Spet bodo prevladovale fotke, saj ne zmorem opisati občutkov, v mislih pa tudi hranim samo podobe.

Takole smo opazovali, kako v nekaterih krajih dežuje. Nad deževno črto pa čista smetana.

Pa sem jih videla. Tiste prave planike, čisto ob stezi so me čakale in razveselile.

Prav zaboli nekje globoko. Vdihnem in podoba se vrne. Vedno, ko se vrnem iz višin imam eno samo željo. Ponoviti vse tole. Se dvigniti nad oblake. Mora boleti!

Fotografije so nastale na dvodnevnem pohodu ŠD Krti - S Kališča na Storžič in sestop prek Hudičevega boršta v Preddvor.

Pričakovanje je spet veliko. Priprave. Ponovno, kot že nekajkrat v zadnjih dneh. Ugotavljam, da skoraj nihče več ne bere in skoraj nihče več ne sliši. Vendar jaz spet ne morem iz svoje kože in prepričujem prepričane in me Aleš svari, naj pustim druge živeti. Jaz pa samo želim vse lepo tudi deliti.

Nekje v ranem jutru se peljemo proti jugu, levo od nas se razprostre pogled na Bosno.

V takih trenutkih se želim stopiti z okoljem, biti del tega čarobnega sveta.

Čakam in iščem. Le kaj lahko ugledam?

Vilinjsko.

Takole se je nastavljala za njeno osebno mapo. Se prilizovala, oblizovala in nasploh kar se da očarljivo zavijala z očmi.

Le kaj počne ovca vrh Vršiča in kaj jaz počnem sredi tedna tam?

Najprej smo bili prepričani, da ima veliko obiskovalcev kampa s sabo tudi domače živali. Najprej nas je prišel pozdraviti en črn kuža, ko smo mu dali nekaj ostankov hrane, pa nas je v hipu posvojil. Kmalu je pripeljal še blond prijateljico, sedela ali ležala sta ponavadi vsak na svoji strani vhoda v šotor in čakala. Šele kakšen dan kasneje se mi je posvetilo, da psa nista od lastnikov šotorov, ampak sta kar neodvisna prebivalca kampa. Vsake toliko jih je kdo nahranil, smo imeli pa kar nekaj težav, kako priti mimo tačrnega, saj je bil neznansko razigran. Vedno nas je spremljal do kopalnice in celo na plažo, ki spoh ni bila tako blizu, ponoči pa je z laježem odganjal vsakega, ki se je sprehajal po kampu.

Ko sem postala malo bolj pozorna na pse, sem jih kar naenkrat videla ogromno. Mesta v Črni Gori so polna potepuških brezdomčkov.

Nekateri se družijo, nekateri so osamljeni, večinoma malo zanemarjeni. Predvsem pa delujejo prijazno in nevsiljivo. Nikogar nisem videla, da bi jih preganjal. Sprehajajo se naokoli in se obnašajo, kot gospodarji svojih ulic.

Odkod so vsi ti psi? So prišli s turisti in so jih ti tukaj, namerno ali pa ne, izgubili? Na jutranjem teku, ko je bilo res malo ljudi na ulici, me je en kuža prišel prav preverit. Povohat, pogledat in ker očitno nisem bila prava, se je vrnil na pločnik in čakal naslednjega mimoidočega.  

Po eni strani strašno žalostno, po drugi pa so bili videti tako zelo svobodni!

En tek, eno društvo, en priimek, en čip, dva tekača

Letos se zaman iščem med rezultati Blejske nočne desetke, čeprav sem bila zraven. Tudi tekla sem, le da sem že na startu, v množici, kjer smo čakali na začetek teka, opazila, da mojega čipa ni na vezalkah. Očitno se mi je odlomil in tako sem prav grdo izkoristila Aleša, da je meril najin pretečen čas. Grdo pa zato, ker je njemu kot zanalašč včeraj šlo in je tekal naprej in nazaj, me čakal in vzpodbujal, se ukvarjal z mano, kot, da sam sploh ne teče. Čas, ki je uradno pripisan njemu, dejansko pripada meni. Alešu pa le želim še mnogo takih dni.

Sama sem zmogla natanko toliko, kot sem vlagala v svojo pripravljenost. Malo. Zato spet padajo zaobljube, da se zadeve lotim bolj resno. Ko le ne bi bilo vsakič enako - jutri začnem! Danes smo imeli torto, kak dober izgovor.

Spodnji tekst puščam v originalu, samo tako lahko v njem občutimo vso črnogorsko čast in ponos.

Oproštaj Njegoševih roditelja na sahrani
 
Njegošav otac Tomo Markov Petrović, na sahrani svog sina vladike i vladara crnogorskog, obraća se skupu ovim riječima: "Pomaga Bog braćo Crnogorci - Bog dao i sveta Trojica, da ova smrt mojega sina a vašega Gospodara bude srećna za sve nas i ovu našu malu i vitešku zemlju. Veliki sine, diko moja, radosti mladih dana snago i krepkosti starosti moje: zar i ja stogodišnjak doživjeh i takvoga da te vidim. No, smrt je lijepa, a za vaistinu Božju, sve ti pristoji, pa i smrt. Poljubio bih te u obraz, ali ti si u vladičanskoj okruti pa ne mogu: sve ti prosto bilo, moj vazda, vazda voljeni sine."

 Petar II. Petrović Njegoš

Njegoševa majka Ivana Tomova Petrović rođena Proroković, obraća se skupu ovim riječima: " Braćo Njeguši, sokolovi Crnogorci: nije vam to lijepo, što plačete i kukate za mojim sinom a vašim vladikom. Nijesam ja njega rodila, niti za plakanje niti za kukanje, već sam ga rodila o dobru imena crnogorskog. " Prestanite s plačem, jer ja njegova majka - plač ne mogu slušati. Ja sam bila i danas sam najsrećnija majka, kad mi bog dariva tebe, moj vazda najljepši sine. Bio si mi ti sine najljepši među najljepšima, ne samo tijelom nego i dušom. Za vaistinu Božju, ja tvoja majka, za tobom nikad neću zaplakati, jer kada bih to učinila ja ne bih bila tvoja prava majka. Trebaju da plaču majke, koje rađaju izdajnike i pogani ljudske a ne ja. Prosta ti sine, materinska rana, prosto ti crnogorsko mlijeko. Slava Bogu, koji te tako mladog i lijepog uzeo, barem će on najdraži sine moj imati od tebe što da vidi.

Lovćen; pred vhodom v mavzolej sta postavljeni skulpturi črnogorskih žena. Ena predstavlja poročeno žensko, (roka na pasu, povešen pogled) druga je njena neporočena sestra (roka na prsih, pogled v daljavo).

Še dobro, da smo po treh dneh odšli domov, kajti končno smo se res do sitega in še čez najedli bureka. Ker smo vsi v familiji burekoljubci, je bil za kočerjo vsak dan na vrsti tudi obisk pekarne, kjer so nas z veseljem in prijazno postregli.

Najprej kar nismo mogli verjet, da nas je obrok za 5 oseb stal natanko 8€ (osem evrov)!
Jogurt 0,2€, pijača 0,8€, burek 1€ - pa kje smo mi to? V Ulcinju vendar!

No, malce više po ulici smo si kdaj privoščili tudi čevape. Ponudba za 3€.

A je bilo dobro? Pa še kako!