Čudeži s pokopališča školjk

Članek v Delu, leta 2001, ki prikazuje obalo polno školjk. Pa ne nekje v Indoneziji, ampak v Sloveniji! Izrezek sem hranila in vedela, da tole moram najti.

Štiri leta sem potrebovala da sem našla tale skriti kotiček tik pred nosom vseh turistov, ki se vozijo na našo obalo. Le vesela sem, da je resnično skrit. Zakaj? Ker je školjčna sipina svojsko in še ne raziskano življenjsko okolje, edinstveno na slovenskem morskem obrežju.

Iz prekrasne sončne pomladi v notranjosti, smo se spustili na obalo, popolnoma skrito v meglo. Megla nam sredi popoldneva ni dovolila pogleda na okolico.

Dnevno preplavljeno in vsak dan znova osušeno peščeno ali glineno obrežje imenujemo poloj. V plitvih zalivih se odlagajo naplavine najdrobnejših peščenih delcev. Mulj je na površini videti sivorjave barve, v spodnjih plasteh pa je zaradi železovega sulfida črn. Spomladi se med oseko osušeni mulj segreje do 30 C, ob plimi, ko je pod vodo, pa ima le kakih 15 C. Takšne vsakodnevne spremembe temperature terjajo od organizmov posebno vzdržljivost. V sušnih obdobjih, ob nizki plimi in vetrovnem vremenu se naplavina v zgornjem sloju osuši in prekrije jo značilna luskasta skorja. Življenjski prostor tedaj diha skozi razpoke. Značilne rastline poloja so slanuše, slanoljubne rastline, ki pionirsko naseljujejo takšne naplavljene kopnine. Dnevno preplavljene predele naseljuje predvsem osočnik, trajnejše okopnine po zgradbi osočniku podobni členkar, lobodka in lobodovec, na višjih predelih, kjer slanost zagotavlja le še morski pršec, se razrašča trava, imenovana močvirska slanovka, vmes pa so pogoste zaplate lobode. Muljasti poloj je tako po številnosti osebkov kot po pestrosti vrst izjemno bogato življenjsko okolje.

Strokovnjaki so izračunali, da živi na površini poloja velikosti nogometnega igrišča toliko živih bitij, kolikor je ljudi na zemlji.

Najpogostejše so različne, v mulj zakopane nižje živali, kot so polži, školjke in kolobarniki. Peščenega črva ali arenikolo odkrijemo po kupčku nitasto oblikovanega blata na površju poloja. V obliki črke U v mulj zakopan črv iz načrpanega blata posrka in prebavi organizme, peščene delce pa na drugem koncu telesa izloči na površje. S takšnimi kolobarniki se prehranjujejo številni pobrežniki, ptice, ki se ustavljajo na polojih med selitvijo, nekatere prezimijo, nekatere pa tudi gnezdijo. Ena takšnih je polojnik, ki je ime dobila prav po svojem življenjskem okolju.

Posebna zanimivost obiskanega območja je tako imenovano pokopališče školjk. To iz ohišij školjk in polžev sestavljeno sipino je z izpiranjem peščenega nasutja, nastalega pri poglabljanju morja, ustvarila bibavica. Na njej je bilo ugotovljenih 234 vrst mehkužcev.

Sanjski kotiček je na enem od najbolj uničenih delov slovenske obale. To je 170 m dolg v povprečju sedem metrov širok in dobrega pol metra debel košček kopnega v zalivu med Luko Koper in Ankaranom.

Hkrati ima prav Luka Koper s poglabljanjem morja zasluge za to "pokopališče školjk".

Kulturološko je poloj pomemben kot iz naše zavesti popolnoma izrinjeno življenjsko okolje, značilno še prav posebej za rečna ustja, kakršno je rižansko, ki pa je popolnoma degradirano.

Školjčna sipina v Ankaranu je nastala pred približno 15 leti, ko je Luka Koper globila dno in je odvečni mulj odlagala na to plitvino. Narava daje in jemlje, kar ji pripada. Pred približno 100 leti je bila tukaj plitvina delte reke Rižane. Z graditvijo Luke se je to območje spreminjalo in se spreminja še danes.

Muljasto dno najdemo edino tukaj v Slovenskem morju. Slovenija ima okoli 47 km morskega obrežja in še to kar imamo ne znamo varovati.

Ta kraj postaja iz leta v leto vse bolj priljubljeno sprehajališče tako za odrasle kot za otroke. Škoda bi bilo to območje zabetonirati in spremeniti v ograjeno parkirišče za kontejnerje in avtomobile.

Školjčno sipino ali tako imenovano pokopališče školjk je obiskalo že preko 10.000 otrok iz cele Slovenije in postaja iz leta v leto vse bolj priljubljen kraj za sprehode ob morju in je že kot taka znamenitost Slovenije in bi jo bilo potrebno uvrstiti v učno pot po Ankaranskem polotoku.

Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Gibanje Zelena narava je priredilo 5. junija 2004, ob 15 uri v Ankaranu, v zalivu Sv. Katarina, na školjčni sipini, opozorilni shod.

Namen shoda je bil opozoriti širšo javnost na poseg v tako občutljiv prostor, za varovanje morskega obrežja in za varovanje okolja za človeka.

Na omenjeno področje želi Luka Koper razširiti svojo pretovorno dejavnost s tretjim luškim pomolom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tudi za ptice, kajti po besedah ornitologa Iztoka Geisterja tukaj prezimuje najmanj 30 vrst različnih ptic. Biolog Andrej Kapla je tu odkril dve zelo redki vrsti hroščev v Evropskem merilu.To območje naj bi bilo kot neki tampon med industrijo Luke Koper in Ankaranom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Apelirajo na slovensko javnost, da jih podpre pri teh prizadevanjih. Mojo podporo vsekakor imajo.

Naj imajo tudi vaši otroci pravico spoznavati morje in njegove lepote!

 

 

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Gradec

Krtina – Maribor - Gradec - Bad Blumau - Gradec - Kungota - Maribor - Krtina

27. april 2005

Peter, Blanka in Luka so navsezgodaj pri nas. Pričnemo z jutranjo kavo nato pa na pot proti severu. V planu imamo ogled Gradca in kopanje v prav posebnem ambientu.

Čez mejo smo prav kmalu in že dopoldan se sprehajamo po sončnem Gradcu. Brez težav najdemo vse največje znamenitosti mesta. Malo zaradi lenobe ali pa vozička, ki smo ga vozili s sabo zaradi Leandra, se nam ne da povzpeti na stolp z uro. Prečkamo reko Muro prek umetnega otoka in že smo pri hiši umetnosti.

Vsako mesto ima take zgradbe, kot si jih zasluži, bi lahko rekli. Da je bil Kunsthaus Graz realiziran v takšni obliki je izrazito znamenje vitalnosti mesta. Kajti, kot je dejal Peter Cook: "Le zelo šibka mesta ne prenesejo zgadb z močno osebnostjo. Zgradba ali oseba, je tem bolj zanimiva, tem bolj se v njo potopimo in tem bolje jo spoznamo."

Zavestno so se odločili za vesoljca, zgradbo, ki v nobenem pogledu, niti glede oblike niti glede uporabljenih materialov, na kakršen koli način navezuje na arhitektonski jezik svoje okolice z rdečimi opečnatami strehami. Nova zgradba se razlikuje kot bitje iz drugega sveta in zdi se, da je mesto ta provokacija podžgala kot tudi močno prevzela. Vesoljec lahko komunicira s svojo fasado, ki ima integriranih več kot 900 flourescenčnih svetilk, ki se jih lahko programira. Tako postane ogromen ekran, ki lahko navzven projicira besedila in slike.

Kmalu se poslovimo od sicer lepega mesta. Naslednji postanek je v Euroshopu, konkretneje pri Conradu. Pravzaprav je bil to le povod za današnji izlet.

Sledi iskanje primerega piknik prostora za kosilo. Pa nam ni všeč prvi, pa drugi in... šesti tudi ne. Tako nekako že skoraj pridemo do našega cilja, ko se le uspemo ustaviti sredi polj, kjer je le nekaj sence in zelenja za postanek.

In že smo v domišljiski deželi arhitekta, ki je videl in čutil svet v barvah. Neverjetno! Friedensreich Hundertwasser je bil človek z neizmerno domišljijo in idejami kako narediti bivalno in naravno okolje lepše in prijaznejše, predvsem pa bolj zdravo in racionalno življenje. Kot umetnik in arhitekt je narisal ogromno risb, s katerimi je upodabljal svojo miselnost, ideje in želje za boljše življenje (manj onesnaževanja, boljši izkoristek energije...). Kot odličen poznavalec arhitekture si je prizadeval, da  za potrebe bivalnega okolja čimmanj prizadenemo naravo in njeno bogastvo in da se tako bivalno okolje zlije skupaj z naravo. Tako je v svojih projektih predstavil načrte za poseben sistem gradnje stanovanjskih objektov, ki bi temeljili na neravnih linijah in bi po videzu spominjali na podzemne domove (travniki namesto običajnih streh, valovita tla, nepravilne oblike oken in vrat ipd.) ter bile obogatene z barvami narave.

Terme Blumau vabijo s svojo drugačnostjo v notranjost. Mi se razdelimo, eni uživajo v vodi, drugi v raziskovanju okolice.

Domov pa ne želimo po isti poti. Dajmo odkriti še kaj novega, nove kraje, nove razglede. Kje je že Zgornja Kungota? A smo že kdaj bili tam? Pri počasni vožnji čez hribčke proti naši lepi deželi nikakor nismo razočarani z našo izbiro. Domov pridemo pozno. Polni novih vtisov popadamo v postelje.

 

 

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

02 potepanja

Strunjanski klif


A je moč najti mir in lepoto sredi vrveža na slovenski obali sploh še mogoče? Najverjetneje ne, porečete.

Pa vendar je tu zaliv, ki opazovalcu postreže na ogled vso mogočnost narave, skrit pred množičnim turizmom, pa vendar v osrčju naše obale.

Naravni rezervat Strunjan je del Krajinskega parka Strunjan, zavarovan z odlokoma občin Izola in Piran o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan (Uradne objave Primorskih novic 3/90, 5/90).

Naravni rezervat Strunjan obsega severno obrežje Strunjanskega polotoka s pripadajočim 200 metrskim pasom morja. Najznačilnejši del rezervata je 4 km dolg, do 80 m visok flišni klif, katerega prepadne stene so občasno prekinjenjene z erozijskimi grapami, stik morja in kopnega pa je v celoti ohranjen v bogastvu svojih naravnih oblik in procesov.

Na celotni dolžini klifa so dobro vidne vodoravne plasti laporja in peščenjaka, zanimivi pa so geološki in geomorfološki pojavi kot so nalomljeni skalni bloki, spodmoli, mikrotekstonski prelomi in gube, ki so še posebej izraziti na posameznih rtih.

Morski del rezervata odlikujejo ohranjeni ekološki procesi, prisotnost hladnoljubnega in sredozemskega raslinstva in živalstva ter posledično velika pestrost vrst in združb.

Sestop je dokaj varen, po uhojeni, a precej strmi poti.

Najznačilnejši del naravnega rezervata je flišni klif, ki mestoma dosega višino 80 metrov, v stenah pa so dobro vidne vodoravne plasti apnenčevega peščenjaka, laporja in turbidita. Značilna je abrazijska terasa ob vznožju klifa. Naravni stik morja in kopnega omogoča ohranitev naravnih oblik in procesov.

Kopni del rezervata je porasel z značilnimi submediteranskimi grmovnimi in drevesnimi vrstami – jesenom, črnim gabrom, rujem, idr. Na Rtu Ronek uspevajo tudi prave sredozemske rastline, kot sta mirta in jagodičnica.

Zaradi navedenega je naravni rezervat Strunjan izjemnega pomena za ohranjanje pestrosti rastlinstva in živalstva ter naravnih vrednot slovenskega morja in obrežja, pa tudi celovitosti morskega ekosistema v Tržaškem zalivu.

16.8.2006

foto: Krtina Team

vir: krtina.com/galerija

 

 

vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

02 potepanja

Likerji


Teranov liker
 

1l terana 

sok 1 pomaranče

sok 1 limone 

50 dag sladkorja 

1 vanilijev strok 

2dl ruma 

1 cimetova palčka


Vse sestavine skupaj vliješ v lonec in vreš 7 minut. Ko se ohladi, precediš in shraniš v zaprtih steklenicah.

Rok trajanja je zelo omejen, ker je pijača izredno pitna in zaloga hitro izhlapi.

 

Limetino-ingverjev liker

8 limet (lahko tudi bio limon)

300 g svežega ingverja

7 dl domačega žganja

1 l vode

300 g sladkorja

100 g utekočinjenega medu

Limete umijemo s toplo vodo in dobro obrišemo. Zelo pazljivo olupimo (pazi belo kožico!). Polovico ingverja olupimo in narežemo na približno enake kose. Oboje namočimo za vsaj 24 ur, ali bolje 48 ur, v žganje, da odda svojo aromo. Vodo in sladkor vremo približno 10 minut. Ostal ingver narežemo na kose. Med, ingver in sok štirih limet dodamo sladkornemu sirupu in kuhamo še pol minute. Ohladimo in prilijemo k žganju. Pustimo da nekaj časa stoji (1 dan) in precedimo. Hranimo v hladnem prostoru.

Serviramo ga vedno z ledom.

 

Tags:

07 recepti

Kokosova potica

Kvašeno testo naredim iz

60 dag moke, 5 dag kvasa, 5 dag kakava, 3 dcl mleka, malo soli.

Stopim 10 dag masla in umešam 10 dag sladkorja ter 3 rumenjake in dodamo moki.

Ko testo vzhaja pripravim nadev:

0,5 l sladke smetane zavrem,
dodam 20 dag sladkorja,
40 dag kokosove moke in
vanilijev sladkor. 

Ko se ohladi dodam v nadev še 3 rumenjake in sneg 6-ih beljakov.

Razvaljam, dodam nadev in zvijem v potico. Pečem dobro uro.

Potica ni samo zelo dobra ampak tudi lepa zaradi kontrasta med temnim testom in belim nadevom!

Tags:

07 recepti

Solate za piknik

 

 

 

 

Vse količine so samo okvirne. Povsem zadošča, da solate pripravimo po občutku za sestavine.


Makaronova solata s šunko

500 g svedrčkov ali pisanih testenin skuhamo, vendar ne preveč. V veliko skledo poleg ohlajenih testenin dodamo na kocke narezane:

tri paradižnike, eno kumaro, nekaj mlade čebule, 30 dag šunke, 30 dag sira, zelene paprike ter začimbe: sol, poper, drobnjak. Zgostimo s kislo smetano in jogurtom, malo olivnega olja in gorčico.


Riževa solata z morskimi sadeži

Skuhamo in ohladimo 250 g riža, najbolje parbold, saj se ne sprijema. Rižu dodamo na drobno narezane kisle kumarice, paradižnik, po želji tudi papriko, majonezo, kislo smetano, sol in poper.

Za morski okus in videz dodamo: kozarček rakcev, nekaj slanih filejev ter kozarček lososa v koščkih, ki neverjetno lepo obarva riž z rožnato barvo.


Namaz s tuno

3 konzerve tune, nekaj slanih filejev, zelenjavni tamar sir, 1 mlada čebula, veliko strokov česna (6), kisle kumarice in po želji paradižnik, na roke zamešamo v gosti namaz, ki zelo tekne kot predjed na toplem svežem kruhu - serviramo seveda zunaj pri predpripravah na piknik.


Špageti s tuno

Ohlajene špagete zmešam z veliko tune, 0,5 kg paradižnikove omake, 20 dag oliv, 4 sardelinimi fileji, malo olivnega olja, origana, soli in popra.


Krompirjeva solata

Kuhan krompir zrežemo skupaj s čebulo, namesto kisa uporabimo kislo smetano ali jogurt, dodamo še majonezo, olje, sol in poper.


Pikantna makedonska solata

Izgled, količina in videz so odvisni predvsem od zalog v vašem hladilniku.

Manjkati pa le ne smejo na koščeke narezana pečena paprika in ajvar ali lutenica. Pikantnost dosežemo ravno z ostrino paprike, ki je tu uporabljena.

Priporočam še dve konzervi rdečega fižola, konzervo mlade koruze, olive, na kocke narezan sir, zeleno papriko, paradižnik, olivno olje, gorčico, sol in kis.

Po želji dodamo marinirane koščke pišanca v pečici.

 

Tags:

07 recepti

Naša žita


Žita so trave z užitnim semenom. Najpomembnejše vrste so pšenica, rž, koruza, ječmen, oves in ajda, ki sicer ni trava, ampak 
v družino dresnovk. Vse sejemo in predelujemo tudi pri nas. Med žita sodi tudi riž, ki je doma predvsem na Kitajskem. Žito pri nas sejejo bodisi jeseni (za ozimnico) ali spomladi (jaro žito). Žanjejo ga večidel s stroji in mlatijo z mlatilnicami, ki so del žetvenih strojev (kombajnov). Veliko žita porabimo za prehrano ljudi, nekaj pa tudi za živinsko krmo.

Ječmen

Ječmen je najstarejše žito, znano 3000 let pred našim štetjem.

Egipčani so poznali goličnik, šetvrstnik in štirivrstnik, dvozrnico in trdo pšenico. Toda ječmen je bil v Egiptu hkrati z nekim prosom, ki ga danes več ne poznamo (panicum colonum), glavna hrana že pred dvozrnico. Ječmen in dvozrnica je zrnje, ki so ga našli kraj mumij, ne pa pšenica. Zanimivo je, da niso imeli dvovrstnega ječmena. Iz ječmena so izdelovali pivo, ki je bilo zelo opojno.

V Sloveniji se ne seje izraziti pivovarski ječmen in se tudi nikdar ne bo mogel sejati v večjem obsegu. S tem pa še ni rečeno, da ne bi bilo mogoče pri nas pridelovali pivovarskega ječmena. Vsaj na težjih zemljah je to mogoče.

Uporaba:

Ječmen je potrebno oluščiti, ker so pleve in luska preostra za prebavila, vendar s tem zrnu odvzamemo biološko vrednost.  

Ječmen po luščenju in obdelavi zrna postane ješprenj, če ga čez noč namočimo in pripravimo po receptu naših babic, iz njega skuhamo izvrsten ričet.

Vsebuje veliko beljakovin, ogljikovih hidratov, balastnih snovi, kalcija, železa in vitaminov iz skupine B ter malo maščob.

Iz ječmena s pomočjo fermentacije pridobivajo ječmenov slad, ki je osnova za pridelavo piva in viskija. Iz ječmena pridelujejo še kvas, slad in sladni ekstrakt, pražen pa predstavlja nadomestek kave in je kot tak najbolj zdrav črni napitek v svetu, saj ne vsebuje kofeina.

 

Oves

Oves je rastlina, ki se je k nam razširila iz jugovzhodne Azije.

Oves ni bil znan starim Egipčanom in Semitom. Grki so ga poznali šele 400 let pred našim štetjem kot plevel. Prav tako Rimljani. Niso ga uporabljali za hrano temveč zelenega za klajo. Konje so tedaj krmili z ječmenom.

Navadni oves (avena sativa) se je razvil iz divjega ovsa (avena fatua). Divji oves je prišel iz Vzhodne Evrope in iz Srednje Azije. V svoji domovini je bil divlji plevel med piro. Ko se je pira razširila proti severu, je v njej prevladal oves. Divji oves se lahko opraši z navadnim in križanci so plodni. Iz divjega ovsa je človek z obiro ustvaril navadni oves. Divji oves je še danes plevel med navadnim ovsem, ki ga morajo zatirati. Z boljšim čiščenjem ovsa je plevelni divlji oves pri nas izginil, na zahodu Evrope ga pa še poznajo.

Oves je skromen, zahteva rahlo zemljo z zimsko vlago. Zemlja ne sme imeti skorje, dobro hrano obilo poplačila. Oves pridelujejo v vlažnem in zmernem podnebju. Kraji, kjer oves v Evropi uspeva, leže znotraj trikotnika, ki ima vrh v Bajkalu, južni ogel v Biskajskem zalivu, severni pa v norveških fjordih pri 65° sev. širine. Oves raste mesec dni dlje kakor ječmen, zaradi tega ne sega proti sveru tako daleč, zakaj zgodnje jesenske slane ga tamkaj pogosto zamore.

Uporaba:

Danes se oves uporablja za živež le v podobi ovsenih kosmičev. Je zelo koristen, saj pospešuje duševno zmogljivost in telesno odpornost.

Značilne sestavine ovsa so visoko molekularni ogljikovi hidrati, ki ugodno učinkujejo na sluznico prebavil. Pomembne so tudi beljakovine, ki vsebujejo kar šest od osmih esencialnih aminokislin, ki jih človeški organizem potrebuje, in maščobno oz. linolno kislino, ki jo človeški organizem tudi nujno potrebuje. V zrnu je tudi kalcij, fosfor in železo (pomembno za razvoj kosti, nastajanje krvi in pospeševanje rasti) ter cink in mangan (za nastajanje hormonov). Nezanemarljiv je tudi vitamin B1.

 

Doma je v Mali Aziji in na jugovzhodu Balkana. Gojijo jo že več kot 2000 let.

Divje rži (secale cereale) rastejo še danes tam kot plevel v pšenici, prav tako antološka rž (secale antololicum). Obe te dve obliki rži sta si sorodni in ju lahko smatramo za pradeda naše današnje rži. Valivov jo popisuje pod nazivom secale cereale v. afganicum takole: klas ima črtalast, vreteno krhko, klaski so dvo do trocvetni, osine dolge po dva do tri centimetre, je zelo podobna kulturni rži.

Na Krimu, na Kavkazu, v Grčiji, v Rusiji in pri nas se pogosto seje v zmesi s pšenico, ječmenom ali stročnicami. Čim bolj proti severu se je širila zmeša (soržica), tem bolj je prevladovala rž, na severu je pa pšenica popolnoma odstopila svoje mesto rži. Rž torej izvira iz vzhoda. Konec bronaste dobe so jo v Srednji Evropi že sejali, od praprebivalcev so jo prevzeli Kelti, nato jo sejejo slovani in od slovanov pride h Germanom. Takšna je zgodovinska pot rži.

Uporaba rži

Rž je pomembno žito severne Evrope, Azije in tudi Amerike.

Rženo zrnje vsebuje okoli 11 do 12% beljakovin, samo ruske sorte imajo 14%. Beljakovine so deloma abumini, ki se v vodi tope, in deloma globulini, ki se tope v slani raztopili. Glubulinov je več. Nekaj malega je tudi figrinov, ki se tope v alkoholu. Važni so enzini in fermenti, ki igrajo vlogo pri kaljenju. Beljakovine rži so težje prebavljive kakor prešnične. Še tako črna prenicčna moka je lažje prebavljiva kakor najboljša ržena. Pri prebavi pšeničnega kruha gre v izgubo 17 do 30% dušika, pri prebavi ržnjaka pa 33 do 34%, čim bolj na črno je mleta moka, tem več. 

V Sloveniji jo pridelujemo na 3000 ha ali 1% njivske površine. Je težje prebavljiva od pšenice, ima pa podobno hranilno sestavo. Vsebuje nekaj škroba in manj lepka ter maščob. Je ena izmed najstarejših kulturnih rastlin.

Uporabljamo jo v prvi vrsti kot ljudsko hrano. Ržen kruh je okusen in ostane dolgo svež. Z ržjo krmimo tudi živino. Rž je tudi industrijska surovina: iz nje pridobivamo alkohol – špirit in sirup.

Proso

Proso je znano že od kamene dobe Še pred temi narodi, ki jih pozna zgodovina, so sejala proso vsa plemena pračloveka, ki je živel v kameni, bronasti in železni dobi. Vsa zgodovinska ljudstva so torej proso prevzela od plemen, ki so živela pred njimi. Izkopanine iz praveka človeškega življenja nam to pričajo. Na področju naše države so našli proso iz kamene dobe pri Ripaču v Bosni, iz rimske dobe pa v Ljubljani in v Bosni v Donji Dolini. V Srednji Evropi so izkopali praproso v neštetih krajih: tu je pa proso mlajše kakor ječmen in pšenica.

Proso je zelo hranilno, tako kot ajda, riž ali pšeničnjak in štirikrat bolje kot krompir. S kašo nadevajo klobase, kašo tudi meljejo. Moko mešajo v zmesno moko, iz prosene moke delajo drožice. Prosenjak je bil nekoč vsakdanja hrana revnih ljudi, sedaj ga ne jedo več. Ni kaj prida, saj - prosenega kruha en zobec, ga je poln gobec. Z moko metajo svinjam.

Proso se v zadnjem času vse bolj uvaja v prehrano zaradi bogate biološke hranilne vrednosti ter ugodnega vpliva na kožo, lase in nohte. Povečuje odpornost zob in vidno zmogljivost. Vsebuje veliko ogljikovih hidratov (73%), balastnih snovi (10%), beljakovin (3%), visoko vrednih nenasičenih maščobnih kislin, železo, kalcij, fosfor in vitamine iz skupine B.

Pšenica

Pšenica je najpomembnejše krušno žito.

Že pred nekaj tisočletji so jo sejali na Kitajskem in v Egiptu, danes pa jo sejejo povsod, kjer so zanjo primerna tla in ugodno podnebje. Njena domovina ni natanko ugotovljena. Najverjetneje je iz Azije (Iran, Mala Azija), Evrope (južni Balkan) in Afrike (Etiopija). Pšenica je zelo stara poljščina. Naši predniki so ob naseljevanju naših krajev v njih že našli pšenico in nadaljevali z njenim pridelovanjem.

Klaski so napihnjeni, ogrinjalni plevi sta jajčasti, krajši od klaska, po sredi ju deli gredel v dva neenaka dela: zunanja polovica je debelejša. Stranske žile na krovni plevi teko navzgor in se ne stekajo v srednjo žilo. Ogrinjalna pleva je gredljasto izbočena le na vrhu, na zunanji strani, na notranji je pa gladka. Le pri resnici je tudi znotraj gredljasta. Klasi so vitki in spredaj in zadaj nekoliko širši kakor s strani.

Bilka je votla tja do klasa. Po večini gola. Listna kolenca so gola ali posuta z nežnimi, redkimi dlačicami. Barva klasa je bila rumena, rdečkastorumena, rjava ali črnikasa. Plod je različne barve, oblike in sestave. Malce je ploščat ali skoraj nič, na vrhu pa ima bradico.

Naše pšenice spadajo vse v vrsto navadne pšenice. Navadna pšenica ima več zvrsti:

Golica (triticum muticum) je brez osja

Zvrsti golice so: 
1. Bela (albidum); zrno svetlorumeno, klas svetlo rumen in gol. 
2. Rumenkasta (lutescens); klas bel, gladek, zrno rdeče. 
3. Belosemenka (leucosermum); klas bel, kocinast, zrno belo.
4. Baržunasta (velutinum); klas bel, kocinast, zrno rdeče.
5. Belo rdeča (alborubrum); klas rdeč, gol, zrno belo. 
6. Rdečeklasak (milturum); klas rdeč, gol, zrno rdeče.
7. Delfijeva (Delphii); klas rdeč, baržunast, zrno rumenkasto. 
8. Rdeča (pyrotryx); klas rdeč, kocinast, zrno rdeče 
9. Modra (cyanotryx); klas modrikast, kocinast, zrno rdeče. 
10. Črna (nigrum); klas črn, gol, zrno rdeče.

Osinka ali resnica je resata (triticum aristatum). Ima 15 zvrsti. Omenim le tri:

1. Grška (graecum); zrno belkasto, klas bel in gol. 
2. Rdečezrnata (erythrospermum); zrno je rdeče, klas bel ali rdečkasto rumen, gol. Sem spada naša banatska pšenica. 
3. Lisičjerjava (ferrugineum); zrno rdeče, resje rdeče, klas gol in rdeč.

Poleg navadne pšenice je na svetu še več drugih vrst. Je to ježasta (compactum), mehka (turgidum), trda (durum), dolga (polonicum) pšenica. Za nas nimajo pomena. Pač se moramo spoznati s piro ali polko.

Pšenica je lahko prebavljiva. Vsebuje ogljikove hidrate (70%), beljakovine (11%), nekaj maščob, kalcija, fosforja, železa in vitaminov iz skupine B. 

Pira

Pira (znanstveno ime Triticum spelta) je rastlina, ki spada med prve gojene žitarice. Arheologi smatrajo da so jo udomačili pred več kot deset tisoč leti in je človeštvu prinesla civilizacijski napredek. Njene izredne kvalitete ponovno odkrivajo danes, ko je vse manj zdrave hrane in je postalo nujno pridelovanje hrane na okolju prijazen način.

Ponovno odkrita pira je plevnata zvrst pšenice z beljakovinami, vlakninami in vitamini bogatim zrnjem.

Klas je skoraj enakomerno štirirobat, v prerezu kvadraten, dolg, tanek, redek. Originalni plevi sta poprek na široko prirezani, imata na sredi kratek top zobek, sta malce gredljasti z reso ali le na redko z dlačicami posejani. Vreteno je golo. Zrno je s strani stisnjeno in ima ozko brazdico. Po večini sta v klasku po dva zrna . Pira je resasta in golica je jara in ozimna, po barvi klasa je bela in rjava.

Sorodna je navadni pšenici in ji je tudi po okusu zelo podobna, vendar je primerna tudi za številne ljudi, ki ne smejo uživati pšeničnih izdelkov.

Uporabniki iz pirine moke pripravljajo posebne vrste kruha in peciva. Zrnje pire se tudi kuha, celo ali zdrobljeno za dietetično pripravljene jedi, ki naj bi jih uživali oslabeli ljudje s prebavnimi težavami in bolečinami v sklepih. Tudi pirina slama je iskan pridelek v pletarstvu, je trpežna, dovolj dolga in prožna ter se lahko uporabi za celo vrsto okrasnih izdelkov. Zelo jo cenijo kmetovalci, ki pidelujejo pridelke po biodinamični metodi.

Koruza

Koruzo so v Evropo prinesli iz južne Mehike. Koruza je edino žito, ki je doma iz Amerike. Njena ožja domovina sta Mehika in Peru, kjer so jo gojili že 4500 let pred našim štetjem.

Beseda koruza pride iz besede kukuruz, ki je brez dvoma turška beseda. Na Primorskem ji lepo pravijo turščica, v Beli Krajini debelača na Koroškem sirek. Znanstveno se imenuje zea mays. Ime nas ne sme zapeljati na misel, da turščica prihaja s Turškega. V 16. stoletju, ko je prišla turščica v Evropo so pod besedo turški razumeli vse, kar je prišlo čez morje, kar je bilo tuje, podobno kot pomeni danes beseda španski - španska vas. Evropejcem je bila tedaj Amerika turška vas.

Koruza vsebuje veliko ogljikovih hidratov (69%) in beljakovin (10%), veliko visoko vrednih maščob, kalcija, fosforja, magnezija, vitamina E in karotina. Največ koruze uporabimo za hrano ljudi in živali ter za industrijsko predelavo. Iz nje pripravljamo škrob, visoko fruktozni sladkor, olje, dekstrin itd. Z destilacijo in fermentacijo pridobivajo iz koruze etil, metil, propil in butil alkohol, acetaldehid, ocetno in limonsko kislino, različne alkoholne pijače (žganje, viski) itd.

Ajda

Ajda (znanstveno ime rodu: Fagopyrum) je dvokaličnica, ki spada v družino dresnovk. Ajda je precej drugačna od žit, ki so sicer enokaličnice in spadajo v družino trav. Kljub tej botanični razliki, pa pogosto ajdo uvrščamo skupaj z žiti v isto skupino, saj jo predelujemo na nekoliko podoben način kot žita, pa tudi uporaba ajde je podobna kot krušnih žit. 
Ajda (ang. buckwheat, češko poganka) naj bi bilo pogansko žito, kot je ajd v slovenščini starinska beseda za pogana, velikana (ajdovska deklica).

Ajdo so pri nas še pred pol stoletja veliko pridelovali, potem pa se je začela umikati bolj rodovitnim poljščinam. Nekoč je bila ajda v Sloveniji, in ponekod drugod v svetu, hrana kmetov, revnih ljudi in kmečkih delavcev - težakov. Temnejši ajdov kruh in druge ajdove jedi niso bile tako rahle kot pšenične, so pa ljudi nasitile in jim zagotovile okusne beljakovine in nekatere druge nujno potrebne snovi, tudi če si niso mogli privoščiti mesa.

V zadnjih letih je za ajdo spet čedalje večje zanimanje, saj se ljudje, naveličani enolične in industrijsko pripravljene hrane, želijo spet vračati h koreninam; za marsikoga je spomin na ajdo spomin na dobre stare čase.

V najnovejšem času se po svetu in pri nas veča zanimanje za ajdo tudi zaradi izredno skladne sestave hranilnih snovi v njenih zrnih. Ajda vsebuje zelo kakovostne beljakovine, ki imajo glede na naše potrebe primernejšo sestavo kot beljakovine mesa, mleka ali soje. V primerjavi z drugimi krušnimi žiti ima ajda sorazmero več nerazvejanega (linearnega) škroba amiloze, ki je osnova za počasi prebavljive in manj prebavljve oblike škroba; to je pomembno za bolnike s sladkorno boleznijo. V primerjavi z žiti ima ajda več vlaknin (balastnih snovi), ki lahko varujejo prebavila pred rakom in nekaterimi drugimi boleznimi.

Ajdova moka je sorazmerno bogata s cinkom, magnezijem in nekaterimi drugimi nujno potrebnimi mineralnimi snovmi. V ajdi je malo olja, koliko pa ga sploh že vsebuje, je bogato z nenasičenimi maščobnimi kislinami in zato zelo kakovostno. V ajdi je tudi nekaj zdravilne snovi rutina, ki je eden od rastlinskih antioksidantov in poleg tega, da varuje naše telo pred škodljivimi vplivi nekaterih snovi in sevanj, pospešuje tudi prepustnost kapilar in pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka.

Vir: krtina.com/galerija (2006)
povzeto po Vinko Sadar, Ivan Kreft, Marko Sevšek in Borut Bergant

Tags: , , , , , , , , ,

hrana

Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo


No:
40/50

Datum:
28. oktober 2017

Trasa:
Bohinjska Bistrica  - Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo

Opis:
V soboto smo se namenili na Planino Krstenica in Ograde, a nam jo je zagodel avto in crknil tik pred Bohinjsko Bistrico (še dobro!), da smo se le parkirali pred najdražjega soseda. Po obiskih mehanikov in obračanju stroškov v glavi, smo se vseeno odločili, da dneva ne gre zgubit, avtovleka vozi tako popoldan kot tudi zvečer in ponoči. A ker avta nismo hoteli nadlegovati (da bi mogoče vsaj do doma pripeljal!), smo šli lahko le v hrib tik nad Bistrico - do Orožnove koče.

Naprej na Črno prst se nekaterim ni dalo, so stroški in neprijetnosti vožnje z avtovleko v glavi vseeno preveč odzvanjale. No, pa se je na koncu vsaj deloma dobro izšlo in z enakomernimi 80 km/h smo prišli brez avtovleke celo do doma!

Takole smo ves čas opazovali Ograde. Pa drugič, torej.

Težavnost: 
Tehnično lahka, vendar deloma izredno strma pot
16 km, 1.096 višincev, 24.584 korakov 

Prehrana na poti:
žemlje z nadevom

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
To je bilo letos drugič, da nam Ogradi niso pustili gor. Me prav zanima, kaj si bodo izmislili naslednjič!

Fotogalerija:

Čudovito jutro v prebujanju. Se že veselimo razgledov.

spet v hrib

Orožnova koča

pogled od koče na Črno prst, še dobro uro do vrha

mladostna razigranost

Reber - pokopališče umrlih vojakov v I. svetovni vojni

moja najbolj zvesta ekipa

 

Tags:

50 za 50