Pravzaprav sem ravno prišla iz Domžal. Tamauček je zdravniku povedal, da ima angino in seveda je tudi takoj dobil recept za Ospen. Kaj drugega (na srečo) sploh ne pozna, je pa zato toliko pogosteje bolan. Čeprav ta njegova bolezen, en dan vročine, nato pa sedem dni skakanja po kavču in kodranja živčkov vsakemu, ki je nekaj časa z njim, je tudi kar mal' tako. Mandlje ima pa tako velike, da komaj diha. Kako revež sploh kaj poje, mi ni jasno.

Flori čaka v podaljšanem varstvu na Igu. Aleš jo ponavadi išče po celi šoli, preden jo najde. Vendar jo letos zadnje leto išče po šoli. Kje bo naslednje leto, ko varstva zanjo več ne bo? Jo bo iskal po gostilnah v bližini? Nato sledi mukotrpna vožnja nazaj do Ljubljane in v petkovi koloni do Doba, kjer se ob 16h začnejo taborniki.

Mitja je danes na tekmovanju v Kamniku. Dobila sem SMS naj ga počakam nekje pred šolo ob 16h, ker prej ne bo končal. Kdo bo imel pa njegovo skupino tabornikov, mi ni jasno. Morda bo vskočil Aleš in počakal, da se pripeljeva?

Tadeja je s sabo vzela Mitjevo kamero in po pouku šla malo do Kopra, snemat material za CD za maturanca. Vozil bo sošolec!

Ob pol šestih pobirava vse taboreče in ob šestih imamo večerjo, al pa kosilo za nakatere al pa samo kavo in veliko čokolade. Samo, da bomo vsi skupaj. Vsaj ob petkih do sedmih nam to ponavadi uspe. Potem pa se spet začne. Eni na rekreacijo, drugi pa v lajf.

Razgledi na hribe so vsak dan lepši. Hribi so spet vabili kot vedno, vendar sva imela včeraj malo časovno stisko. Do (poznega) zajtrka sva morala biti že doma. Kasneje smo gostili naši najmlajši dvojčici in seveda tudi malo starejši so bili zelo dobrodošli. Vseeno sva z dovolj zgodnjim vstajanjem speljala hiter pohod na Murovico. Če primerjam hojo prejšnjikrat, ko sva hodila po snegu in dežju, je bil tole pravi sprehod. Uro in pet minut do vrha, iz Zaloga. Nekaj blata je še na stezi, vendar se že veselim pomladnih pohodov.

Končno pa sem danes prišla do svojega regrata in to skoraj mesec dni pozneje kot lansko leto. Spremljala sta me tamaučka, ki sta se zabavala po svoje.

Kdo ve, kaj je to skiro-board?

Športna disciplna, pri kateri izbereš dovolj strm klanec, prekrit s krtinami in se smukaško spustiš naravnost navzdol - s skirojem seveda. Kdor pride dlje brez padca, je zmagovalec.

lol