Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.

Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček. 

Spet imam sobico. Končno na svojem!

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Nekaj pomladnega je bilo v zraku. Ptičje žvrgolenje, sonce in teloh.

Šli smo prvič po poti iz Krivčevega, od gostilne Jurček in spet sem navdušena.
Kakšna lepa pot, kakšni razgledi in hišice kot iz pravljice!

Čudovit dan za rojstni dan. Mare, vse najboljše! Pa še veliko skupnih poti.

Danes nas je zbudil (blag) potres. Fanta sta kar skočila iz postelje in vsi smo se spraševali, kaj naj naredimo? Kam se zateči, če pride do hujšega tresenja. Spomnim se navodil, ki smo jih dobili še v času šolanja. Svetovali so nam kritje pod mizami in podboji. Zato sem bila tem bolj presenečena, ko sem dobila v branje članek, ki trdi ravno nasprotno. Posredujem v razmislek v upanju, da tega nikoli ne boste potrebovali. Pa vendar je dobro vedeti.

DOBRO JE VEDETI: KAKO PREŽIVETI V POTRESU
 
Kadar ljudje začutijo, da prihaja potres, se v stavbah množično poženejo pod pisalne mize ali se postavijo med vratne podboje. Velja namreč prepričanje, da je to najbolj varno in da takšno zavetje nad glavo poveča možnosti preživetja.

Vendar je to velika napaka – pravi Doug Copp, vodja Ameriške mednarodne reševalne skupine (ARTI) in izkušen poveljnik reševalnih akcij v mnogih katastrofalnih nesrečah.

Doug je aktivno sodeloval v reševalnih akcijah v 60 državah in iskal preživele v 875 porušenih poslopjih. Dve leti je delal tudi kot strokovnjak Združenih narodov za odpravljanje posledic katastrof. Izkušenj ima torej več kot dovolj. Pravi pa, da je bila morda najhujša tista prva: »Prva porušena zgradba, v katero sem se moral splaziti, je bila šola, zrušena med hudim potresom, ki je leta 1985 prizadel Ciudad de Mexico. Vsi otroci so bili pod šolskimi klopmi. In vsi otroci so bili mrtvi, stisnjeni na debelino borih nekaj centimetrov. Bilo je grozno - obsceno in popolnoma nepotrebno. Kajti če ne bi čepeli pod klopmi, temveč POLEG klopi, bi zagotovo večina preživela. Takrat še nisem vedel, da so otrokom celo izrecno naročili, naj zlezejo pod klopi.«

Trikotnik preživetja

Ko se stavba poruši, ostane tik poleg večjih kosov pohištva prazen prostor s prerezom v obliki trikotnika. Teža stropa in nadstropij nad vami polomi mize, stole in postelje. Zato se je zelo nevarno skriti pod njimi. Le redko pa lahko večje kose pohištva popolnoma zravna s tlemi. Čim večji in bolj kompakten je nek predmet, tem težje ga bo teža zrušene stavbe do konca stlačila. Stisnila ga bo skupaj, vendar ne na nivo tal. Tako bo ob njih ostalo precej praznega prostora.

Doug pravi prostoru, ki ostane poleg večjih predmetov prazen, trikotnik preživetja.  

Zgodilo se je že, da so ljudje v popolnoma porušenih stavbah ostali v takšnih trikotnih praznih prostorih čisto nepoškodovani. Vselej pa so manj poškodovani od ponesrečencev, ki se niso zatekli ob kakšen večji kos pohištva. Zanimivo je, da je ena od reči, ki jih je zelo težko popolnoma potlačiti, tudi časopisni papir. Tako da če imate v pisarni ali doma velike skladovnice papirja, lahko počepnete na tla tudi ob njih.

Kadar na televiziji prikazujejo porušene stavbe, je možno te trikotne prazne prostore razločno videti. »Nikjer ni toliko trikotnikov, kot v porušenih stavbah,« prav Doug.

Kako ravnati med potresom - šest nasvetov Douga Coppa

1. Če imate možnost zelo hitro priti na prosto, je to še najbolj varno. Na prostem pojdite čimdlje proč od stavb, če pa to ni mogoče, se postavite ob zunanjo steno (ne pa med vhodna vrata).
2. Izogibajte se stopnic, to so najbolj nevarne točke stavb, ker imajo drugačen nihajni moment od preostale stavbe. Tudi če stopnice ostanejo v potresu navidez nepoškodovane, jih ne uporabljajte, dokler jih ne pregledajo strokovnjaki.  Nešteto stopnic se je že porušilo, ko je bil potres že davno mimo.
3. Izogibajte se vratnih podbojev – vrata morajo pasti na eno ali drugo stran in nato jih pokoplje pod sabo teža stropa. Vrata lahko telo tudi prerežejo, če se zrušijo vstran, nevarna pa je tudi kljuka, ki se lahko zarine v telo.
4. Najbolje je skočiti k večjemu kosu pohištva (lahko je to tudi kavč) in se zviti v položaj zarodka.
5. Če vas potres doleti ponoči, ko ste v postelji, se zakotalite iz postelje na tla in zvijte ob postelji kot zarodek. Otroci in živali vedno instinktivno naredijo tako – to je njihov naravni nagon, ki je tudi pravilen. (Boljša je tista stranica postelje, ki je višja).
6. Če vas potres doleti v avtu, nikar ne ostanite v njem. Hitro skočite ven iz avta in počepnite ob njem na tla. Vse žrtve potresa v San Franciscu, ki jih je potres zalotil na avtocesti in so ostale v avtomobilu, so umrle. Doug pravi, da bi večina lahko preživela, če bi zavetje poiskale ob avtu.

Doug Copp je o svoji metodi preživetja posnel tudi film. Skupaj s turško zvezno vlado, mestno upravo Istanbula in Istanbulsko univerzo so izvedli simuliran potres šole in še ene stavbe. Notri so razporedili 20 lutk, nato pa so reševalci zlezli v ruševine in iskali »ponesrečence«. Niti eden od tistih, ki so si poiskali kritje nad glavo, ni »preživel«.

Dodatek:
Metoda preživetja ni nikjer potrjena s strani ustreznih institucij,
tudi verodostojnost avtorja ni preverjena.
Vsak naj si svoje mnenje ustvari sam.

Medtem ko se v Krtini še vedno ukvarjamo s kupi snega in ko so na zadnji dan počitnic naši Krti odšli na smučanje na Soriško planino, smo jo mi mahnili na Primorsko, da vidimo, kako zgleda zima na morju.

No, najprej smo imeli skupno kosilo pri noni Alenki, kjer ne manjka sonca niti belih zvončkov. Tak ležeren in prav nedeljski dan smo imeli, nikamor se nam ni mudilo, še vedno pa je ostalo dovolj časa za dolgi sprehod po Piranu in Portorožu, kamor smo pred pričetkom drugega semestra odpeljali našo študentko.

V Portorožu pa kar ne moreš verjeti, da je šele februar. Najprej so me navdušile cvetoče mimoze in rožmarin, potem pa kar cela ulica, ki je izgledala ravno tako kot spomini na hiše v Cisku.

Brez sladoleda na morju pač ne gre, kaj potem če smo vsi v bundah.

Prav zavidam jim, Primorcem, tale novi letni čas. To vsekakor zima ni, je nekaj prav lepo sončnega in prijetnega. Še jaz bi ostala kar tam, pa moram nazaj v meglo, dež in sneg.

Dobra je tale študentska!

Še dan ali dva pred tem sta bila povsem ravnodušna. Ne, maškare ju pa res ne zanimajo. Lahko bi vedela!

Pa je prišla sobota, pustna sobota in kar naenkrat je bila velika škatla iz kleti sredi dnevne sobe in revija se je pričela.

Navlekla sta nase vse, kar sta tavečja že prerastla v letih zbiranja pustnih kostimov.

Prav prisrčni deklici sem dobila. Kar naenkrat pa so se odkrile še nove poteze na obrazu. Luštno.

Že sama beseda pležuh je posrečena, pri tem slišim predvsem kožuh in lenuh. Kožuhov je bilo kar nekaj, lenuhov pa tudi, če pomisliš, da si na smučeh, zraven pa še udobno sediš, kar na stolu.

Pred kakšnim tednom so se pojavili spodnji plakati, ki so pozivali k udeležbi. Meni se je zdeva zdela dovolj zanimiva, da sem zvlekla tamaučka v avto in hajd, gremo gledat kaj se dogaja v Kandrše, ki so malce naprej od Moravč, te pa so malce naprej od Krtine.

Seveda, prostega parkinga ni bilo kilometer naokoli. Ravno še nekaj sončnih žarkov je ujelo čez sedemdeset tekmovalcev na svojih zadnjih pripravah.

Potem pa kar na štart, organizatorji so obljubljali lepe nagrade, firbci pa smo začeli kaj kmalu zmrzovati.

Še malo, pa se je pričelo vijuganje med količki. Otroka sta bila navdušena. Nikoli prej še nista videla niti slišala za pležuhe.

Tekmovalnosti ni manjkalo in nekateri so res dali vse od sebe za tak dramatičen prihod skozi ciljno črto.

Organizatorji iz motokluba Rokovnjači so se izvrstno odrezali. Na prizorišču ni manjkalo niti glasbe, niti okrepčila, še prste smo si polizali ob slastnih krofih. Kaj kmalu smo pa šli domov, kajti mraz je v tisti dolini neverjeten, zato smo zamudili še obljubljeno vožnjo s štirikolesniki in motornimi sanmi.

Že naslednji dan pa smo dobili v izposojo pležuha kar na Krtinskem smučišču, ki je oživel kot še nikoli doslej. (v letih našega bivanja v Krtini). Bilo je kot pri Čukih: "Tam na hribu za vasjo, danes je vse živo". Se je smučalo in sankalo, pa še pležuhalo. Pravzaprav se je s to napravco prav zabavno in luštno spuščati po hribu. Pa še na vlečnico greš lahko z njo, če si le dovolj spreten.

Leander je bil tako navdušen, da skoraj ni mogel zaspat. Če kdo izdeluje pležuhe po naročilu - mi smo za. Kar v vrsto prosim.