Kdo se spomni imena filma, kjer je insert z ameriškimi vevericami? No, bolje rečeno, brez njih, oziroma s tistimi, ki jih niso kupili in so pristali na enem velikem kupu pločevine. Zadeva je smešno resna, še sedaj. Kajti počutim se približno tako, kot glavni akterji brez veverice.
Mesto se je po nekaj letih spremenilo, precej. Ali pa sem se jaz, kar je mnogo bolj verjetno, ker drugče se ne bi čudila, kaj vse me je včasih navduševalo.
Še vedno velja, da se v mestu počutim precej domače. Prav nobene težave nimam karkoli najti, vozim se z vsem mogočim javnim prevozom in včasih se mi zdi, ta sem povsod tukaj že zdavnaj bila.
Ugotavljam pa, da mesto sploh ni tako čisto, kot sem imela v spominu. Število brezdomcev, ki prenočujejo na ulicah ni zanemarljivo. Je pa res, da jim veliko ljudi nosi hrano, tako, da jo nekateri prav nemarno mečejo stran. Čeprav je ravno hrana tu neznansko draga. Še najboljše so zagotovo solate, v katerih najdem mešanico vseh sort zeli, še naše kislice so notri.
Še vedno pa sem alergična na njihovo čebulo. Preden ugriznem karkoli, moram prav preveriti, da ne skrivajo kaj vijoličnega, kajti po tistem vonju mi namreč takoj postane slabo. In to samo zaradi spomina na prejšnjo prigodo, ko sem se pobirala glede konzumacije ustrezne hrane še teden dni po tem, ko sem že bila doma.
klišejska podoba
Danes sem sedla na podzemno in jo mahnila do obale. Brez posebnega načrtovanja. Naletela sem na področje s povsem črno mivko, ki je tudi neverjetno drobna in sipka in se zažre v vsako poro. Tako imam sedaj črno mivko pod kožo. Na nogah imam še nekaj žuljavih posledic z zadnjega pohoda, no v vse tiste žepke sem sedaj natlačila črno mivko. Kakšna kombinacija!
Pacifik
Nori so na recikliranje. Obljubljali so, da bodo postali mesto brez PVC vrečk. Tega se držijo samo pri Wallgreenu, drugje pa se na to požvižgajo. Na TV reklami sem videla celo spot, ki ponuja določene "točke zvestobe" za zbrano embalažo, le te lahko potem vnovčijo v izbrani trgovini. Lahko pa tudi malo pretiravajo, tako kot tile na konferenci:
ločevanje?
Končno sem videla tudi otroke. Kar nekaj njih in to izven China towna. Pa vendar so bili vsi poševnooki. Yerba Buena Gardens je pravo zbirališče mamic z otroki. Dobro ime, kajne? Tako naj bi staroselci, le kdo so ti bili, imenovali San Francisco. Sedaj imajo dvojezično mesto. Poleg angleščine je vse še prevedeno v kitajščino ali korejščino, tega ne vem, Ravno tako so vsa obvestila na avtobusu v dveh jezikih.
Samo, da smo povezani! Zveni precej zano,kajne?
Delež aktivne starejše generacije je precej večji kot pri nas. Tak občutek dobiš, ko na konferenci zaman iščeš mladoletne lične hostese. Tukaj je vstop mlajšim od 18 let celo prepovedan, za red in usmerjanje pa skrbi cela armada "mlajših upokojencev". Zdi se, da jim je to kar stalna okupacija. Si kar predstavljam sebe v njihovih letih. No, ali pa tudi ne.
Drugače so pa so veverice v teh gozdovih naokoli ogromne. So tudi izjemno zgovorne, da se ti kar smeji ko jih poslušaš, saj nergajo in se kregajo na vse, ki se jim znajdejo na njihovi poti. Jaz se jim bom skušala v nadaljevanju raje ogniti, čeprav, potem ne bo več tako znaimivo.