Pa saj ne morem verjet. Saj je komaj eno leto naokoli.

Meni se pa zdi, kot da tečem že celo življenje. Pa saj zato gre kajne?

Kot besede moje matere, ki me je vedno vzpodbujala z "teci malo",

in sem tekala, majhna punčka s čopki in z veliko energije.

Ko prideš iznad gozda in se pogled odpre na Planino, nekaj časa kar ne prideš do sape. Pa ne zaradi upehanosti, ampak zaradi vse lepote, ki se kar naenkrat razprostre pred teboj.

V zadnjem tednu, ko se je sneg dokončno stopil in so ostale samo zaplate na senčnih predelih, so takoj, že prav nestrpno pokukale iz zemlje vijolične glavice znanilk spomladi. Crocus vernus ali pomladanski žafran, nekateri ga zamenjujejo za jesenski podlesek (kar pa nikakor ni ista rastilina), v nekaterih predelih na Dolenjskem in Gorenjskem pa jim pravimo tudi kar uscanke.

Pa še eni rastlini se zelo mudi iz zemlje. Še preden požene listje na drevesih, se tla na določenih mestih v gozdu obarvajo povsem zeleno z okusnimi listi čemaža. Čemaž ali divji česen je izredno okusna rastlina, narezanega lahko uporabimo kot začimbo za vse vrste jedi. Lahko pa ga tudi uporabimo za kuhanje. Okus ima po česnu, le da je bolj blag. Užitna je cela rastlina. Paziti moramo le, da ga ne zamenjamo za šmarnice. Liste imata rastlini neverjetno podobne, vendar so slednji celo strupeni. Jaz sem čemaževih listov nabrala dovolj za opoldansko juho, pa še malce ga bo ostalo za potres po namazih.

Takole sva danes zjutraj ponovno zarana hodila po soncu, ki je spremljajo najino pot na Malo Planino. Pričela sva ob šestih, do Male Planine in Jarškega doma sva potrebovala 2 uri in 20 minut. Tam na obvezen čaj z dodatkom, celo velikonočno potico so nama postregli zraven, nato pa dobro urco nazaj do Primoža, kjer naju je počakal še Stane. Šele po prav prijetnem martinčkanju in kofetkanju na soncu, smo se počasi odpravili domov na kosilo.

Ker se letos v tem času ukvarjam s čisto drugačnim barvanjem, sta morala kar Flori in Leander vzeti v roke prave barve in nastala je takšna čudovita košarica umetnin. Le kdo bo sedaj upal razbiti prvega?

No, kuhala jih le nista sama. Letos smo jim dodali kanček kisa v vodo za kuhanje in verjemite, da drži; niti eno jajce ni pri kuhanju počilo.

Včeraj sem si vzela en tak, čisto majhen pobeg v eno ogromno deželo prostranstev.

V naši knjižnici sem opazila, da bo imel Zoran Furman predavanje o Mongoliji in jaz sem kar ostala in poslušala in se predajala vsem tem čudovitim slikam.

Mongolija,

zaenkrat še dežela brez množičnega turizma,

z malo več prebivalci, kot jih ima Slovenija, pa s 70x večjo deželo,

brez industrije in onesnaženja,

ena sama poezija narave, neba in prvinskosti.

No, v Krnici sva nekoč že bila, skupaj s tamaučkom. Le, da se on tega ne spomni, ker menda ni nič videl. Seveda, ko pa je bil še varno nošen v trebuščku. Danes pa takole:

Smo ponovili ta lep izlet, škoda le, da je koča v Krnici še zaprta. Vsaj tako piše, mi smo namreč po uri in pol hoje obrnili nazaj, ker smo bili dodobra premočeni. Tamauček se je seveda metal vsaka dva metra v sneg, ki pa je kljub debeli snežni odeji že popolnoma moker. Tako smo nazadnje lahko oželi, ne samo kombinezon, ampak tudi škornje. Težava je le, ker gremo jutri na Kofce, kjer bo spet sneg in kjer potrebujemo ta ista oblačila. Nagrado izumitelju sušilnega stroja, ki sedajle suši, kar se da. Upam, da ne stopim škorenjcev. 

Če pogledamo po zemljevidu, je pa tale Krnica res nenavadno blizu Planice, kjer sva nedavno tega preživela lep teden. Pa nas ponovno vleče v te konce? Seveda, če pa sva bila vabljena v tole čudovito kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj izjemnih počitnic. Letos pa bojda zadnjič, torej za slovo, vendar spomini ne ugasnejo.

 Vedno nas bodo Rateče in tale koča spominjala na Nona in Nono.

Vse skupaj se malo preveč gosti. Vmes je bil že tukaj en mali zapis na blogu, ki je v uri in pol poniknil v vso to zmešnjavo. Je že tako, da je ta teden namenjen popoldanskim dejavnostim, ki jim komajda sledim. Danes logopedinja, jutri zobar, pilates, sestanek društva, četrtek zbor članov, petek večerja, sobota Rateče, nedelja Kofce in ko sem že mislila, da je v ponedeljek samo služba, se zavem, da imamo takrat pri hiši maturantko in teden je naokrog.

Ne, iz vsega skupaj še spodobnega bloga ne bom zmogla napisat, le malce na utrujeno stran me vleče.

Ne želim, da bi bilo tole slišati preveč domišljavo, ampak nekaj je na tem. Velikokrat, celo malce prevečkrat, naletim na težave pri delovanju naprav ali programske opreme tam, kjer jih drugi ne zaznajo. Pravzaprav bi bila idealni tester. Če zadeva deluje pri moji uporabi, potem najbrž ostali, bolj intuitativni uporabniki, ne bodo imeli težav.

Ne bom sedaj razlagala o nedelovanju štoparice na navadni zapestni uri, kaj šele zgodbe o jutranji budilki. Kriza nastopi na mojem prenosniku, ko zadeva ne gre in ne gre, čeprav delam povsem regularno. Potem se pojavi en osebek, ki pravi: " Glej - zlati prstki! " in odtipka popolnoma enako zaporedje in zadeva deluje, jaz pa v jok - pa na drevo.

Kako razložiti torej dogajanja v mojem zadnjem albumu o Planici. Glede na zaporedne številke slik, ki sva jih naredila, sem izračunala, da jih je bilo okoli 480 narejenih s fotkičem. Nekaj jih je bilo posnetih še z mobilci in ko sem to združila, je bila številka ravno okoli 500. Pri ustvarjanju albuma se je Picasa ustavil na številki 500 in sporočil, da naprej ne gre. Zato sem v že ustvarjenem albumu ročno pobrisala nekaj fotk in dodala še tiste čakajoče. Končala sem na 498 fotk v albumu in zadevo zadovoljna objavila.

Nakar se oglasi Vreme in sporoči, da imam v albumu podvojene fotke. Kako je to mogoče? Prevzamem krivdo, da sem jih dvakrat naložila, zato se lotim ponovnega brisanja, nakar naletim na težavo. Očitno so se tudi Picasu malo zataknile enako poimenovane fotke, saj se je kar nekajkrat popolnoma ustavil oziroma zamrznil. Zraven mi je pošiljal taka sporočilca:

Ne glede na prejeta sporočila opazim, da je brisanje uspešno in da so duplikati odstranjeni. Sedaj je v albumu 391 fotk. Kje so torej ostale?

Preden sem se posipala s pepelom, sem vseeno naredila še en majhen test. Kreirala sem nov album, v katerem sem namenoma želela objaviti podvojene fotke. Ampak, to ne gre!

Torej? Vsi, ki premorete zlatne prstiče - javite se!