Zagotovo pa ne zadnjič, kajti današnja boleča izkušnja je ponovno velik izziv za prihodnje. Pa tako sem se veselila tega pohoda.

Začela sva zelo optimistično, pravzaprav polna nekega navdušenja in samozavesti, saj to pa vendar zmoreva. Nekaj čez peto zjutraj sva se zapodila v hrib in priznam, da sta mi jutranji hlad in svežina dala toliko moči, da sem brzela prvo uro vzpona kot za stavo.

Nekje do pastircev je šlo še čisto normalno, potem pa se je začelo. Krizica, kriza in skoraj popoln obup nad potjo.

Zadnja dva tedna sem malo preveč eksperimentirala s hrano. Pravzaprav sem jedla zelo malo in zelo čudne kombinacije in čakala na rezultate. Pri teku mi je šlo izvrstno, nisem pa pričakovala takšnega hipnega upada moči, kot se mi je zgodil danes.

Potem je šlo vse le še zelo počasi. Malo sladkarij, vode in meter po meter sem se vzpenjala, pred mano pa pravljični prizori, ki me nikakor niso mogli pustiti ravnodušne.

Še pogled v Logarsko dolino in slap Rinko.

O porabljenem času za dosego sedla raje ne bi. Vsekakor je bilo potrebno priti še v dolino, moje noge pa so me puščale na cedilu. Bila je to izvrstna šola za v bodoče. Vsekakor se ne mislim več igrati s svojo pripravljenostjo, drugič raje ostanem doma.