Ali ste vedeli, da so lišaji tudi bioindikatorji, kar pomeni da so pokazatelji čistega zraka. Najboljši bioindikatorji so grmičasti lišaji, ki rastejo samo na območjih, ki niso onesnaženi. Na Pohorju lahko na srečo še najdemo številna drevesa, ki so dobesedno preraščena z njimi.

Zadnje čase me namreč precej muči vprašanje indikatorjev. Zakaj to pri ljudeh ni tako zelo enostavno? Kateri so tisti pokazatelji bistva, ki jim lako zaupam? Kaj je res in kaj ni, kaj je videz in kaj vsebina?

Šele, ko bom res znala odgovoriti na ta vprašanja, se bo moje življenje spet lahko umirilo. Zadnji mesec me namreč nove in nove situacije silijo v odločanja, ki jim včasih nisem kos. Zaupam lahko le svoji intuiciji in ljudem, ki so mi blizu. 

Všeč mi je kombinacija moje letošnje zasaditve cvetličnega korita.

Mi lahko verjamete, da je na fotki krompir? Užiten, sladki krompir, takšen za kuhat in pojest! Spet en dokaz več, da se lahko nekaj dobrega skrije tudi v lepo preobleko. Zaupati torej.

Da ni vse samo v skladnosti, ampak je lahko navdihujoča tudi takšna čudaška kombinacija, priča spodnji primer.

Odgovor torej ni enovit, še manj enostaven. Morda ga sploh ni. Navsezadnje je vse, prav vse, le v načinu ustrezne interpretacije.

Ne samo, da se mi je malce pokvaril in kaže enkrat desno, drugič levo, sedaj ga sploh nimam in ga lep čas tudi ne iščem več. So dnevi, ko količina stresa preseže meje dobrega okusa, zato začnem uhajati na stara preverjena pota.

Jasno mi je, da ne more iti kar naprej navzgor in naprej. Ko bom pripravljena, se bo že uredilo. Pa saj ni tako težko, samo malce več (dobre) volje potrebujem. Se vidimo v naslednji oddaji.

Saj smo vedeli! Napoved je eno, sneg pa nekaj drugega.

Planjava včeraj, 29. avgusta:

in danes, 30. avgusta:

Še včeraj sva hodila v kratkih rokavih naokoli in se sončkala na vrhu Brane, danes pa takole.

Saj še cunj z morja nismo pospravili!

Ko gremo na morje na blef, drugače pravzaprav že ne znamo več, in ko se brez predhodne rezervacije namestimo na Premium Mare prostorčku, potem vemo, da je z nami spet delček sreče. Je luštno imeti skoraj privat plažo v prenatrpanem kampu in sedeti za mizico ob kavi, medtem, ko se otroka lahko kopata le nekaj metrov stran. In ko se zjutraj prvič zbudiš, te šumenje valov morja na obali tik pred šotorom zaziblje nazaj v sladek sen. Takšen vikend pobeg je le dobri dve uri vožnje stran od doma in vsakič, ko sem dol, se sprašujem, zakaj, le zakaj takih pobegov ne izvedemo večkrat.

Priznam, kampi v Istri so čedalje bolj urejeni, dostopni z avtocesto, sanitarije so čiste, trate negovane, cene pa primerljive z apartmaji. Koliko bodo še šli navzgor s cenami? Letos so cene občutno višje, 56€ na dan za takšen plac očitno ni ovira, da ne bi bile vse parcele zasedene in rezervirane večji del poletja. Torej? Se srečujemo z novim - starim trendom?  Kampiranje je privlačno in temu primerna je postala ponudba.

Še nekaj morskih fotk za vzpodbudo, da sonce sije, čeprav ga v Ljubljana z meglenimi jutri ne bo videla na obzorju.

Naš tokratni hit so bile napihljive blazine. Vikend je bil čas za dirke in borbe na morju in za krmljenje živali. Ne, na parceli nikakor nismo bili sami. Na prvem drevesu so bile črne mravlje velikanke, na drugem je svoj dom pod lubjem imel tri centimetrski škorpijon, ki se nikakor ni pustil fotkati. Preden sem pograbila aparat, se je lump vsakič znova skril, barve je pa bil tako kamuflažno rjave, da se ga na fotki tudi videlo ne bi.  Mravlje pa so neumorno iskale hrano in jo vlačile po drevesu neznansko visoko. Kje so imele gnezdo, nam ni jasno. Pa še za sladkor, kruh in ostale sladkarije niso marale, dišalo jim je samo ribje meso. Koščke tune so razgrabile v nekaj minutah, da nikjer ni bilo več sledu.

Ker je bil dan prekratek za vse norije, smo ga podaljšali še v noč. Nočno kopanje je bilo za mularijo posebno doživetje, seveda le na poznanem prostoru, v gruči in z veliko mero zmernosti. Morda se jima od vseh ponavljajočih nasvetov starcev le kaj vtisne v spomin za kasnejše čase.

Ko bomo in če bomo še kdaj barvali našo hišo, potem je moja edina želja v okna ujeti tako modrino in narediti naš dom bolj mediteranski. Glede na pričakovane podnebne spremembe, se mi morda moja želja še prekmalu izpolni.

Obožujem poletja. Ker poletja imajo vse te lepe, dolge, sončne dni. Ko se dan nepričakovano lahko še malo podaljša, ko sem lahko še zunaj, čeprav je za mano služben dan.

Tako smo naredili pohod na Cicelj. Edini preostanek še neprehojene Moravške poti. Le, da smo jo mahnili kar vsi trije in da se nam ni nikamor mudilo. Pot iz Tuštanja pa je strma in sladka. Toliko neobranih robid nas je čakalo, da se nam je kar smejalo.

Naslednji dan smo se pustili razvajati ob ribicah na Borštu, pa smo gledali v nebo; je leto naokoli in spet so tu žareči Perzeidi. Ko končno osvajamo še Plešivico, pa se nam jurčki kar sami mečejo pod noge.

Če bi bili vsi ti in taki gobani užitni, bi jih s koši nosili domov. Pa vendar, naša bera znaša za košaro jurčkov, veselja z njimi pa toliko, da je ves dan prelep.

Kaj potem, če se nebo temni. Mokri bomo tako ali drugače. Športno društvo v Stavči vasi tako vzorno skrbi za kopališče, da je našemu taborniku priraslo k srcu in da mora še enkrat pokazati vse odskočne deske za veliki štrbunk v vodo.

Za protiutež vsej tej divjini in naravi, se podava še v mesto. Spet imava časa na pretek in raziskujeva, se čudiva in uživava.

Poletja mi daj!

Zadnjič je naš mulc izrazil željo, da bi imel lok, takšen plastičen, ki se dobi pri igračah. Skoraj sva že zavila do polic, ko me je prešinilo, da sem nekaj lokov pa tudi že sama naredila. Se spomnim izrezavanja šib pod Šmarno goro za sedaj že tavelikega mulca, še bolj pa vseh doma narejenih hudih lokov, ki smo jih imeli pri indijanskih igrah v moji mladosti.

Obljuba dela dolg in sva šla v gozd po nov lok, seveda opremljena z vso opremo, sekiro, nožem, vrvico, pijačo in fotoaparatom, da še dokumentirava postopek.

Najprej je potrebno najti dovolj velik in razraščen leskov grm, da se mu ne bo poznalo, če ureževa ven kakšno šibo.

Izberemo eno ravno, daljšo in malo močnejšo palico ter do pet za prst debelih šib.

Obrežemo konice in vejice.

Pripravimo zarezo za umestitev vrvice, da ne bo drsela po palici.

Vrvico zavežemo na enem koncu, lok previdno upognemo in močno zavežimo še na drugem koncu.

Pavza. Premamile so naju robide, se je treba tudi malo sladkati.

Na vrsti so puščice. Lepe, ravne, ravno prav dolge. Spredaj zašiljene, zadaj z utorom za vrvico.

Sedaj se je treba naučiti postaviti puščico na lok. Leva roka, kazalec drži puščico na sredini na obodu, desna roka, kazalec in palec zgrabita puščico in napneta vrvico. Leva roka premakne kazalec, postavi lok navpično in končno, preizkusni strel.

Le kako strelja takšen lok? Preizkusite sami, zabavno bo!

Toliko lepot zbranih na enem mestu je možno najti samo, če se vsaj malo potrudiš in obiščeš vse te skrite kotičke na trasi tolminskega trekinga.

Jutro v Tolminu, ob smaragdni reki, nato pa s Planine Kuhinja še pomežik morju, da bi prek meglic dosegli naš vrh.

Fascinanten razgled s Krna, pogled, ki je že od prvih pohodov v hribe moj najljubši.

Še bolj divji in brezčasen pa je Vrh nad peski.

Velikih in malih radosti kar ni bilo konca. Še pri prečenjenu potoka smo naleteli na ostanke nekega drugega morja.

Se še iz Hudičevega mosta zazrli v globine Tolminskih korit in dan se je prevesil v večer.

Hvala Migavcem, ki so nam pripravili in omogočili to nepozabno in enkratno doživetje!

Pa je že za nami tudi naš obisk triglavskih jezer, ki so dostopna po dovolj varnih in lahkih poteh, prav primernih za dvodnevni družinski potep po visokogorju.

Bolj kot jezera smo šteli planšarije, Planine, ki se v veliki večini obnavljajo in živijo na svoj, sodobnejši način. Koče so sedaj namenjena preživljanju prostega časa na Planini, časi, ko so z živino, mlekom in mlečnimi izdelki nudile preživetje, pa so v pozabi.

Hodili smo ves dan, saj smo načrtovali nočitev na Komni. Izbrali smo jo zaradi jutranjih razgledov v dolino in ni nas razočarala. Pogledi na jutranje meglice nad jezerom, medtem, ko smo se sami kopali v soncu, so res nekaj dragocenega.

Po večerji in namestitvi v sobah s skupnimi ležišči, kar nismo mogli še mirovat, pa smo šli še na en sprehod in pijačo do koče po Bogatinom. Le tako smo res v celoti zapolnili dan in končno smo se spravili v postelje na zaslužen počitek.

Sobo smo si delili še z enim parom. Smo se samo pozdravili v angleščini, njihove narodnosti pa nisva uspela ugotoviti, saj nista bila prav nič zgovorna. Veliko sta gledala v mapo ViaAlpina, zato predvidevam, da nadaljujeta to zanimivo mednarodno pot po Alpah.  Kaj sta si po napol prečuti noči lahko mislila o nas, lahko pa samo ugibam. No, v sobi z neznanci se ti kaj hitro lahko zgodi, da nekdo smrči, kar za nekatere ni nič posebnega, drugi pa ob smrčaču nikakor ne morejo zaspati.

Mi smo takoj zaspali, ampak po nekaj minutah spanja me je popolnoma zbudilo smrčanje našega tamaučka. Zavedla sem se, da smo popolnoma pozabili na ta "problem", saj smo ga domači vajeni, tujci v sobi pa nikakor. Ker ima močno povečane nebnice in žrelnico, ki mu skorajda povsem zapirata dihalne poti, se ponoči resnično muči z dihanjem, rezultat pa je neznansko smrčanje. Čeprav je bil že operiran na žrelnici, se je le ta obrasla in ga isti postopek čaka ponovno v januarju. Do takrat pa so naše noči precej glasne.

No, v sobi je spal Aleš, ki se ni dal motiti in tamauček. Sostanovalca pa sta se obračala, gledala na uro, vzdihovala in na vsak način dajala vedeti, da ne moreta zaspati. Jaz sem budna ležala zraven tamaučka, ga skušala obračati, ga zamotiti, vendar brez uspeha. Bilo mi je silno neprijetno, vendar nisem vedela, kaj naj naredim. Naj zbudim vse po vrsti, skupaj z oskrbnikom in nas selim v svojo sobo? To bi lahko naredila zvečer, tokrat pa je bilo že prepozno.

Ure so minevale, malce sem podremala, zjutraj ob prvem svitu pa smo eni in drugi pobrali svoje stvari ter se razšli vsak v svojo smer. Ko bi se vsaj pogovarjali. Tako pa mi je ostal čuden občutek, da smo paru, ki je prenočil z nama ukradli del noči in počitka.

Od koče smo se lahko poslovili šele ob sedmih, kar mi je pravzaprav čudno, saj je sonce takrat že lepo na nebu. Še dobro, da smo se gibali po senčni poti, večinoma smo bili tudi precej mokri od podrastja v gozdu, dokler nismo prišli do planine Viševnik, kjer so razgledi na vrhove nad nami že vabili na nove poti, odprte, višje, zračnejše.

Se že veselim.