Se zgodi, da me včasih vseeno zvije do te mere, da moram ostati doma.

Na bolniški.

Prvi dan je vedno grozen. Ukvarjam se s svojo slabo vestjo in službo in se izvijam in iščem sto dodatnih razlogov, zakaj je nujno, da sem končno doma in ne trosim bogastvo svojih virusov naokoli. No, pa še počutim se tako, da lahko mirno prespim ves naslednji dan.

Nato pa se počasi začne. Ko jutranja svetloba posije v hišo, so vse stvari naenkrat povsem drugačne. So novi pogledi, ki jih moje oko ni vajeno. Na policah zasije izdajalski prah, v kotih pajki pletejo svoje življenje.

Ko razmišljam, kaj mi je narediti, se kar naenkrat spomnim še na opravila, ki me čakajo že tedne. Ker ni nikoli časa, ker nisem nikoli doma. Kdaj bom naredila osnutke za nalepke, kje so moji zapiski o gredah, poročila iz trekinga še vedno nisem oddala, kje so moji zimski škornji, in še in še! 

Knjige, ki me čakajo neprebrane, moji prijatelji, katere zanemarjam. Vsaj kakšen mail ali klic jim moram namenit. Shramba je spet za pospravit, stopnice za pobrisat. 

Kaj pa moja novoletna darilca?

Joj, prejoj! Z vsakim dnem, ko sem doma, več opravil si dodajam na mojo listo. Nikoli, ampak res nikoli ne morem vsega dokončat.

Bo bolje, da grem čimprej nazaj v službo.