Vodniški tečaj - 2. del

 <-- prvi del  --> tretji del

5. dan

Na bivaku

Edino poškodbo, ki sem jo uspela stakniti je bila dobljena pri norenju. Pri igrici sem se spotaknila in z drugo golenjo priletela na korenino. Grdo. No, saj ne maram za krilca poleti... Zvečer sem zaspala ob zvoku kitare in z vrečko ledu (hladne vode) na nogi.

Noč smo preživeli pod zvezdami ob vznožju Mangarta.

Čeprav se je zvečer bližala oblačnost, se je kasneje zjasnilo in zbudili smo se ob zori, prerojeni od svežega zraka.
Takoj, ko se je zdanilo smo šli iskat sneg in pričeli smo s terenskimi vajami.


Presenetila me debelina snega ob snežni poči.


Cepin in dereze, nerazdružljiv par. Nova oprema na mojih nogah, morda se pa res odločim še za zimske pohode. Vsaj Mare bi bil zelo vesel kakšne družbe. ps. Dereze so tudi njegove, cepin pa je Alešev. Še nerabljen.


Vadili smo ustavljanje s pomočjo cepina.


Malce kasneje pa se je bilo potrebno spustiti kar po žičnici v dolino.

6. dan

Tečaj prve pomoči in sušenje mokre opreme, predvsem gojzarjev, od nenačrtovanih zdrsov v Koritnico prejšnji dan.

Skupinski odhod po drva na območje ledenega plazu in prvi


družabni večer ob ognju, kljub 30+ stopinjam čez dan.

7. dan

Tura na Svinjak nad Bovcem



Tokrat nam gre vodenje skupin že mnogo bolje in smo do kosila že nazaj. Za malo malico. Ne glede kdaj pridemo, nas Betka čaka z obilico hrane. Neverjetne količine zajtrkov, kosil in večerij smo z lahkoto pospravili.



Popoldan:
terenske vaje


Izdelava nosil. Spet pletemo in štrikamo z vrvicami. Neverjetno so uporabne.

8. dan

Terenske vaje in popoldanska predavanja


Spust po vrvi s pomočjo Dűlferjevega sedeža lahko malce boli, saj se vrv rada zadrgne ob stegna ali vrat. Sama sem kar precej odrgnjena po vratu. Mažem in se zdravim.


To je pa druga zgodba. Eeleganten spust z osmico (abzajling) gre mnogo bolje, če le držiš noge dovolj narazen, sicer pristaneš v steni. Tudi to sem preizkusila. Steno namreč.

popoldan

Seminarska Priprava na pohod, kjer za nalogo izdelamo samostojne priloge:

- priprava izleta
- naloge vodnika
- promocijo (plakat)
- seznam opreme
- opis poti
- profil poti
- karto poti
- vetrnico (razglede)
- analizo poti (po pohodu)


fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi: Izpitna tura

Tags:

01 hribi | PZS

Vodniški tečaj - 1. del

Usposabljenje za vodnika Planinske zveze Slovenije A kategorije (lahke kopne ture) je osnovni program usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov Planinske zveze Slovenije, kjer se za gibanje po gorah uporablja predvsem hoja, posebna tehnična znanja pa niso potrebna, je pa potrebno opraviti sprejemni izpit. Izobraževanje traja 12 polnih dni, vsebuje pa veliko praktičnega dela (terenskih vaj), tri ture v visokogorje in veliko tematskih predavanj na temo vodenja in poznavanja narave.

Izpitni del sestavlja izpitna tura, obvezna seminarska naloga, poznavanje prve pomoči ter obvladovanje osnovnih vozlov in ustrezne opreme. Opravljen tečaj je obvezen za vsa nadaljnja licenčna usposabljanja.

Sama sem se udeležila druge izmene usposabljanja v Bavšici, ki je potekalo od 7.7. do 18.7.2010. Za ta termin se nas je prijavilo kar 33, lahko rečem, da kar s cele Slovenije.

 
Odkod vse prihajamo?

Program:

1. dan

Prihod, popoldan pregled in dopolnitev osebne tehnične opreme in Rudijevo predavanje o uporabi le te.

2. dan - Terenske vaje in popoldanska predavanja

Dan smo prvi pričeli okoli petih, zajtrk je bil na sporedu glede na predviden urnik. Včasih ob petih, šestih, enkrat ob sedmih in enkrat že ob štirih! Potem pa smo šli na teren.

 
Jože nam je pokazal izdelavo plezalnega pasu iz treh pomožnih prusikovih vrvic.


Zabijanje klinov v steno (delanje sidrišča). Dokler klini niso pravilno zapeli, je bilo potrebno kar vaditi in iskati prave razpoke.


Plezanje po učni poti, ki so jo v Bavšici postavili alpinisti iz Kamniškega odseka. Pravzaprav sem bila kar presenečena, da so nas kar spustili na zahtevno pot. Veliko zaupanja smo si pridobili v tako kratkem času, pa smo jo vsi prehodili brez težav, seveda z uporabo samovarovalnega kompleta.

3. dan

Tura na Stador


Prvo vodenje skupine po brezpotju ob enkratnih razgledih na okoliške vrhove Jalovca je za nami. Razgledi so bili res fantastični, mi smo pa spoznavali, kako težko je uskladiti različne interese udeležencev v skupini.


Skupaj na Stadorju. Pod vrhom smo srečali modrasa in gada, ki se nista prav nič bala ali umikala zaradi ljudi, ampak sta čuvala svoje domovanje pod skalcami, za katere smo se mi oprijemali, da smo prišli do vrha. Res zanimiva izkušnja.


So pa tukaj že cvetele tudi murke. Res je, dišijo po čokoladi.

Namesto predvidenih šestih ur, smo jih prehodili devet, torej - tri ure dlje. Nauk za vodnike: organiziraj pot tako, da bodo počitki in ustavljanja predvideni in vodeni, tempo celotne poti pa prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Mi smo se kar naprej ustavljali, zaradi žeje, pa vezalk, pa srečavanj z drugimi ekipami, pa lakote, zaradi čakanja počasnejših itd... Na napakah se učimo, res je, čeprav noge pa bolijo.

4. dan - Terenske vaje, popoldanska predavanja, odhod na bivak


izdelava vrvnih ograj za varovanje


Varovano plezanje v steni. Še meni je uspelo priti do vrha.


Prečenje Koritnice je bilo poučno. Čeprav je voda segla samo do kolen, jo je en sam zelo težko prečil, saj je tok reke izredno močan. Nikakor ni primerna za igranje otrok ob vodi. Preizkusili smo prečenje ob vrvi, najbolj pa se je izkazala metoda, ko smo se prijeli trije za več palic in smo tako mnogo močnejši skoraj z lahkoto prečili brzice.

Proti večeru smo se spakirali in odšli spat pod steno Mangarta.

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi - Odhod na bivak.

Tags:

01 hribi | PZS

Pro+ dopust

To, da sem se letos sama odpravila na dopust, je že bila dogodivščina tako zame, kot za ostale, ki seveda niso ostali doma. Smo se potepali vsak po svoje, in bomo potrebovali vsaj še enkrat toliko, recimo štirinajst dni, da si sedaj lahko en drugemu povemo in podoživimo vse, kar se je lepega in zanimivega dogajalo.

Tečaj za vodnike PZS v Bavšici seveda ni dopustniško počivanje, ampak gre za najbolj intenzivno preživete dni, kar si jih lahko predstavljaš. Zajtrkuješ ob 5h, ob 6h si že na turi, do kosila nazaj, nato popoldanska predavanja do večerje, zvečer družabni program in naslednji dan vse ponoviš in se nikakor ne zaveš, da je prvih 10 dni minilo, kot bi mignil. Vmes pišeš izpitne pole in se učiš novih vozlov, vse pa je odeto v dobro družbo in dih jemajoče okolje Jalovca, Mangarta in ostalih bovških koncev.

 na Stadorju

Zadnja dva dni sta bila Aleš in Mare že čisto v bližini, sta se sama potepala po vršacih naokoli, tako, da smo se v nedeljo že uro po mojem zaključku srečali in skupaj sva jo mahnila direktno na morje. Saj je lepo v hribih, ampak ko zagledam zeleno morje in občutim vonj borovcev, se mi zdi, da sem v raju. Dva dni na istem mestu, v istem kampu, pa je bilo več kot dovolj in že naju je neslo naprej. 

 Villa Polesini

Že dolgo me ni navdušila kakšna stavba tako zelo kot tale vila. Žal sem jo lahko občudovala le na bežnem sprehodu, kako bi bilo živeti tukaj, pa lahko le sanjam. Zato sem iskala sanje drugje. Nekje sem prebrala o zanimivi dolini pri Osilnici. Ker si nikoli še nisva vzela čas za tiste kraje, je bil dan kot naročen za potepanje v deželo Petra Klepca ob Kolpi.

 Firstov rep

Občudovala sva majhne cerkvice, se vozila po novi cesti in iskala nekaj za pod zob. Na veliko začudenje sva na glavnem in edinem trgu v Osilnici našla trgovino, ki je odprta samo do 15h, še banka je trajno zaprla svojo poslovalnico na trgu, je pa zraven podružnična šola (ki je trenutno seveda zaprta) in pa Pošta, ravno tako delujoča samo v dopoldanskem času. Vse skupaj je nadomestil podjetnik Kovač, pri katerem se lahko do sitega naješ postrvi ali domačih njokov, dobiš domači kruh, hkrati pa skrbi za prenočišča in raftinga željne turiste.

Vendar naju je novo iskanje prehitro zaneslo na sever in kar naenkrat sva bila pri Čadorju in Babnem polju, kjer se nama je Snežnik dobesedno metal pred kolena. Sprejela sva izziv in prespala kar sredi snežniških gozdov, ob svežih sledeh za oznake medvedov na tem področju.

 območje medveda

Jutro naju je nagradilo s tisoč meglicami v dolinah in s prvimi sončnimi žarki na vrhu.

 s poti na Snežnik

 midva

Bila sva v tistem svežem jutru edina na vrhu Snežnika in bil je čisto pravi čas, da se zadovoljena z vsemi novimi vtisi odpraviva domov.

Tags:

Bavšica

Pakiram: Selitev
Destinacija: Dolina Bavšice
Slika:



Trajanje: 12 dni
Bonus: + 2 dni prostega časa
Cilj: Se gremo hodit v hribe naučit
Razpoloženje: Vznemirjeno
Obljuba: Se vidimo!

 

Tags:

01 hribi | PZS

Klemnu

Ko so danes na Žalah v Kamniku zapeli tole pesem, ni več nihče skrival svojih solza.

Planike

Rasejo v strmi gori,
bele planike tri.
Zanje vedo le orli,
rosa umiva jih.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj,
tri bele zvezde, troje oči,
vsako za lep spomin.

Prvo prinesem mami,
stara ji dlan drhti.
Drugo sestrici mladi,
jutri se omoži.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj,
tri bele zvezde, troje oči,
vsako za lep spomin.

Tretjo prinesem zate,
čuvaj mi jo skrbno.
Naj te spominja name,
če me kdaj več ne bo.

Kako razumeti, kako si razložiti smisel v smrti nekoga, ki se je z vsem svojim bitjem predajal drugim, se poleg družine razdajal kot planinski vodnik, tabornik in gorski reševalec? Je bil tokrat poklican drugam?

Ne zmorem razumeti, lahko samo čutim. Delček praznine in vse lepe misli, ki so s teboj.

Tags:

Encijan

Le kdo ne pozna teh prelepih modrih cvetov?

Vsakdo vam bo zatrdil, da je to Encian. Tisti najbolj zvesti, se ga še dobro spomnijo iz šolskih učbenikov, pa tudi z nalepk na steklenicah domače grenčice.

Tudi sama sem bila dolgo prepričana, da se korenika te rastline uporablja v doktrini pridobivanja grenčic.

Zato sem bila tem bolj presenečena, ko sem odkrila, da gre le za ljudsko ime, in da ima tisti pravi encijan rumene cvetove in, da na prvi pogled ni prav nič podoben modrim lepotcem. Pa vseeno gre za rastlino iz družine sviščevk.

Sedaj že vem, da je tole Clusijev svišč, tista grenka pijača, ki ji po domače rečemo Encijan pa ima sledi Rumenega svišča ali Bratinskega košutnika.

Zanimivo, kajne?

Tags:

Peca

Peca je ena izmed naših svetih gora. Pravzaprav ne gre samo za goro, ampak za pravo pogorje z več vrhovi, od katerih je najvišji Kordeževa glava, 2.125m. O slovenskem kralju, ki je menda dobil ime po zgodovinskem madžarskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490), obstajajo številne zgodbe. Po nekaterih različicah naj bi dobrega kralja skrile tudi druge slovenske gore, kot npr. Čaven, Budinska gora, Krim, Homec, Donačka gora, Sveta gora, Triglav in verjetno še katera. Tam sedaj počiva s svojimi junaki, in ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu.

 
Peca

S tem živim in simboličnim izročilom pa je vendarle najbolj tesno povezana Koroška, ki mu je na Peci že leta 1932 postavila prvi kip. Iz lipovega lesa ga je izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat. Mežiški rudarji so kralju pri nekdanji Uletovi koči (danes Dom na Peci) v živo sklalo izklesali prestol. Ob navzočnosti velike množice ljudi, so mu v krono zabili zlate er srebrne žeblje, ter ga ustoličili. Tam je ostal do začetka druge svetovne vojne, ko je nemška mladina iz krone populila zlato in srebro, skulpturo pa uničila.


Po grebenu Pece je polno mejnih kamnov. Naša hoja do vrha se je vila tako po avstrijski, kot po slovenski strani.

Leta 1961 so mežiški planinci ponovno obudili spomin na bajnega kralja. Tokrat so v opuščenem rudniškem rovu v bližini koče postavili bronasti kip spečega kralja, delo kiparja in alpinista Marjana Keršiča - Belača, ki si ga lahko ogledamo še danes.


Vzpon na Peco, čisto v ozadju Uršlja gora ali Plešivc.

Stare zgodbe pripovedujejo, da kralj Matjaž čuva zaklad in samo izvoljenim posameznikom se posreči, da pridejo do njega.

Zapis je povzet po knjigi Pravljične poti Slovenije, avtorice Irene Cerar Drašler

Tags:

Paberki

Imam nekaj lepih fotk, za katere mi je kar žal, da jih ne objavljam sproti na blogu. Ker blog zanemarjam na celi črti. Ne vem, ali gre za popolno blokado ustvarjalnosti ali bolj za iskanje nekega novega koncepta. O čem še lahko pišem, razen o hribih, hribih in hribih. Saj že meni postaja mučno.

Pa vendar, tule je nekaj utrinkov:

Alešev osmi krog okoli jezera, kjer smo spoznavali, da je Bled še vedno prava turistična meka. Predvsem pletnarji so veseli množičnega turizma. Nemalo avtobusnih turistov se ustavi neposredno v bližini sidrišč, nato pa se skorajda v drncu zapodijo na najboljše sedeže na čolnih.

Premore pa jezero tudi take skrite kotičke, ki kar vabijo v objem - ljubljen ali pa bolj moker. Užitkov polna skleda, torej.

Tole je pa že dan ali dva kasneje, s čisto drugega konca. Šoštanj, kamor nas je pot vodila iz Črne na Koroškem. Do tja smo potrebovali z malim avtobusom cele tri ure. Pa saj bi bili prej na morju. Tako daleč je ta naša Peca, kamor smo splezali sredi hude pripeke. Zato mi ni bilo težko se malo poigrat s sencami in poslat en prijazen pozdrav tja v dolino za sedmimi gorami.

In ne, nismo še zbudili Kralja Matjaža, čeprav zna biti kmalu pravi čas.

Tags:

kaos