Takole smo se postavili pred začetkom teka okoli Škalskega jezera v Velenju. Vsi navdušeni, da smo lahko spet skupaj na stopničkah. Dati vse (štiri) od sebe in zadržati lansko častno zadnje mesto, se slišalo kot dober plan, ki pa ni bil dosežen. Letos nismo bili zadnji, čeprav sta nas močno prehiteli tudi obe ekipi Krtov, ki so iz leta v leto boljši. Bravo.

 e-kipa srčnih, foto Marjetka

Jaz pa se še vedno obnašam kot začetnik! Pa bi že lahko malce napredovala, vendar še vedno ne znam oceniti svojih zmožnosti niti se ne znam pripraviti na tekmo.

Začela sem seveda z veliko navdušenja, ki pa žal ni moglo trajati dolgo, noge so namreč bile težke in trde, kajti ponovno sem špricala ogrevanje. Raje sem klepetala in fotkala, se grela s čajem in počela druge neumnosti.

Že takoj v prvem klancu sem začutila pekočo bolečino v nogi, majhno poškodbo, ki sem jo pridelala v torek na Rožniku, ko sem ravno tako neogreta šibala v klanec. Saj ne, da ne bi mogla teči, le določeni gibi v klanec so zelo boleči. Sem zato želela nadoknaditi zamujeno navzdol, pa me je prehitela tekačica, ki sem jo uzrla samo za hip, pa je že ni bilo več. Jolanda Čeplak? Skoraj nemogoče, pa vendar je bila res ona, čeprav sedaj Batageljeva.

 predaja štafete Wegi

V cilju sem verjela sama sebi, da morda pa le ni bilo tako slabo. Še moja ura me je malo zavedla. Malo pred koncem me je počakala Katja in z mano pretekla cilj. Šele tedaj sem videla, kako hitro bi lahko tekla, tistih nekaj metrov mimo napovedovalca sva leteli kot strela, da še ni mogel izreči svojih spodbudnih gospejinih...

 Katja in tamaučka

Po uradnih rezultatih pa izvem, da sem tekla še slabše kot lani v ekipi Krtov. Kako je to mogoče? Lansko leto sem bila zagotovo kondicijsko mnogo slabše pripravljena, v cilj sem prišla z mnogo več težav, pa vendar hitreje?

Še vedno se sončim na uspehu svojih osvojenih planinskih poti in ne dojamem, da če pridem na vrh hriba peš, še ne pomeni, da lahko gor tudi pritečem. Pravzaprav je Barbara kar prelomna. Odločiti se moram za strategijo. Se še grem ali pustim vse skupaj? Zakaj po enem letu udejstvovanj na športnih, takih in drugačnih dogodkih, dosegam celo slabše rezultate? Kaj mi preostane? Morda začeti povsem na novo?

Poti nazaj pravzaprav ni. Ne gre, da bi obsedela (sama) doma. Raje se podim po gozdu, blatna in mokra. Čemu torej toliko ovir v moji glavi, da jaz pa že nisem za tek. Pravzaprav si to dopovedujem že ves čas, zato tudi takšen "uspeh". Saj dobim točno toliko, kot za to naredim.

Da pa ne bo tole zvenelo kot novoletna obljuba, preveč podobno se že sliši, bom raje s tistim: "Začnem torej jutri!"

pa še nekaj fotk

Vau, kakšen dan!

Po službi še na super predavanje Roberta Roliha,
potem pa preteči KRožnik (ajd skoraj) in
končati pri Kresnički.

Veseli december se je torej pričel. Kar tako naprej!

V roke sem dobila knjigo Ekonomija seksa (B. M. Muci) in jo z zanimanjem prebrala. Ugotovitve v knjigi seveda niso prav nič nove, tudi knjiga sama naj bi bila bralcu v zabavo, pa vendar mi je opisana seksonomija dala veliko materiala za premlevanje.

Zakaj? Posredujem nekaj odlomkov:

Ali ste že slišali, da lepa in prikupna tajnica poganja vse okoli sebe? Seveda ste! Ne glede na njeno (!) učinkovitost pri delu, prav njena prisotnost v moškem poslovnem svetu pomaga, da vsi delajo na "višjih obratih", podzavestno prav zaradi nje...

Pari mnogokrat postanejo apatični zaradi izgube medsebojne kompenzacije (seksa). Nekako otopijo, ogenj se ohlaja in s tem se ohlaja tempo storilnosti. Taka zveza se mnogokrat pretrga, če ne najde motivacije za vzpostavitev kompenzacije za svoj obstoj. Razen redkih izjem je dober seks zagotovo najmočnejši dejavnik obstoja zveze, vsaj z moške strani. To si bomo priznali samo, če smo zelo iskreni.

Obstajajo trditve, ki pravijo, da bi se svet brez žensk ustavil. Pravzaprav bi izginil glavni ekonomski motivator, izginil bi evolucijski motivator in če smo natančni,..., izginilo bi nekaj s čimer se neprestano ukvarjamo, zapolnjujemo svoje misli, se premikamo in napredujemo. Le kdo bi nas kritiziral? Drugi moški? Dvomim! Ženska je izvor kritike in motivator tudi za delo,... Svet brez žensk je torej ležern, miren, len, prijeten,... Sanje skoraj vsakega moškega. ...  Ali je torej evolucija možna, gledano samo ekonomsko, v svetu brez žensk? Brez motivatorjev in kritikov ustvarjanja?

Misel o uspešni ženski
Tudi rek, da ženska mnogokrat podpira tri stebre v hiši, se lahko razume v kontekstu uspešne ekonomije. Ženske lahko ustvarjajo okolje, kjer je moška motivacija za produktivnost najvišja in moški lahko pride do izraza kot "moški". ... Ženska, ki pozabi biti ženska in se rine v svet moških, postane za moške mnogokrat neprivlačna in nezanimiva, saj izgubi svojo žensko ranljivost, svojo žensko šibkost, izgubi pogoj in željo, da bi moški storil nekaj zanjo. Take, "uspešne", ženske so močne(!?) in povečini osamljene, niso oblegane in občudovane. Moški z njimi ne izgubljajo preveč časa, saj ne izkazujejo ženskega šarma in ne potrebujejo moških storitev. Če jih ne potrebujejo, potem jim moški niti ne znajo pristopiti. Izbirajo si lažje "žrtve". ... Take ženske, pravzaprav, dodajajo najmanjšo dodatno vrednost v ekonomiji seksa... Njihove uspešnosti jim ne zavida nihče v moškem svetu. Morda zmotno mislijo, da jih moški občudujejo, če so jim ob rami na njihovem, moškem terenu?! ...

Ne želim verjeti, pa vendar si moram priznati, da primerov, kot so zapisani, lahko najdem v svoji okolici kolikor hočem. Zakaj se torej sama trudim uspeti v "moškem svetu" in vsakič znova pogorim na vseh plateh priljubljenosti. Očitno je, da je seksonomija zelo pomembni faktor v vsakdanjem življenju in naših odnosih. Ravno zato, ker je knjigo pisal moški, je v zapisnem mnogo manj slepil o emancipaciji in sličnih kvazi enakopravnih odnosih.

Morda je pa vse res?!

Prav zamalo se mi zdi, da sem v enem tednu bila trikrat na Primorskem, pa me je vsakič pričakalo sonce le doma. Dol pa megla in skoraj dež, še dobro, da ni pihalo. Medtem mi je pa Mare pošiljal nadvse sončne pozdrave s kamniških vrhov.

Sonca torej ni bilo, so bili pa kakiji, na tone kakijev.

Le posebnim veščinam Ajde se tokrat lahko zahvalimo, da je vsa ta količina sadja prišla na tla. Ker najlepši sadeži rastejo čisto na koncu najdaljših vej, jih vsako leto znova obrežemo in morda ravno zato, vsako leto znova dočakamo prav neverjetno obilno letino.

Vse sadeže je potrebno prav skrbno pregledati, saj vsaka odrgnina, luknjica ali razpoka, naznanja, da sadež ne bo dozorel. Vse ostale smo lepo zložili v zaboje in jih uskladiščili v kleti. Sedaj se morajo še kakšen teden mediti. Nezreli sadeži imajo zelo trpek okus. Bolj ko bodo zreli, bolj bodo slastni. Nato jih jemo kar z žlico ali pa jih zmiksamo in pripravimo s sladko smetano kot sladico, jaz jih imam najraje s skuto, za zajtrk.

Ker smo se pogovarjali, kakšen GI ima kaki, sporočam, da na ang. straneh zasledimo, da ima 'persimmon' GI 50.

V soboto smo imeli s ŠD Krti en tak lušten pohod. Kraji so bili ravno času in družbi primerni. Pohajkovali smo po obronku Vipavske doline in mokro vreme nam ni prav nič skalilo razpoloženja.

Nismo se branili dobre hrane še manj pa dobrega vina, ki ga je v teh krajih obilno. Naš pohod na post-martinovo soboto smo zaključili v zaselku Sv. Martin, ki pa se ponaša z neverjetno zanimivo cerkvico polno skulptur akademskega kiparja Petra Černeta.

Vtis likovnega šarma umetniškega ambienta v Grožnjanu, kjer je ustvarjal, vsekakor vpliva na njegovo upodobitev Mrtvaškega plesa. Všeč mi je, da je na grob posadil trto, kot simbol večnega življenja.

Tako, kot mi je bil všeč Grožnjan, nekega zimskega dne... No, to je že druga zgodba.

Ker nam je "presneti reno" povzročal čedalje več težav in ker se je po števcih sodeč njegova življenjska doba prevesila v zadnjo (hm) desetino, je sredi prejšnjega meseca padla dokončna odločitev - avto je potrebno zamenjati in to takoj, seveda še pred bližajočo se registracijo.

Zamenjava avta pač pomeni, da je potrebno prvega prodati in drugega kupiti. To pa seveda lahko storiš na 142 različnih načinov. Najina odločitev je bila jasna, čim manj (dni) naj traja agonija, tem lažje bo. Odločava se hitro, s tem naj ne bi bilo težav. Če nimava posebnih želja, lahko zamenjava v enem dnevu.

Zato sva izbrala krajevno najbližjega posrednika, pogledala ponudbo na avtonetu, se odločila za enega in sva šla lepo po službi menjat avto. Izbranega avta sploh ni bilo več v ponudbi (ali pa ga nikoli ni bilo), povrhu pa se z renojem niso želeli ukvarjati, torej kupčija odpade v celoti.

Prva zavrnitev.

Malce nelagodno se začnem zavedati, da zadeva morda le ne bo šla tako, čez noč. Bo treba malce dlje, vsaj do Ljubljane pogledat in si vzet še kakšen dan več. In ker se je moj moški ukvarjal z menjavo službe in je imel drugih zadev več kot dovolj, je to prijetno opravilo menjave avta padlo name.

In »presneti reno« si ne bi zaslužil svojega nadimka, če se ne bi takorekoč zadnji dan pred oddajo pokvaril. Ker je iz užaljenosti spustil skoraj vse tekočine, ni bilo drugega, kot, ajd na servis. Tam mu je pa postalo tako všeč, da smo ga peljali nazaj še dvakrat, tako, da so dnevi kar bežali, pa smo dodali še popravilo po črnogorsko izklepanih izpušnih loncev in še nekaj malenkosti, da smo lepotca lahko prepeljali na že potreben tehnični pregled. Malo gužve v službi, malo privat, nam seveda zmanjka časa in registracija je bila neizbežna.

Sedaj se lahko oddahnem. Avto torej ni za v prvi graben po Aleševo, pravkar registriranega mi pa ja ne bo težko prodati, modrujem zase. No, prvi  in drugi posrednik avta niti od daleč ne pogledata. Pravzaprav ugotovim, da ga nihče noče. Meni je pa kar hudo, ko ga takole ponujam naokoli, kot zadnjo smet. Pa saj je prav lep. Pa toliko lepega smo doživeli z njim!

Druga in tretja zavrnitev torej.

Potem pa ga le najdem. Posrednika, ki zna vsaj malo ceniti naš velik avto. Nekoga, ki ga je pripravljen vzeti v račun. Z Alešem prek neta pogledava njihovo ponudbo in se odločiva za malega »japonca«. Glede na dobre izkušnje s Suzukijem nama je Toyota še najbližje.

Grem in se dogovorim. Jaz vam Renoja, vi meni Toyoto, še malo doplačam in to bo to. Brez probe, saj velja garancija, brez Aleševega ogleda, saj ga je videl na internetu. Velja torej za jutri.

Pride jutro in nov dan. Svečano se opravim, nakažem denar in grem po avto. Kako naivno! Avto še nima urejenih papirjev na davčni. Denar mi vrnejo takoj. Papirji bodo čez en teden, malo bo za počakati.

Četrta zavrnitev.

Pravzaprav se mi ne mudi. Pa počakajmo še malo. Čez vikend zapade prvi sneg. Reno je brez zimskih gum in sedaj se mi začne muditi. Komaj dočakam sedmi dan, ko so ceste na srečo suhe, napoved pa je slaba. Pripeljem Renoja, želim menjati, nakar mi povedo, da pravzaprav nimajo papirjev. Izgubili. Bodo uredili, še kak dan bo za počakat.

Peta zavrnitev.

Mene pa sedaj najbolj skrbi sneg, pa menjava gum. Na renoju, za tri dni? Dogovorimo se, da dobim nadomestno vozilo za ta čas. Pa še Toyoto bodo opremili z zimsko opremo. Čakam in se vozim naokoli kot največja reklama. Še na Sladki Vrh smo se prišli pokazat. Ugotovimo, da se mali rdeči še najbolj sklada z našo Pixno na dvorišču. Pravzaprav dobim še novo idejo za reklamo.

Še en vikend in en dan, ko me pokličejo, da imajo vse pripravljeno. Tretji torek torej. Sedaj pa bo! Ponovno plačam avto, gremo na tehničnega, kjer pa ugotovijo, da priloženi papirji in avto nekako ne spadajo skupaj.

Fiasko.

Posredniki skačejo en čez drugega. Nekdo je zamenjal mapo. Prava mapa je v Šiški. Aleš skače do stropa. Doma. Morda bi bilo bolje, da mu sploh ne bi poročala z mojih avto avantur. Ampak bo. Bodo uredili. Še dve uri bo za počakat. Medtem se odločim, da jim dam natanko še ti dve uri in nič več.

Seveda, trajalo je še natanko šest ur. Od tega sem eno uro in četrt stoje čakala v vrsti na InterServisu za ureditev zavarovanj, prepisa in vsega ostalega. Dali smo mi še registrsko UU-557 in Toyoto Corollo Verso sem takoj prekrstila v Toujouto.

Medtem se je že pošteno znočilo. Posrednik me je še čakal, da mi je lahko predal ključe mojega avta. Doma pa me je že čakala slastna večerja, nazdravljala pa sva še pozno v noč.

Tako sem torej dodala 143. način kako zamenjati avto, ne v enem dnevu niti v enem tednu. Natanko en mesec je bilo potrebno, čeprav je šlo takorekoč za internetni nakup. Zakaj le?

Očitno je faza same izbire še najmanj zapletena in najbolj tehnološko dodelana.  Vse ostalo gre ali pa ne, še vedno po starem. Papirji in še enkrat papirji. Pa kopije papirjev spete v mapco, pa še papirji za davčno in papirji za zavarovalnico, in papirji zame, in papirji za posrednika, in papirji za overitev komisijske prodaje, pa papirji za ceste, in papirji za papirje, plus Vinjeta.

Na Sladkem Vrhu sem spoznala prav prikupno, precej udomačeno in neverjetno graciozno labodjo družino.

Občudujem jih.

S kod sem doma, če veljajo vsakodnevne?

Pozdravljaš z »Bok!«.
Midva ne greva, ampak grema in ne grema tja ampak tam.
Ne greš z menoj, ampak z mani.
Ne pogovarjaš se, ampak se meniš.
Kolegov ne zapelješ, ampak jih zategneš.
Piješ kofe s smetani.
Nisi buden, ampak čuješ.
Ni te ugriznil pès, ampak pês.
Ne greš domov, ampak domu.
Nimaš sam kozarcev ampak maš tud kupce.
Niso ti dolžni denarja, ampak gnar.
Nimaš superg, adidask in patik, ampak ene in edine teniske.
Ne uporabljaš dvojine in rečeš pejt gremo na pir, tudi, če vabiš le eno osebo.
Stvari ne razumeš, ampak jih zastopiš.
Ne vprašaš zakaj, ampak zakuga.
Ne ješ češenj, ampak črešje.

Pogrešaš vonj "po kavi" odkar so zaprl Celulozo.
Stvari ne potrebuješ, ampak jih nucaš.
Ne rečeš krožnik in skodelica, ampak taler in šalca.
Ne igraš glasbe, ampak špilaš muziko.
Ne voziš kolesa, ampak picikl.
Nisi natančen ali siten, temveč si aklih.
Nimaš mila, ampak žajfo.
Vzklik »Ka je?« se ti zdi primeren odziv, ko te kdo pokliče.
Namesto "Pridi sem!" rečeš "Bal sem!"
Ne rečeš odidi, ampak »Bejž!«.
Ljudje te ne zajebavajo, ampak zajebavlejo.
Ne zajtrkuješ, ampak fruštkaš.
Ne paziš, da ne padeš po stopnicah, ampak mirkaš, da ne telebneš po štengah.
Ne greš v gozd, ampak v hosto.
Nisi zgoden, ampak si zacajten.
Ne ješ jabolk, ampak japke.
Ves čas se kregaš ali si štajerc ali krajnc.

Sedaj je že jasno, še mnogo več originalnih pa je zapisanih pri Skupini Kako veš, da si iz Posavja?