Nekam na pomladno mi je vse dišalo te dni. Danes pa mraz in sneg, da je joj. Ampak tale trobentica s poti na Lubnik pa obljublja, da bo sonce kmalu spet z nami.

Hribi, hribi, hribi, povsod okoli nas. Na čudovitih krajih smo doma. Aleš se ne more načuditi, da so me tako zelo potegnili, ko pa vsaj trideset let in nekaj, sploh nisem vedela, da obstajajo. Meni je pa tako fino dokumentirati v blog ravno naše poti. In včeraj smo začeli osvajati Škofjeloške konce in se mi zdi, da ne bo ostalo samo pri Lubniku, zadaj sta še neobiskana Blegoš in Ratitovec.

Smo se pa končno nafotkali in naužili razgledov, da je bilo veselje.