MNE – mednarodna oznaka za Montenegro – Črno Goro

Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.


 
Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.



V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.

Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.

 
Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.

 
Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.
 

____ Ostali naši zapisi iz popotovanja po črni Gori

Črna Gora,  Brezdomci,   Mavzolej,   Družinski biseri,   Razdalja,   Par zanimivih,  Črna Gora drugače,  Prihod

______  Še bomo šli!

Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.

  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.

Fotki z Budve in Sv. Štefana

Zakaj smo ljudje takšne ovce?

Ste kdaj parkirali sredi praznega parkirišča? Levo od vas ničesar, desno od vas ničesar.
Ko se vrnete po svoj avto, najdete tik poleg svojega še en avto, ki je tako tesno zraven, da se komaj splazite v svojega.
No, to se sčasoma potencira, vsi se nekako limajo k tistim, ki so že parkirani, dokler ni vse skupaj en velik viseči grozd, ki grozi, da se razleti.

Samo en nivo više, pa sameva - popolnoma prazen, neizkoriščen, odprt, zračen in nasploh the parking.

Pa razumi, kdor more.

Še nekaj tednov nazaj sem veselo razlagala in si zamišljala, kako se bom odslej ukvarjala (še) s pripravo domačih izdelkov za čaje, marmelade in drugačne zdravilne zvarke. Pri tem sem se videla na vrhu Krtinskega hriba, kako obdelujem svoj novi vrt, kjer zeleno poganja v brsteči rasti in vse pisano cveti. 

Potem pa so se začeli plaziti dvomi ali si to res lahko privoščim. Zadnji izplen domačega ribeza, ki je bil namenjen le za marmelado, je pristal v zamrzovalni skrinji in nič ne kaže, da bo kmalu prišel na vrsto. Upam samo, da mi ga uspe porabiti vsaj za kakšno pecivo ala Marako.  Enostavno ni bilo časa še za marmelado ravno takrat, ko je bil ribez zrel. Bolje bi bilo, če bi to lahko počela naprimer pozimi. Pa res?

Potem sem nabrala kup bezgovega cvetja in ga celo pripravila za sušenje. Vendar mi v tem vlažnem vremenu, ki kar traja in traja in se ne misli še posloviti navdajajo dvomi ali bodo ti cvetovi res kdaj primerni za shranjevanje v nepredušne posode, saj se sicer lahko razdišijo. Tako pa jih bo pobralo od plesni, slej kot prej.

Kaj pa sanje o vrtu na jasi sredi gozda? Pravzaprav je tam najlepše opazovati srne. In če seštejem ena in ena, so to vsaj tri srne, ki mi bodo hvaležno pospravile vsako bilko, ki jo bom posadila na Njihovem vrtu.

Morda pa le še ni pravi čas.

V nedeljo pa izredno lep pohod prek Male in Velike Planine, ovešen s presežniki.

Gori je bilo tako malo ljudi, da smo jih še pozimi srečavali več. Očitno so se vsi, razen nas, ustrašili zaradi vremena. Sicer pa, kaj drugega kot dež lahko pričakujemo, če gre Wega z nami v hribe?

Smo pa srečali za cel avtobus Japoncev. Prepoznali smo jih po fotoaparatih.

Koliko vrst zdravilnih rožic raste tam (materina dušica, encijan, pelin, rum)  in skoraj vse smo morali preizkusiti? Meni je še vedno najljubši tisti grenak!

Vse krave, ki smo jih videli so bile ponarejene. Niti ene vijolične, kot je na sliki v katalogu, nismo našli.

Prvič sem jedla kislo mleko in žgance z ocvirki in to z leseno žlico. Bili smo tako navdušeni nad ponudbo, da niti eden ni napravil nobene slikce teh dobrot pri Gradišekovih.  Napaka.

 pastirski stan

Da gondola ne bo peljala v dolino smo se zavedli šele tik pred pričetkom pohoda. Pa saj bo šlo, se bomo pa obrnili, je bilo rečeno. Da bi se obrnili in se vrnili pred grozečo nevihto? Kje pa! Gremo naprej in dol čez planino Dol. Da je Tamauček samostojno prehodil takšno pot, pove le to, da bo od zdaj lahko hodil z nama skorajda povsod. Ampak, saj še šest let nima!

Dobršen del poti nas je spremljalo policijsko vozilo. Kar spodoben terenc se je vozil po planini. Nazadnje je še popoldan prišel za nami v isto gostilno. Bilo je milo rečeno smešno, pa vendar resnično.

Do rože vrhov je šlo, nato pa se nam je skušal izmakniti Zeleni rob. Pa smo ga našli, kot vse ostalo. Iz gozda smo po približno dveh urah in pol prišli točno pred naš avto. Piskeca za vodnika!

Kdaj pa je bilo meni nazadnje v avtu slabo? Sem že pozabila, zakaj se nikoli ne vozim s sodelavci na skupne destinacije. Za volanom moram sedeti sama, ker to še kar traja, že tretji dan. Hudo.

Lahko bi že vedela, lahko bi si prebrala svoje lanskoletno pisanje. Kot da ne vem, da se mi to vedno dogaja, ampak jaz sem še vedno navdušena nad pojavom. V prvem delu, seveda. Samo jaz in blatne luknje sredi našega dvorišča. Kako primerno.



Danes sem šla iz službe kar prej domov in prespala celo popoldne in celo noč. Ne morem verjeti, od vožnje po ovinkih mi je bilo slabo in to traja že drugi dan? Me bo že začelo skrbet.

Spet potrebujem palico, po kateri bom splezala ven iz tega blata! Kot, da mi nedelja ni bila zadosti?

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?