Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
tja na gornje Štajersko.

Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.

S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.

Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.

Mal' počakaj, mal' ponehaj,
da se vreme sprevedri.

Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.

Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Že od nekdaj se vsakič znova veselim poti na Gorenjsko. Že od otroštva, ko sem imela doma razglednico s podobo Kranja in z zasneženimi Alpami v ozadju, sem hrepenela po tem razgledu. Je že tako, da so nam nekatere poti ljubše od drugih. Meni so poti proti Kranju od nekdaj zelo pri srcu. Uživam v vožnji, uživam v razgledih. Je kaj lepšega, kot pogled na Storžič?

Imam lepe spomine na čas, ko sem se po tej poti vozila na izpite, na postanke pod "pristajalno pisto" na Brniku, na hojo v hribe, na službene sestanke, na razne delavnice v Kranjski gori, na "šoping" ture v Trbižu, na vožnjo k zobarju (!), na izlete kar tako.

Tudi danes je bil tak dan. Veselje in pričakovanje nad jutranjo vožnjo proti Gorenjski mi ni niti malo pokvarilo dejstvo, da sem bila namenjena na zobni kirurški sedež. Kakor zna biti obisk zobarja stresen in nelagoden, imam to srečo, da se takšnih posegov ne bojim.

Pravzaprav se spravim v neko čudno stanje umirjenosti, skorajda transa. Le nekaj minut v čakalnici mi zadošča in ne glede na vrsto in količino literature, ki jo imam s seboj in ne glede na število ostalih čakajočih, jaz preprosto zaspim. Vedno! Ponavadi pridem vsa takšna "matasta" nato na sedež, kjer dobim navodilo, da lahko spim dalje, samo usta naj držim odprta.

In ker sem se danes poslovila še od zadnjega koščka modrosti, me prav zanima, kakšno bo življenje odslej.