Res me zanima, če bi zmogla enkrat sesti v avtobus, se odpeljati nekam in hoditi v hrib brez vnaprejšnjega načrtovanja. Se pustiti voditi in biti enostavno samo zadovoljna z doživetim.
Se pa bojim, da bi bila precej sitna udeleženka, saj bi zagotovo vtikala svoj nos v organizacijo in seveda najbolje vedela, kako bi bilo lahko še drugače, bolj po moje. Ker se tega zavedam, skušam brzdati svoja nagnjenja k uravnavanju zadev, ki se me ne tičejo in si zato raje sebi vedno znova nalagam nove in nove izzive.
Še letošnje sezone nismo popolnoma zaključili, pa že planiramo za naslednje leto in, da res ne bi ostala praznih rok, sem se že javila za tri pohode, ki jih bom vodila še za planinsko društvo. Naslednje leto bi rada končala moje pripravništvo, potem pa se bom že spogledovala z naslednjimi cilji.
Moji letošnji večji organizacijski podvigi so bili:
* 24-urna dogodivščina, ko smo naredili kick-off meeting za štiri podjetja, s hrano, igrami na snegu in prenočiščem v lovski koči
* Krtinski izziv, z dvema težavnostnima stopnjama, logistiko in opisom proge, orientacijo ter postrežbo
* decembrski pohod iz Krtine na Veliko planino. Peš. Spet s prenočiščem, hrano, novo izbranimi potmi, organizacijo
Za vsako lahko rečem, da mi ni dala spati kar nekaj noči. Je pa res, da je zadnji pohod potekal v najbolj sproščenem vzdušju, ko se je dalo marsikaj tudi lepo improvizirati, hkrati pa so pri organizaciji zelo pomagali tudi sami udeleženci.
- Aleš je naštudiral traso s pomočjo Googla do potankosti, vedel je za vse skrite poti, preden smo jih uspeli najti v naravi.
- Leander in Flori sta trasirala z nama in premagovala gaženje v blatu in strmem hribu. Če ne bi bila voljna sodelovati, bi se del ključnih priprav lako sprevrgel v nelagodno in mučno pregovarjanje, kdo in kdaj se bo podal na pot.
- Aleš in Rado sta vzela dan dopusta, da sta se gnala do roba svojih zmožnosti in izvedla ogled inventarja v koči.
- Jano in Mare sta žrtvovala petek in znosila v kočo vso robo za kuhanje ter prvič ogrela prostore.
- Darja in Rado sta se angažirala pri najemu in oskrbi koče, v soboto pa še pri kuhariji.
- Jano je povabil na pohod še svoje prijatelje, tako, da je naša skupinica štela ducat članov.
- Marjan je ob polnoči poskrbel za slavje s šampanjcem, Roman pa za odkrivanje nočnih poti, še Markota smo uspeli navdušiti in mislim, da bo odslej večkrat z nami.
Po vsem tem se lahko le čudim svoji nečimrnosti. Naši pohodi res uspevajo, recept pa je na dlani. Uspevajo zato, ker so skupen rezultat vseh v ekipi, ker se skupaj trudimo in izpeljemo še tako nemogočo pot. Le kdo od nas bi kakšno leto nazaj upal pomisliti na peš pot iz Krtine gor v hribe? Pa nam je uspelo, ker smo povezani in delujemo skupaj!
Ne verjameš? Poglej fotke!