Sem mislil na vas, sem se spraševal, če vam bo uspelo, zaradi vremena namreč. Nič ne de videti je, da vam je bilo tudi za polovičko lepo!

Hvala za skrb. Pravzaprav nas je dež ujel 2 uri pred ciljem in to na najbolj zahtevnem delu trase.
Pri spustu s Turske gore je začelo deževati, nakar smo delno vedrili in čakali v Kotličih, da je dež ponehal. Ker je bilo vse mokro in spolzko, smo do koče na Kamniškem sedlu potrebovali vsaj uro več, kot smo načrtovali. V rdečih skalah je ogromno železa, povsod so klini in jekleno pletenica. Še dobro, da je samo padal dež in da ni bilo nevihte, kajti pot je vse prej kot primerna za hojo v nevihti.
Pravzaprav smo imeli kar srečo. Nato je tako zelo pihal veter, da smo se posušili še preden smo prišli do koče. Tam je pa itak že sijalo sonce.

Lepo in naporno. Sama imam do te ture še vedno posebno "strahospoštovanje", saj sem pri sestopanju z Mlinarskega sedla do Češke koče doživljala pravo krizo. Bilo je v času študija in ta tura je bila pač del tega. Ko smo se začeli spuščati, je na enem delu kar naenkrat zmanjkalo zajle, saj ne vem več zakaj. Večini to ni predstavljalo nobenega problema, mene pa je stisnilo in se nisem mogla več niti premakniti, kaj šele da bi sestopala dalje. Ko je sošolec, ki je imel kar nekaj alpinističnih izkušenj, videl, kaj se z mano dogaja, me je navezal in šele z njegovo pomočjo in vzpodbujanjem sem uspela priti mimo tistega nezavarovanega dela. Kaj podobnega se mi do takrat (in tudi po tistem) še ni zgodilo. Je pa tudi res, da kakšne resnejše in zahtevnejše ture  od takrat še tudi nisem naredila. Vleče pa me, ker je tam gori res lepo...

Če sedaj pomislim, se mi zdi vse skupaj še mnogo bolj nevarno in naporno, kot sem doživljala med samim pohodom. Nekateri smo bili zraven tudi bolj začetniki, tako, da dejansko nismo vedeli, kaj nas čaka. Pinki, naš pohodnik, je izjavil, da je bilo čisto enostavno. Če se ti ne bi ljubilo več, bi se enostavno spustil. Pobrali bi te nekje v Logarski dolini že drugi.