Novembrski pohod s Športnim društvom Krti je že tradicionalno usmerjen v bolj vinorodne kraje. Tokrat smo našli svojo goro zraven Haloz in pohod je izvrstno uspel.

Zbrali smo se zgodaj, ob sedmih, v Krtini. Žal le petindvajset udeležencev, saj smo imeli to smolo, da je bil to soboto pouk na naši šoli in se zato kar nekaj družin ni odločilo za prijavo. Leander seveda ni imel izbire, je moral kar zraven naju na pohod.

Pot do Rogaške Slatine in naprej do Rogatca je kar hitro minila in že od daleč smo jo zagledali, Donačko goro.

Prve ali druge kave ne gre zamuditi, zato smo si najprej vzeli čas za zajtrk in postanek pri našem gostitelju v Dolini Winettu, kjer smo naročili tudi večejo.

Peš pot smo pričeli na vrhu Stare Grabe, odkoder smo po lepi gozdni poti prišli do travnatih pobočij. Tam nas je pričakal močan veter, ki je neprenehoma pihal ves dan. Na srečo ni bil hladen, tako, da smo kljub vsemu lahko uživali na soncu.

V manj kot eni uri smo vsi prišli do Rudijevega doma na Donački gori. Tu smo se razdelili v dve skupini. Prva je osvojila zahodni vrh, ki je v bližini in lahko dostopen od doma, le po serpentinah se je potrebno vzpenjati do vrha.

Druga skupina se je namenila najprej na vzhodni vrh, nato po grebenu še na zahodnega in navzdol nazaj do koče. Vrhova sta skoraj identična, namerjenih imata 881m in 882 m.

Med potjo smo se srečavali s pravimi zameti bukovega listja. Neverjeten občutek, ko hodiš (brodiš) po metrskih kupih listja, ki jih je pometel veter s svojo močno metlo.

Plošča v spomin na delo dr. Ernesta Froelicha. Verjetno marsikateri planinec ne ve, da je bila prva nadelana in označena planinska pot v Sloveniji, ravno ta pot na Donačko goro in to že 150 let nazaj!

Del poti na vzhodni vrh je varovan. Postavljeni so klini in jeklenica, prava mala plezalna pot.

Na vrhu je malo prostora, obetajo pa se lepi razgledi.

Pogled z vzhodnega vrha na Rogatnico in hrvaški Macelj. Po grebenu smo v 20 minutah na zahodnem vrhu. Pot je zelo ozka in res na strmem pobočju oziroma grebenasta, posuta z jesenkim listem. Ves čas se je bati zdrsa, zato previdnost ni odveč.

Pogled z zahodnega vrha na Boč, v ozadju Pohorje. Donačko goro po geološki sestavi uvrščajo med Karavanke, kar je še ena posebnost te gore.

Podrta bukova drevesa obležijo kar tam, kjer padejo. Vse je jasno, ko izvemo, da je okoli nas pravi pragozd.

Na to nas opozorijo tudi table, postavljene ob poti. Navodila pa naj veljajo za vse planinske poti.

Po osvojenih vrhovih smo se podali po delu Evropske pešpoti E7, ki poteka ob vznožju gore in vodi v Haloze.

Haloze. Sami hribčki in dolinice, vsepovsod pa vinogradi in gorce.

Na vrhu Kosa pri kraju Dol pri Stoparcah so tudi nas pohodnike prav lepo pogostili z mladim vinom.

Še zadnji pogled na Donačko goro, sonce je že nizko, mi pa še kar hodimo in hodimo čez to mehko pokrajino, kar 17 kilometrov smo v tem dnevu prehodili.

Sledi še zasluženo pozno kosilo oziroma kar večerja. Ob zvokih Marjanove harmonike, pa se vzdušje hiro ogreje in čas mine kot blisk. Domov pridemo res pozno, vendar polni vtisov lepega Martinovega dne.