Zanimiv pohodniški vikend je za mano, čeprav prvi in drugi dan nista imela kaj veliko skupnega razen mojih pohodnih čevljev in muhastega vremena, seveda.
Včeraj je nas Krte namočil dež. Namočil in močil do konca, dokler nismo sedli v avtobus z namenom, da gremo domov. Takrat je seveda posijalo sonce, tako kot zjutraj, in nas spremljalo dobršen del poti proti domu. Za Pohod v neznano je bilo prijavljeno ekstremno veliko Krtov, kar 58 nas je bilo na seznamu. Najprej smo priključili k avtobusu še dodaten kombi, pa se je navsezadnje izkazalo, da vsi le ne morejo zjutraj prit in smo se zadovoljili le z malce prepolnim avtobusom. Pot je vodila najprej proti Dolenjski, dokler nismo pri Stični zavili v hrib in izvedeli, da gremo pravzaprav na Janče, ki so se kazale tam zadaj za devetimi gorami. Nekje v treh do štirih urah bi lahko prišli do "Dneva jagod", ki so ga včeraj tam gori zavzeto pripravljali tudi za nas.
Pot pod noge in bilo je prav prijetno in luštno, kar malo vroče, dokler nas ni tik pred prvim postankom dobil dež. Kaj dež, nekdo se je spomnil zliti vedra vode s primerne višine ravno na skupino pohodnikov, še malo začinil s točo in tako smo s skoraj vedrega neba v nekaj minutah bili premočeni do kože. Pelerine in dežniki ob tem kaj veliko niso pomagali.
Pa je stekla organizacija, in smo reševali otroke, jih prevažali z avti do končnega cilja, odrasli so se še nekaj časa junaško držali, nato pa klonili. Klic za avtobus, pa na piknik plac, kjer se je v velikem kotlu že nekaj časa kuhal Bograč. Kako je bil dober, verjetno ni potrebno poudariti. Sicer se pa celotno dogajanje in spreminjanje vremena lepo vidi tudi na fotkah.
Čisto nekaj drugega je bil sobotni vzpon na Kamniško sedlo. Aleš je že opisal samo pot, vendar je zame pomenila veliko več. Bil je preizkus in potrditev moje pripravljenosti. Tokrat sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da mi ni zmanjkovalo moči, celo nobenih bolečin v nogah ni bilo niti naslednji dan niti danes. Niti sledu, da sem bila na Sedlu.
Bilo je precej nenavadno. Biti prvi in skoraj edini. Ves čas sem se spraševala ali je tako zaradi Wege ali bi sama ravnala enako. Vreme nikakor ni bilo obetavno, mi smo pa kar vztrajali in nadaljevali pot. Pa se nismo zadovoljili niti z gondolo, niti z izvirom niti s Pastirci. Ne, pojdimo še malo, gremo pogledat, kje je meja.
Smo jo našli, gor, le dober meter pred previsom v Logarsko dolino.
Navsezadnje smo bili nagrajeni še s srečanjem s celo čredo gamsov in bilo je spet doživetje, ki ga želim ponovit. Še in še in že gledam po koledarju, kdaj grem spet!