Nemir

Vsake toliko in zadnje čase čedalje pogosteje, me zgrabi čuden nemir. Moji nevrončki začno hitreje poskakovati, njim pa želi slediti tudi telo. Kaj se dogaja? Nekaj me čedalje bolj vleče v gibanje, ki bi nadomestilo ponavljajoče sedenje ob računalniku, sedenje ob kavici, sedenje ob knjigi, sedenje na sestankih, sedenje v avtu, sedenje na terasi.

 

Čeprav sem vsak dan utrujena do konca ali pa ravno zato, mi manjka resnično gibanje, ki bi mi nadomestilo ali olajšalo siceršnje rutinske opravke. In prihod poletja, z vsem kar odkriva in prikaže, je tudi eden izmed močnih motivacijskih dejavnikov.

 

Moja vrtavka išče, pa še vedno ne najde, kaj bil lahko stlačila v svoj urnik.

 

Telovadba ima tak šolski prizven, večkrat je bila kot predmet prisila, ker je bila na urniku vedno ob napačnem času. Rekreacija je zame organizirana dejavnost za množico, fitnes, pilates, same notranje aktivnosti. Tek? Sem poizkusila pa ne zmorem šprintat 10 minut skupaj, počasi pa ne znam teč in potem mi zadeva ni všeč. Kolo? Na kolesu imam otroški sedež (spredaj) in se voziti s praznim po klancih ne gre, ker me ovira. Vožnja s tamaučkom je pa itak samo izlet s kontrolirano hitrostjo. Tenis? Potrebujem soigralca, pa še drago bo. Badminton? Kdo bo z mano igral ob 5:30 zjutraj? Takrat namreč vidim edini čas, ki bi ga lahko namenila za tovrstno dejavnost. Namesto jutranje kave, takoj v superge in gremo. Samo kam, s čim in kako? Zbiram predloge in ne garantiram, da ne bom nanje pribila sto opravičljivih razlogov proti, kot so zgornji.

 

In vendar se vrti.

 

Tags:

vsakdanjik

Maj cveti

Pa je le obrodilo sadove tudi naše delo na vrtu. Kako se razveselim vsakega novega cveta. Čeprav je samo drobnjak ali pa drobne dišeče jagode.

 In pa vrtnice, cvetoča zapuščina moje matere.

Tags:

vsakdanjik

En sam dolgi dan

In že je petek. Vsak teden se odvrti kot en sam dolgi dan. Prav potruditi sem se morala, da sem po spominu lahko kronološko razporedila dogodke, čeprav je bil ta teden precej umirjen. Na koledarju je namreč zevala praznina, kar je bilo prav nenavadno.
 
Se pa vse vrti okoli priprav na naš nedeljski pohod. S Stanetom in Francijem smo se dobili vsaj trikrat. Je bilo treba uskladiti sezname prijavljenih, določiti število obrokov, se dogovoriti za nedeljsko dostavo kruha, potrditi avtobusni prevoz, naročiti kuho golaža... Tosama nam je podarila dve malo večji torbici za prvo pomoč. Vsaj obližev bomo imeli, za vse naše ožuljene prste na nogah, dovolj.
 
Doma smo se še pravočasno zdramili in začeli priprave za zamenjavo potnih listov. Začelo se je z obiskom tamalčka pri frizerju, tudi zato, da se ga bo kaj videlo na novi fotki. Sledilo je seveda slikanje vseh otrok, sedaj me čaka še finale. Priti na upravno enoto. Prva sobota v mesecu je še daleč.
 
Nekje vmes sem izpustila dan službe, ker sem šepajočega sina vozila po ambulantah. Na srečo mu ni hujšega in naslednji teden bomo že pozabili, da se je karkoli zgodilo.
 
Izpustila pa sem tudi dobršni del noči, ko sem se trudila objaviti malo več o mojih vtisih s poti v SF. Sem pisala in pisala, izbirala in obračala stavke, tako ene dve uri. Ko sem na koncu  hotela zadevo Postati na weblog, mi je celotno besedilo mrknilo, saj me je sistem že zdavnaj odjavil z admin pravic. In trma moja je šla pisati od začetka in si dobro zapomnila novo lekcijo.
 
Bil je mokeo in mrzel popoldan, ko smo se odpeljali na Gorenjsko iskati piknik plac, ki bo dovolj velik, da bomo lahko sami, v naravi, zraven vode. Našli smo čudovit prostor pod Stolom. Le vreme nam še lahko zagode, čeprav so vremenarji napovedali sončen vikend.
 
Vse ostalo je pripravljeno.

Tags:

vsakdanjik

Nov vsakdanjik.

Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.

Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.

Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej  sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.

Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.

In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.

In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.

 

Tags:

kaos | vsakdanjik