Peca je ena izmed naših svetih gora. Pravzaprav ne gre samo za goro, ampak za pravo pogorje z več vrhovi, od katerih je najvišji Kordeževa glava, 2.125m. O slovenskem kralju, ki je menda dobil ime po zgodovinskem madžarskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490), obstajajo številne zgodbe. Po nekaterih različicah naj bi dobrega kralja skrile tudi druge slovenske gore, kot npr. Čaven, Budinska gora, Krim, Homec, Donačka gora, Sveta gora, Triglav in verjetno še katera. Tam sedaj počiva s svojimi junaki, in ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu.

 
Peca

S tem živim in simboličnim izročilom pa je vendarle najbolj tesno povezana Koroška, ki mu je na Peci že leta 1932 postavila prvi kip. Iz lipovega lesa ga je izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat. Mežiški rudarji so kralju pri nekdanji Uletovi koči (danes Dom na Peci) v živo sklalo izklesali prestol. Ob navzočnosti velike množice ljudi, so mu v krono zabili zlate er srebrne žeblje, ter ga ustoličili. Tam je ostal do začetka druge svetovne vojne, ko je nemška mladina iz krone populila zlato in srebro, skulpturo pa uničila.

Po grebenu Pece je polno mejnih kamnov. Naša hoja do vrha se je vila tako po avstrijski, kot po slovenski strani.

Leta 1961 so mežiški planinci ponovno obudili spomin na bajnega kralja. Tokrat so v opuščenem rudniškem rovu v bližini koče postavili bronasti kip spečega kralja, delo kiparja in alpinista Marjana Keršiča - Belača, ki si ga lahko ogledamo še danes.

Vzpon na Peco, čisto v ozadju Uršlja gora ali Plešivc.

Stare zgodbe pripovedujejo, da kralj Matjaž čuva zaklad in samo izvoljenim posameznikom se posreči, da pridejo do njega.

Zapis je povzet po knjigi Pravljične poti Slovenije, avtorice Irene Cerar Drašler

Imam nekaj lepih fotk, za katere mi je kar žal, da jih ne objavljam sproti na blogu. Ker blog zanemarjam na celi črti. Ne vem, ali gre za popolno blokado ustvarjalnosti ali bolj za iskanje nekega novega koncepta. O čem še lahko pišem, razen o hribih, hribih in hribih. Saj že meni postaja mučno.

Pa vendar, tule je nekaj utrinkov:

Alešev osmi krog okoli jezera, kjer smo spoznavali, da je Bled še vedno prava turistična meka. Predvsem pletnarji so veseli množičnega turizma. Nemalo avtobusnih turistov se ustavi neposredno v bližini sidrišč, nato pa se skorajda v drncu zapodijo na najboljše sedeže na čolnih.

Premore pa jezero tudi take skrite kotičke, ki kar vabijo v objem - ljubljen ali pa bolj moker. Užitkov polna skleda, torej.

Tole je pa že dan ali dva kasneje, s čisto drugega konca. Šoštanj, kamor nas je pot vodila iz Črne na Koroškem. Do tja smo potrebovali z malim avtobusom cele tri ure. Pa saj bi bili prej na morju. Tako daleč je ta naša Peca, kamor smo splezali sredi hude pripeke. Zato mi ni bilo težko se malo poigrat s sencami in poslat en prijazen pozdrav tja v dolino za sedmimi gorami.

In ne, nismo še zbudili Kralja Matjaža, čeprav zna biti kmalu pravi čas.

Zdi se, da mi prekomerno dogajanje ne daje veliko tem za pisanje bloga, ravno nasprotno. Planiran vikend na morju, bolniška, treking, taborniki, fundacija Tarasa, odpovedi, nabave, študentka, zaključevanje ocen, nova služba, projekti, geoStik, torkova rekreacija, ... Kaj torej je tema za blog? Ko pa že vse instantno pošljem v sliki na FB, tam je tema vidna kakšno uro in to je to! Pa vendar...

Na FB ne morem pisati o neprimernem odnosu osebja do opite žene v dispanzerju. O dogodku, kjer smo se popolnoma pasivno držali vsak zase, morda se celo zgražali nad dogajanjem in za kazen ostali v neznanskem smradu, ki se je razširil čez čakalnico. Sestre in zdravnica pa so mirno zaklenile vrata, ker so zaključile z delavnikom in odšle domov. Kam je odšla ženska, ki se očitno ni zavedala sebe niti okolice, ne bom nikoli izvedela. Mene je strašansko pretresel odnos in popolnoma razčlovečenje družbe, ki sem mu bila priča, tudi sama enaka med enakimi. Na FB ni opcije Ni mi všeč, kajti meni Ni všeč marsikaj, pa sem tiho, prezrem, se ozrem stran in mine. Včasih.

So mi pa všeč moji novi čeveljci, predmet poželenja in nuja za vse planirane poti po hribih. Priporočani s strani Mareta, ki mu kar zaupam, da ve, kaj je dobro. Pa sva jih potem iskala pri zastopniku v Ilirski Bistrici, pa ni bilo moje številke, nazadnje sem jih našla in kupila v Kopru. Danes so prestali prvi krst in občutek varnosti pri hoji po skalah je fantastičen.

Smo bili na Zelenici, ki smo jo pri lanskem sestopu s Stola izpustili. Je manjkal košček mozaika in ravno danes je bil dan kot nala��č za takšen krajši družinski pohod. Napovedanemu dežju smo se uspeli izogniti, še enkrat pa smo spoznali prijaznost in ustrežljivost oskrbnice v koči pri izviru Završnice. Pa še zdaleč prepoceni nudi božanske zeliščne napitke. Obiščite jih, ne bo vam žal.

Bolniška prejšnji teden mi ni kaj dosti hasnila. Občutek bolečine pod rebri ne pojenja. Čeprav mi na prvi pogled ni nič hudega, celo v hrib lahko hodim, samo vsake toliko me nekaj zbada in ne pusti najbolje dihati. Kot vsak začetek poletja. Kar nekajkrat sem se že v tem letnem času ubadala s sličnimi težavami in končno sem pomislila tudi na alergijo. Kaj pa če le niso bile krive smotke, dežurni krivec za vse težave?

Po odgovor bo treba nazaj, v tisto čakalnico. Pa vendar nisem prepričana, če si ga res tako močno želim.

Kako je že bilo takrat, ko smo delili parking s protokolisti?

Tokrat je bilo bolj mirno, še več vode in delavnic je bilo, pa tudi zaprisega ni kar tako:

Pri svoji časti obljubljam,

da bom zvest domovini,

da bom sprejel Duhovno resničnost, jo razvijal

in živel v skladu s taborniškimi pravili.

Stela.

Kar naenkrat so že veliki.

Sem že bila kdaj v Muti? Pa v Vuzenici? Nisem. Pa bi šla kdaj naokrog po njihovih hribih, če ne bi organizirali Koroški treking? Zelo malo verjetno. Ko se bom naslednjič spraševala, kaj in čemu se peham po pobočjih, za katere prej še slišala nisem, naj se mi vsaj malo zdi prav in fino, da imam to možnost. Kar tako, iti nekam, kjer nikoli še nisem bila. In se kvalitetno zgubljat, kot se je udomačil izraz za naše beganje po gozdovih gor in dol, levo in desno.

To nedeljo je bilo naporno. Kontrolne točke so postavili na same vrhove hribov naokoli in nikakor ni šlo drugače, kot neprenehoma gor in dol, iz ene grape v drugo.

Vmes nas je lepo premočil še dež, ploha, ki je trajala kar dobro uro, je premočila vse, kar sem imela na sebi. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da je tokrat konec z menoj, le nemočno sem držala ritem Aleša in Mareta, ki sta v dežju iskala prave odcepe. Včasih so bil bolj pravi, včasih manj. Vsekakor sem se odločila, da je tole moja zadnja ultra in da nimam kaj iskati na takšnih celodnevnih pohodih. Ker ne zmorem, nisem dovolj hitra, se grem kar nekaj...

Potem pa se je zjasnilo, sonček se je skoraj kazal, fantoma se je od vseh enakih stez že malo "sfržmagalo", meni pa se je vrnila volja do življenja in sem prevzela vlogo goniča. Pa smo zadnji del poti leteli in drveli in ujeli še časovnico, malo več kot osem ur smo porabili za približno 40 km in 2.000 višincev.

Kot zadnja ultra ekipa pa smo dobili prekrasno tolažilno nagrado -  knjigo s čudovitimi posnetki Alp. Povem vam, da se je splačalo biti zadnji :)) Se vidimo v Bovcu!

Še nekaj fotk.

Danes, 25. maja, na dan mladosti, so tokrat tekli naši najmlajši. Spomladanski kros na Viru 2010.

Lahko jim kar zavidamo za takšen tempo! Držali so ga celo pot (krog in pol).

Bavšica ni Bavščica, kot sem do nedavnega zapisovala, niti ni noben bav bav, kot sem se jo bala.
Je le prelepa dolinica, na koncu nje pa planinski dom, ki nas bo gostil še dvanajst poletnih dni.

Sprejemci so za nami, družba bo odlična, predmetnik pa tako poln, da ne bo časa za kakšen dolgčas.

Se vidimo!

Ta, pa prejšnji, pa tisti prejšnji mesec, pa januarja za moj rojstni dan, pa tja do decembra nazaj in še vsak vmes. Vsak torek šteje in kdo pravi, da si je moč zapomniti tedne samo po vikendih.

In včeraj je bil Torek.

Tako se dela.