Prava prijateljstva so brezpogojna, torej lahko tudi enostranska... Včasih bolijo, tako kot vsa močna čustva. To pač paše zraven, zaradi tega se ogniti kakšnemu možnemu prijateljstvu, je zame pobeg in skrivanje pred življenjem.

Bolje malo in to pravih, kot veliko površnih...

Veš, tudi jaz imam take izkušnje. Zato tudi jaz pogosto ostajam sama, dokler ljudje ne zaidejo v nove težave.
Pravzaprav sem se s tem sprijaznila že leta 1985, ko sem prišla v službo v Ljubljano. V Novi Gorici sem porezala korenine, tu pa se nisem čisto dobro vrasla.
Razen Mareta nisem tu imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Imela pa sem (in še imam) mnogo tistih, ki potrebujejo mojo pomoč - nikomur je nikoli ne odrečem, če je le v moji moči pomagati.
Ko pa sem bila v stiski jaz, mi jih je bolj malo stalo ob strani.
Predvsem starši in otroka, ki so z mamo vedno - v lepem in grdem, vsaj v mislih, če drugače ne.
Odkar sem se pobrala, pa se vračajo k meni tisti, ki so me pred leti pustili, da sama prebrodim najtežje. Danes se spet smehljam kot nekdaj, preden sem pozabila, da nas nasmeh lahko osreči. In prav nasmeh je najverjetneje priklical tiste, ki niso znali ohraniti odnosa do mene, Mareta ali obeh po razpadu naše družine.

Se popolnoma strinjam, da je nasmeh še kako pomemben, čeprav se tega še premalo zavedamo. Zase vem, da se lahko nasmehnem tako sama sebi, kot ljudem okoli sebe, če sem le pomirjena sama s seboj. In tudi to je umetnost.