Ta teden je en sam dolgi dan. Že tretji dan sem prišla domov zvečer. Toliko različnih dogodkov, da jim komaj sledim.

Danes je bila ponovno tudi Ćosićeva Net konferenca. Prišla sem zaradi zelo zanimivih imen, ki so letos (končno) popestrili in dali nekaj več teže tudi vsebini, ki so jo tvorno prispevali med drugim; Aljoša Domijan (EnaA.com), Gregor Cuzak (Itivi,si), Matevž Klanjšek (Celtra), Andraž Tori (Zemanta), Jani Sever (Vest.si), Vasja Zupan (Pop On line) in Gregor Fras (Blogorola).

In ker se je vse vrtelo okoli startup-ov, me je dogajanje zanimalo še toliko bolj.

Ne vem pa, zakaj so bile puščice obrnjene nazaj?

Nekaj je na tem, da nas voda tako nezadržno privlači. Nas še vedno in čedalj bolj vleče h Gradiškemu jezeru. Tako sem tudi danes s tamaučkoma uživala v januarskem soncu.

Ob takšnih dneh še snega ne pogrešam več.

Ste se kdaj že spraševali, kam z odvečnimi oblačili? Sama sem do sedaj dokaj uspešno praznila omare, tako, da sem čakala na razne humanitarne akcije. Spomnim se problema ob valu beguncev v Slovenijo, pa zbiralne akcije za Šri Lanko ali pa lanske ujme.
Kaj pa v času, ko nas na srečo ne pretresajo ravno naravne katastrofe, ki ne izbirajo ne časa ne kraja? Takrat oddaja oblačil sploh ni več tako preprosta.
Poznam starejšo ženo, ki zbira, opere in zlika ogromno oblačil, saj meni, da je veliko ljudi, ki oblačila potrebujejo. Vendar jih sama ne more nikakor oddati, saj se ji je zveza z zdravnikom, ki je skrbel za ljubljanske brezdomce pretrgala zaradi starosti. Oblačila je shranjevala, nihče pa jih ni želel sprejeti.
Pravzaprav nisem mogla verjeti, ko sem se tudi sama prepričala, da tudi Rdeči križ ne zbira več oblačil, saj meni, da ima prevelike stroške z najemom prostora in osebja. Seveda, treba si je vzeti čas, zadeve prepeljati, pregledati, razdeliti...

Vem pa za ljudi, ki ta oblačila dejansko potrebujejo. In tako sem postala priložnostni distributer, saj ne morem še jaz zamahniti z roko in odvrniti naj jih vrže v smeti. 

Sva bila na Festivalu kamping&karavaning.

Le zakaj?

- ker lahko prodava hišo, pa še ne bo dovolj, da bi se vozila naokoli takole:

- je bilo pa vseeno lepo pogledati nove oblike:

- ker lahko že sedaj svoj avto spremeniva v priročen avtodom, (slika je iz kampa ob Blatnem jezeru), sva se odločila, da še nekaj časa ostanemo kar na svojem.

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.

Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

3,2,1,...samo še enkrat spat, pa bo!